Jedro

Terjatev iz naslova neupravičene pridobitve nastane z dnem prehoda premoženja. V primeru, ko eden od skupnih lastnikov vlaga v skupno stvar, ki jo ima v izključni uporabi, brez soglasja drugega skupnega lastnika, je šteti, da je do prehoda premoženja prišlo na dan, ko se je odločilo o razdelitvi skupne stvari. Zastaranje terjatve iz naslova neupravičene pridobitve začne teči z dnem, ko je odločeno o razdelitvi skupne stvari.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zathevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 5,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.1997 dalje do plačila in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ter J. naložilo, da je dolžna plačati A.-ju 3,164.228,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1997 dalje do plačila in mu povrniti 294.687,50 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1998 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožnica J. iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje, da je njen tožbeni zahtevek zastaral. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da uporablja stanovanje A. od leta 1985 dalje.

Pritožba je utemeljena.

1. O tožbenem zahtevku tožnice: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vlagala sredstva v dograditev skupne stanovanjske hiše pravdnih strank pred letom 1980, da je tožbo za povrnitev vloženih sredstev vložila 20.7.1987 in da je tožena stranka postavila ugovor zastaranja terjatve. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da tožbeni zathevek tožeče stranke temelji na določilu 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (neupravičena pridobitev), da je zastaranje terjatve pričelo teči, ko je tožnica končala z vlaganji v skupno stanovanjsko hišo (v letu 1980), da je zastaralni rok 5 let (371. čl. ZOR) in da je bil zahtevek za povrnitev vlaganj zato vložen po preteku zastaralnega roka. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo.

Za neupravičeno pridobitev, v smislu 210. čl. ZOR, gre, če je podan prehod premoženja iz sfere ene osebe v sfero druge osebe in za tak prehod premoženja ni "pravne podlage". Terjatev na podlagi neupravičene pridobitve torej nastane, ko je podan prehod premoženja.

V danem primeru je tožnica vlagala v stanovanjsko hišo v času, ko je bila ta še skupna stvar pravdnih strank (do leta 1980). Do razdelitve stanovanjske hiše je prišlo na podlagi odločbe Temeljnega sodišča Novo mesto, enota Novo mesto, opr. št. N 167/97 z dne 12.11.1985. Skupno stanovanjsko hišo je tožnica imela v izključni uporabi najmanj od leta 1972 do leta 1985 (po pritožbenih navedbah). Postavlja se tako vprašanje, kdaj je prišlo do prehoda premoženja s strani tožnice na toženca: ali z dnem, ko je tožnica končala z vlaganji v skupno stanovanjsko hišo, ali pa z dnem, ko je prišlo do razdelitve skupne stvari. S tem, ko je tožnica vlagala v stanovanjsko hišo, ki je bila skupna stvar pravdnih strank, je sicer prišlo do povečanja vrednosti stanovanjske hiše, ni pa še prišlo do dejanskega prehoda premoženja s strani tožnice na toženca, ker se ni vedelo, kateri del stanovanjske hiše bo ob razdelitvi le-te pripadel tožnici, kateri del pa tožencu in ker je tožnica v času vlaganja celotno stanovanjsko hišo imela v izključni uporabi. Do prehoda premoženja in s tem do nastanka terjatve iz naslova neupravičene pridobitve, je tako v konkretnem primeru prišlo šele z dnem, ko je bilo odločeno o razdelitvi skupne stvari, torej 12.11.1985. Tožba na vrnitev neupravičene pridobitve je bila vložena 20.7.1987, torej v času, ko petletni zastaralni rok za uveljavitve te terjatve še ni potekel. Sodišče prve stopnje je tako zmotno zaključilo, da je terjatev tožnice zastarala. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti višino tožničinih vlaganj v tisti del nepremičnine, ki je toženi stranki pripadel na podlagi sklepa o razdelitvi nepremičnine, po stanju na dan razdelitve in po cenah na dan odločanja in nato o stvari ponovno odločiti.

2. O tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi: S tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi A. zahteva od J., da mu plača korist, ki jo je imela zaradi uporabe njegovega kletnega stanovanja v stanovanjski hiši XY, za čas od 6.10.1986 do vključno 30.11.1997, v skupnem znesku 3,164.228,50 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima toženka J. tožnikovo kletno stanovanje ves čas v posesti in da ga prostovoljno noče izročiti v posest tožeči stranki. Na podlagi tega je zaključilo, da je tožeči stranki zaradi tega nastala škoda, po izračunu cenilca, v znesku 3,164.228,50 SIT in je toženi stranki J. takšen znesek tudi naložilo v plačilo.

Toženka v pritožbi navaja, da tožnikovega stanovanja nima v posesti najmanj od leta 1985 dalje, ker to stanovanje uporablja njun sin, kar je bilo ugotovljeno s sodbo Temeljnega sodišča Novo mesto, enota Novo mesto, opr. št. P 536/91 z dne 4.9.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2028/92. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima toženka v posesti tožnikovo kletno stanovanje, temelji na izpovedi toženke, dane na naroku dne 19.9.1988 (list. št. 15). Toženkina izpoved, dana na tem naroku, se nanaša na posestno stanje do dneva naroka. Iz takšne izpovedi toženke pa ni možno sklepati na posestno stanje po 19.9.1988. Očitno se je posestno stanje po 19.9.1988 spremenilo, kar izhaja iz dejanskih ugotovitev sodnih odločb, na katere se pritožba sklicuje. Vprašljiva je tako dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela toženka v posesti tožnikovo kletno stanovanje ves čas od 6.10.1986 do 30.11.1997 in da ga noče izročiti tožeči stranki v posest. V novem postopku bo sodišče prve stopnje zato moralo ugotoviti, ali je imela toženka v posesti tožnikovo kletno stanovanje ves čas od 6.10.1986 do 30.11.1997 in bo šele na podlagi takšne ugotovitve lahko odločilo o utemeljenosti nasprotnega tožbenega zahtevka. Utemeljena je tako pritožbena navedba, da je dejansko stanje glede tega pravno odločilnega dejstva zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

Iz navedenih razlogov je pritožbno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP).