Jedro

Ker je zavarovalnica dokazala, da zavarovanec ni imel sklenjenega zavarovanja odgovornosti za škodo delavcem, ni podana pasivna legitimacija tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 5.200,00 EUR s pripadki. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugodilo ugovoru pasivne legitimacije toženke, ki je ta ugovor podala v pripravljalni vlogi 28. 8. 2019. Dejstvo je, da so podane okoliščine, ki kažejo na odgovornost tožene stranke oziroma zavarovanca za nastalo škodo. Tožena stranka ni v odgovoru na tožbo zatrjevala, da ni podana pasivna legitimacija, ker naj bi tožnik delal v najetih prostorih X. d. o. o., čeprav ji je ta okoliščina bila znana ves čas. Med zavarovancem tožene stranke in podjetjem je bila sklenjena pogodba o zagotavljanju dela za obsojence, na podlagi katere obsojenci med prestajanjem kazni zapora opravljajo delo in tako je bil tudi tožnik vključen v takšno delo ter razporejen na to s strani ZPKZ in sicer na podlagi odločbe. Tožnik ni sklenil pogodbe o delu ali o zaposlitvi, ampak je delal na podlagi te odločbe. Po navedbah tožene stranke ima podjetje z zavarovancem tožene stranke sklenjeno pogodbo za delovne prostore, kjer se je tožnik poškodoval in najemno pogodbo. To pomeni, da tožnik dela dejansko v prostorih zavarovanca tožene stranke in ne v prostorih podjetja. Tožena stranka ni predložila najemne pogodbe, ki bi potrjevala njeno izključitev odgovornosti iz te pogodbe. ZPKZ je na podlagi pogodbe o zagotavljanju dela za obsojence dolžan obsojencem zagotoviti in organizirati delo, pri čemer je na podlagi te iste pogodbe zavarovanec tožene stranke dolžan delavce pred nastopom dela seznaniti s predpisi iz področja varstva pri delu, kar pomeni, da nosi tudi odgovornost za varno in zdravo delo. Ta del pogodbe sodišče izpusti. Med delom pa obsojence nadzorujejo pravosodni policisti, ki so zaposleni pri toženi stranki in iz pogodbe ne izhaja, na kaj se ta nadzor nanaša. Ni jasno, zakaj tožena stranka ni predložila priloge k pogodbi, ki se naj bi nanašala na nagovor o izvajanju varnostnega načrta ZPKZ v procesih podjetja. Sodišče navede, da se zavarovalna pogodba ne nanaša na podjetje, kar sicer drži, saj se nanaša na zavarovanca tožene stranke. Ker pa zavarovanec tožene stranke odgovarja za nastalo škodo iz navedenih razlogov, ni pravilna odločitev, da ZPKZ ne odgovarja za njemu nastalo škodo. Pritožnik ne vidi razlogov, zakaj je sodišče postavljalo tožniku vprašanje glede višine zahtevka, če je odločilo, da ni pasivne legitimacije. Gre za sodbo presenečenja. Sodišče pa ni izvajalo dokazov (zaslišanja priče, ogleda, sodnega izvedenca iz varstva pri delu) in kar samo odločilo, da ni krivdne in tudi ne objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Tožnik je dal ustrezne in zadostne navedbe, kaj se je zgodilo kritičnega dne. Tožena stranka pa ni predložila dokaza, da je zavarovanec storil vse potrebno, da pri delu ne bi prišlo do poškodb delavcev. To bi lahko podal le sodni izvedenec. Sodišče navede, da tožnik ni predložil listine, ki bi izkazovala obstoj škodnega dogodka. To ne drži, saj iz UZ zavarovanca tožene stranke izhaja, da je tožnik imel poškodbo, katero je videl pravosodni policist, saj je tožnik k njemu prišel iz delavnice in poškodba je bila sveža in ni jasno, kje bi se lahko poškodoval. Tudi v podjetjih pogosto ni zapisnikov, skic ali fotografij in to ni ovira, da sodišče odloči o odškodninskem zahtevku. Od tožnika kot zapornika ni mogoče zahtevati, da predloži take dokaze. Dokazno breme o ustrezni organizaciji dela pa je na toženi stranki. V zvezi z objektivno odgovornostjo ni odločilno, da naj bi tožnik pred tem škodnim dogodkom že 50 krat ponovil isti gib. Uporaba palete, ki je na nogicah in je težka več 10 kg, obdelanec pa 1 kg, tožniku pa je stisnilo roko med dve paleti, ni pravilna obravnava sodišča, da ni objektivne odgovornosti.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je najprej v odgovoru na tožbo priznala, da ima ZPKZ sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Nato pa je v dveh pripravljalnih vlogah pravočasno ugovarjala, da je do škodnega dogodka prišlo v podjetju X. d. o. o., da se delo tam izvaja pod nadzorom tega podjetja ter da zato ugovarja tožena stranka pasivno legitimacijo. Tožena stranka je tudi predložila zavarovalno pogodbo in zavarovalne pogoje. Tožeča stranka pa pasivno legitimacijo utemeljuje ravno na tej zavarovalni polici (B1 spisa) in zavarovalnih pogojih (B2 spisa). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik kritičnega dne na delu pri X. d. o. o. (v nadaljevanju podjetje). Zato se je sodišče pravilno ukvarjalo z ugovorom pasivne legitimacije oziroma zavarovalnega kritja za primer tega škodnega dogodka.

6. Za zavarovalno kritje je pogoj, da je za ta škodni dogodek in zavarovanca sklenjena zavarovalna pogodba (921. člen OZ). Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene odgovornosti (primerjaj 964. in 965. člen OZ).

7. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je po predloženi zavarovalni polici zavarovanec ZPKZ in da gre za splošno civilno odgovornost iz registrirane dejavnosti in ekološko škodo (polica B1). Iz zavarovalnih pogojev pa je podana tudi možnost, da če je posebej dogovorjeno, na polici navedeno in obračunana dodatna premija, krije zavarovanje tudi odgovornost zavarovanca kot delodajalca za nezgode delavcev pri delu (primerjaj peti odstavek 1. člena zavarovalnih pogojev, B2). Tudi če bi šteli tožečo stranko za delavca, ki naj bi bil po pogodbi o delu napoten k podjetju na delo kot obsojenec, je iz zavarovalne police razvidno, da kaj takega ni bilo dogovorjeno in ni bila plačana dodatna premija, kot zahtevajo pogoji. Tako se izkaže, da je ugovor tožene stranke, da ZPKZ ni imel takega zavarovanja, ki bi kril škodni dogodek, kot se je pripetil tožniku, utemeljen. Ker je bil zavarovanec ZPKZ in ne družba X. d. o. o., ne moremo govoriti o zavarovalnem kritju tožene stranke. Zato je iz tega razloga bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Če ni zavarovalnega kritja, pa tudi ni pomembno, kdo je odgovoren za škodo oziroma ali bi v primeru podanega zavarovalnega kritja, lahko zavarovanec odgovarjal tožeči stranki.

8. Vendar je sodišče prve stopnje vseeno presojalo odgovornost za nastalo škodo tožnika. Zato pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe, ki napadajo sodbo tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da opis dogodka, ki ga v tožbi zatrjuje tožnik, ne pripelje do objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo pravni standard nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Gre za stvar, iz katere po redni rabi in ob običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike. Za presojo, kdaj je stvar nevarna, so pomembne vse okoliščine primera, ki nakazujejo, da gre za povečano nevarnost. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi ne glede na način uporabe in je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče (delo s kemikalijami, eksplozivi, delo na višini). Sodišče pravilno ocenjuje tožnikovo izpovedbo tako, da je že 50 krat pred škodnim dogodkom brez škode ali nevarnosti ponovil isti gib, ko je segel z levo roko v notranjost palete po kos, namenjen obdelavi in se z desnico oprl na stranico kovinske palete. Tožnik ni trdil, da je sama paleta narejena tako, da je lahko nevarna ob sicer pravilni uporabi. Zato je pravilni sklep sodišča, da ne more biti utemeljen zahtevek iz objektivne odgovornosti tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da je nekdo popreje paleti nepravilno postavil, je ena paleta ob tem, ko je želel iz palete vzeti kovinski komad iz dna, nenadoma ob tem zdrsnila in mu stisnila desno roko med obe paleti, ker nista bili normalno in ustrezno postavljeni. Zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da je bilo nekaj podstavljeno pod kovinske noge palete, na katero se je oprl, in da je bila zaradi tega paleta malce dvignjena. Izpovedal je, da je kovinska noga palete očitno zdrsnila iz predmeta, zaradi česar se je paleta nagnila in mu stisnila roko ob rob. Glede dokazov pa je v spisu le uradni zaznamek (A2), iz katerega izhaja, da je tožnik pravosodnemu policistu dejal, da se je pri premikanju palete udaril v zapestje desne roke. Drugih dokazov (fotografije, zapisnika s področja varstva pri delu ali kaj podobnega), tožeča stranka ni pridobila. Zato je sodišče prve stopnje ob primerjanju tako trditvene podlage, izpovedbe in uradnega zaznamka pravilno sklepalo, da mu ne sledi in da tožnik ni dokazal samega dogodka. Zato je tudi zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem za varstvo pri delu, kar je tudi po stališču sodišča druge stopnje, pravilno. Tožeča stranka mora pri odškodninski pravdi dokazati škodni dogodek, škodo in vzročno zvezo, tožena stranka pa se mora razbremeniti odgovornosti.

10. Tako se izkaže, da so pritožbene navedbe o tem, v čigavih prostorih se je zgodil škodni dogodek, pravno nepomembne. Podjetje ni imelo sklenjene zavarovalne pogodbe za primer odgovornosti za delavce, zavarovalna pogodba ZPKZ pa te škode in škodnega dogodka ne krije. Zato ni pomembno, kot poudarja pritožba, da naj bi za varnost pri delu ne skrbelo samo podjetje, ampak tudi ZPKZ. Ker je tožena stranka pred prvim narokom pravočasno ugovarjala pomanjkanje pasivne legitimacije, ne gre za sodbo presenečenja. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zaslišalo tožnika tudi o škodi, na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva.

11. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).