Jedro

Izjav, danih zdravniku, ki od pacienta v anamnezi pridobi podatke, potrebne za uspešno in kvalitetno zdravljenje, ni mogoče obravnavati kot izjave osumljenca v predkazenskem postopku, ko ta še ni seznanjen s svojimi pravicami po 5. členu ZKP in jih zato tudi ni potrebno izločati iz kazenskega spisa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. S. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obsojenega M. S. za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu je izreklo kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je plačilo stroškov pooblaščenca oškodovanca, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse.

2. Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi v celoti ali delno razveljavi, zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču oziroma spremeni pravnomočno odločbo. Navaja, da se sodba sodišča prve stopnje opira na dokaze, na katere se ne bi smela opirati (obvestilo o telesni poškodbi oziroma poškodbeni list za obtoženega), z uporabo katerih je kršen obtoženčev privilegij zoper samo obtožbo. Meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi nejasni in v precejšni meri v nasprotju, saj naj bi bil dokazni zaključek prvostopnega sodišča, da oškodovanec ni udaril obdolženca, zmoten.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se pravice iz 5. in 8. člena ZKP, na katere opozarja obramba, nanašajo na postopek pred policijo oziroma pred sodiščem, ko se opravlja zaslišanje obdolženca. Podatki, ki so del obvestila o telesni poškodbi oziroma poškodbenega lista, so bili prebrani na glavni obravnavi, potem ko je bil obsojencu dan pravni pouk in je bil poučen o pravici do tolmača. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s kontuzijsko značko na obdolženčevem čelu ter ravnanje oškodovanca, se nanašajo na dejansko stanje, ki naj bi bilo po zatrjevanju obrambe ugotovljeno zmotno. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

4. Obsojenec ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se sodba sodišča prve stopnje opirala na dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne bi smela opirati. Navaja, da temelji prvostopenjska sodba na tem, kar je obsojenec, ki ne govori slovensko, povedal zdravniku pri pregledu, kjer ni bil prisoten tolmač niti zagovornik, niti mu ni bil dan ustrezen pravni pouk, s čimer naj bi bilo kršeno tudi načelo privilegija zoper samoobtožbo.

8. Navedeno kršitev je zagovornik obsojenega uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Pritrditi je stališču pritožbenega sodišča, da obramba nepravilno enači navedbe obsojenega pri zdravniku s podajanjem izjave pred sodiščem oziroma podajanjem izjave pred organi pregona, kjer je dejansko potrebno obdolženca opozoriti v smislu 5. in 8. člena ZKP, torej na pravico do zagovornika oziroma do tolmača. Izjav, danih zdravniku, ki od pacienta v anamnezi pridobi podatke, potrebne za uspešno in kvalitetno zdravljenje, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče obravnavati kot izjave osumljenca v predkazenskem postopku, ko ta še ni seznanjen s svojimi pravicami po 5. členu ZKP in jih zato tudi ni potrebno izločati iz kazenskega spisa. Sicer pa je sodišče prve stopnje, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, na glavni obravnavi, kjer so bili obsojencu podani vsi ustrezni pravni pouki, navzoč pa je bil tudi tolmač in zagovornik, prebralo listine, na katere se sklicuje obramba, in sicer obvestilo o telesni poškodbi oziroma poškodbeni list za obtoženega, iz katerih izhaja, da je obsojenec kontuzijsko značko utrpel dan pred obravnavanim dogodkom in da zaradi udarca ni bil v nezavesti. Na prebrano nihče, niti obsojenec niti njegov zagovornik nista imela nobenih pripomb in nista predlagala dopolnitve prevoda prebranega, obsojenec pa se ni skliceval, da prebranega ne razume. Ker je bil dokaz z branjem obvestila o telesni poškodbi oziroma poškodbenega lista za obsojenca izveden na glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo lahko oprlo na navedeni listini ter uveljavljana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljena.

9. Iz nadaljnjih vsebinskih navedb zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da obramba graja sodišče prve stopnje, ker je glede dogajanja v lokalu verjelo izpovedbam oškodovančevih prijateljev ter ugotavlja, da ni mogoče z gotovostjo izključiti možnosti, da je udarec, ki ga je slišala priča D. K., udarec, ki ga je prizadejal oškodovanec obdolžencu in je ob součinkovanju alkohola povzročil obsojenčevo bistveno zmanjšano prištevnost. Z omenjenimi navedbami obramba podviza videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, izraža svoje nestrinjanje z dejansko presojo sodišča prve stopnje ter s tem uveljavlja v postopku zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enake vsebinske navedbe je v okviru uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presojalo pritožbeno sodišče ter navedlo, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren. Zato je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe. Ker se obramba ne strinja z dejansko presojo razlogov o odločilnih dejstvih z ugovorom, ki se nanaša na zatrjevano nasprotje oziroma nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih kot bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, ne more uspeti.

10. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega, kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

11. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.