Jedro

Tožena stranka je utemeljeno ugotovila obstoj varnostnega zadržka, saj je ugotovila, da ji je tožnik predložil ponarejeno spričevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo sklepa tožene stranke z dne 3. 8. 2010 in odločbe z dne 11. 11. 2010, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da mu traja od 16. 11. 2010 dalje in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, skupaj s prispevki in davki ter plačili iz delovnega razmerja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila plače, v 8 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove pravdne stroške oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da Zakon o obrambi (ZObr) ne določa, da se varnostno preverjanje presoja po določbah Zakona o tajnih podatkih (ZTP), zato je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede navedenega zmoten. ZTP kot posledico ugotovitve varnostnega zadržka tudi ne predvideva prenehanje delovnega razmerja. ZObr in ZTP urejata glede preverjanja varnostnega zadržka različna postopka. Tožniku ni bila omogočena pravica do obrambe, saj pred izdajo izpodbijanega sklepa z obstojem in vsebino varnostnega zadržka ni bil seznanjen. Prav tako mu ni bil omogočen zagovor po členu 83/2 ZDR. Izpodbijani sklep je pomanjkljiv tudi glede zahtevanih elementov po drugem odstavku 35. člena ZObr, saj iz obrazložitve ne izhaja, kakšna je bila ogroženost kot pogoj za varnostno preverjanje. Tožniku je bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da pravne posledice obsodbe v tožnikovem primeru sploh ne bi mogle nastati, ker je pregon kaznivega dejanja, ki je bil tožniku očitan, že zastaral. Razlog za prenehanje delovnega razmerja prav tako ne moreta biti dve nedokazani zastarani kaznivi dejanji. Nedokazano kaznivo dejanje tudi ne more biti varnostni zadržek. Tožena stranka je kršila tudi 27. člen Ustave, ki govori o domnevi nedolžnosti. Že po zastaranju, ko kazenski postopek ni več dopusten, je namreč ugotavljala obstoj oziroma neobstoj tožniku očitanega in že zastaranega kaznivega dejanja. O zastaranih kaznivih dejanjih je nedopustno odločati in noben organ nima pravice, da take podatke uporabi. Tožnikovo „verodostojnost, lojalnost in zanesljivost“ bi bilo potrebno presojati objektivno, v luči njegovega 20 - letnega dela pri toženi stranki. Tožnik ni pridobil koristi, do katere ni upravičen, saj je svoje delo vedno v celoti in korektno opravljal, za kar je bil tudi ustrezno plačan. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi le povzelo navedbe tožene stranke. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih sodišču prve prve stopnje očita tožnik, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. in 15. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ju v izpodbijani sodbi zagrešilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje niti samemu sebi, niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ni nasprotja v odločilnih dejstvih, med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med sami temi listinami oziroma zapisniki.

V izvedenem dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sklepa z dne 3. 8. 2010 (A1), ki je bil potrjen z odločbo drugostopenjskega organa pri toženi stranki z dne 11. 11. 2010 (A3). Do izpodbijane odločitve je prišlo na podlagi šestega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), ki je določal, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti aktov o prenehanju delovnega razmerja. Izpodbijana odločitev je bila tožniku podana zato, ker je tožena stranka v postopku varnostnega preverjanja tožnika (za katero je tožnik podal soglasje – člen 35/4 ZObr) ugotovila, da je tožnik dne 13. 9. 2004 pristojnemu organu tožene stranke predložil ponarejeno spričevalo. Na podlagi predložitve tega neverodostojnega dokazila je prišlo tudi do vpisa podatkov o izobraževanju tožnika, skladno s tem spričevalom v njegovo delovno knjižico (B8). Poleg že omenjenega šestega odstavka 88. člena ZObr tudi šesti odstavek 35. člena ZObr izrecno določa, da oseba, za katero se z varnostnim preverjanjem ugotovi obstoj varnostnega zadržka, ne more začeti delati oziroma nadaljevati z delom na določenem delovnem mestu oziroma dolžnosti in ji delovno razmerje v ministrstvu preneha z dnem dokončnosti aktov o prenehanju delovnega razmerja.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik toženi stranki dejansko predložil ponarejeno spričevalo (tožnikova izpovedba, dana na naroku za glavno obravnavo dne 2. 12. 2011), na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil obstoj varnostnega zadržka pri tožniku s strani tožene stranke ugotovljen iz utemeljenih razlogov. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je pri toženi stranki zaradi predložitve ponarejenega spričevala s strani tožnika prišlo do dvoma o njegovi zanesljivosti in lojalnosti (kar je bilo ugotovljeno tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa z dne 3. 8. 2010 oziroma odločbe z dne 11. 11. 2010) je utemeljeno zaključilo, da so bili podani vsi pogoji za izdajo izpodbijanih odločb (člen 88/6 ZObr, člen 35/6 ZObr), zato je njegov tožbeni zahtevek za razveljavitev spornih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnilo.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nezakonita zato, ker je ugotovilo, da ima obstoj varnostnega zadržka, opredeljenega v Zakonu o tajnih podatkih (ZTP, Ur. l. RS, št. 87/2001 in nadalj.), posledice po ZObr. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe le pojasnilo, kaj pomeni varnostni zadržek, sklicujoč se na zakonsko dikcijo člena 2/9 ZTP (podobno sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 320/2008 z dne 9. 3. 2010, VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010). Ugotovilo je, da je varnostno preverjanje tožnika potekalo skladno z določbami ZObr, da je tožena stranka pri tožniku ugotovila varnostni zadržek, v posledici te ugotovitve pa je utemeljeno izdala sklep o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. 9. točka prvega odstavka 62. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSlov, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) izrecno določa, da v primeru, če se pri vojaški osebi ugotovi varnostni zadržek, ki predstavlja oviro za delo na obrambnem področju, se lahko tej osebi pogodba o zaposlitvi enostransko odpove. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker mu ni bil omogočen zagovor po drugem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Prenehanje pogodbe o zaposlitvi, kot je urejeno v šestem odstavku 88. člena ZObr oziroma v šestem odstavku 35. člena ZObr, je poseben način prenehanja delovnega razmerja, zato v zvezi s tem ni mogoče uporabiti določb ZDR, ki se nanašajo na redno oziroma izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi po členu 88/6 ZObr oziroma 35/6 ZObr predstavlja prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po sedmi alineji 75. člena ZDR (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 203/2008 z dne 12. 5. 2009, VIII Ips 320/2008 z dne 9. 3. 2010...). Tožniku pa v postopku pri toženi stranki tudi ni bila kršena pravica do obrambe, saj je tožnik imel zoper sklep tožene stranke z dne 3. 8. 2010, ki je bil ustrezno obrazložen (iz obrazložitve citiranega sklepa jasno izhaja razlog za njegovo izdajo) možnost ugovora. Tožnik je ugovor vložil, v njem pa se je izrecno opredeljeval do ugotovitev tožene stranke o obstoju varnostnega zadržka. Glede na to je bila (z obrazloženo ugotovitvijo o tem, da je podan varnostni zadržek) tožniku omogočena pravica do obrambe, kar je sicer zaključilo že prvostopenjsko sodišče). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik toženi stranki predložil ponarejeno spričevalo in da mu tožena stranka zaradi tega ne zaupa več, je bil s tem podan obstoj varnostnega zadržka (kar je podlaga za izdajo izpodbijanih odločitev tožene stranke), zato so nebistvene navedbe tožnika, da je izpodbijani sklep tožene stranke pomanjkljiv glede zahtevanih elementov varnostnega preverjanja, navedenih v členu 35/2 ZObr. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je bilo varnostno preverjanje utemeljeno tudi z vidika citiranega člena ZObr in to svojo ugotovitev na strani 3 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o kršitvi določbe 22. člena oziroma 27. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), saj razlog za izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil tožnik, oziroma ugotavljanje njegove kazenske odgovornosti in v zvezi s katerim naj bi bil kazenski pregon zastaran, temveč varnostni zadržek (ki pa je bil, kot je bilo že ugotovljeno, utemeljen).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.