Jedro

Dolžnik je v ugovoru sicer navedel dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog iz 6. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ, vendar ni predložil nobenih dokazov za zatrjevana dejstva, zato je njegov ugovor neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Izrek

1) Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se dolžnikova pritožba zoper sklep o izvršbi z dne 16.12.1998 zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje o izvršbi opr. št. Ig 98/00390 z dne 16.12.1998 potrdi.

2) Dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora zoper sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi v drugi točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je sodišče neutemeljeno ugodilo ugovoru, saj dolžnik svojih trditev ni z ničemer dokazal. Poslovno povsem nelogične so ugovorne trditve, da je bilo dogovorjeno, da dolžnik upniku plača šele, ko dobi plačano od svojih strank. Upnik je v odgovoru na ugovor tudi predlagal narok za ugotovitev materialne resnice, čemur pa sodišče ni ugodilo.

Pritožba je utemeljena.

Drugi odstavek 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako navedena dejstva. V kolikor dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljenega.

Pritožbeno sodišče to določilo razlaga tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da držijo pritožbene navedbe o neutemeljenosti dolžnikovega ugovora. Dolžnik je sicer navedel, da ni dolžan plačati, ker se je z direktorjem upnika dogovoril, da bo plačal šele, ko dobi plačano od svojih končnih odjemalcev, kar bi smiselno lahko pomenilo ugovorni razlog iz 6. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ (ni še pretekel rok za izpolnitev terjatve), vendar ni predložil nikakršnih dokazov za obstoj zatrjevanega dogovora. Tako dolžnik svojega ugovora ni obrazložil v skladu z 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato tudi ni bilo podlage za odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 380. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka sklepa.

Ker je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi kot neutemeljen, je odločilo tudi o stroških dolžnikovega ugovora (1.odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ker dolžnik z ugovorom ni uspel, mora sam nositi svoje stroške ugovora (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).