Jedro

Res je, da je bil toženec mrtev že ob vložitvi tožbe in bi pooblaščenec tožeče stranke moral vedeti, da mrtva fizična oseba ne more biti pravdna stranka. Vendar lahko pride v primeru, ko je domnevni oče mrtev, tudi do izjemnih procesnih situacij, zaradi katerih bi utegnilo biti otroku onemogočeno ugotavljanje očetovstva - tako tudi v primeru, ko umrli domnevni oče nima (drugih) dedičev - če sodišče ne uporabi ustavnih določil o posebnem varstvu otroka in tako zaščiti otrokove premoženjske in osebnostne pravice. Zato bi moralo sodišče v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZPP zahtevati od tožnice, naj tožbo popravi tako, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka, v našem primeru z dediči domnevnega očeta.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se glede zahtevka za ugotovitev očetovstva razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je pokojni toženec njen oče in naj se izplačevalcu pokojnine po pokojnem tožencu naloži, da mesečno plačuje sorazmeren del pokojnine na račun zakonite zastopnice tožnice. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo. V obrazložitvi svoje odločitve je zapisalo, da mrtva fizična oseba ne more biti pravdna stranka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za pomanjkljivost, ki se je ne da odpraviti, zato je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev očetovstva. Zavrglo pa je tožbo tudi v delu, ki se nanaša na izplačilo pokojnine, ker je po določilu 6. člena 253. člena in 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92) za odločanje o pravici do družinske pokojnine pristojen Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Proti tistemu delu sklepa sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev očetovstva, je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vlagatelj zahteve navaja, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni uporabilo prvega odstavka 83. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ni pravilno uporabilo prvega odstavka 325. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/98, v nadaljevanju ZZZDR), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa ter je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Vlagatelj zahteve opozarja, da bi moralo sodišče po prvem odstavku 83. člena ZPP zahtevati od tožnice, naj tožbo popravi, da se bo postopek lahko nadaljeval z osebo, ki je lahko pravdna stranka v smislu prvega odstavka 77. člena ZPP. Zato vlagatelj zahteve predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I in 42/97, v nadaljevanju URS) v tretjem odstavku 53. člena določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Določba 56. člena URS pa otroku zagotavlja pravico do posebnega varstva in skrbi. V ustavi opredeljena dolžnost države, da otroku zagotavlja posebno varstvo in skrb, se odraža tudi v pravdnem postopku, kadar sodišče v tem postopku odloča o koristih otroka. V pravdnem postopku, v katerem sodišče odloča o koristih otroka, je namreč zaradi posebnega varstva otroka v večji meri izraženo načelo oficialnosti in preiskovalno načelo.

Vlagatelj zahteve utemeljeno opozarja na velik pomen pravice otroka do osebne identitete, ki je opredeljena v 7. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki jo je Republika Slovenija ratificirala (Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo, Ur.l. RS, mednarodne pogodbe, št. 9/92) in se na podlagi 8.člena URS uporablja neposredno. Pravica do osebne identitete zajema tudi pravico otroka, da pozna svoje starše. Ta pravica se uresničuje tudi s pomočjo v zakonu predpisanih načinov ugotavljanja očetovstva nezakonskih otrok.

ZZZDR v drugem odstavku 92. člena ZZZDR določa, da se tožba na ugotovitev očetovstva lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti. ZZZDR ne določa, kdo je pasivno legitimiran za tožbo na ugotavljanje očetovstva po smrti domnevnega očeta. Zato se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je treba v tem primeru tožiti dediče domnevnega očeta. Z odločbo o ugotovitvi očetovstva sodišče namreč ne ugotovi le obstoja družinskopravnega razmerja med očetom in otrokom, temveč iz tako ugotovljenega razmerja izhajajo tudi pravice premoženjske narave - tudi pravica do družinske pokojnine in pravica do dedovanja po umrlemu očetu. Zato je treba dedičem (kadar so dediči, drugače je v primeru kaducitete) od začetka pravde dati možnost, da sodelujejo v sporu kot stranke in tako učinkovito zaščitijo svoje interese.

Vprašanje pasivne legitimacije je materialnopravno vprašanje. V našem primeru sodišče ni odločalo o pasivni legitimaciji temveč o tem, kdo je lahko pravdna stranka. To pa je vprašanje procesnega prava, zato je prav, da je sodišče o tem odločilo s sklepom.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 77. člena ZPP in ugotovilo da mrtva fizična oseba ne more biti stranka. Vendar ima vlagatelj zahteve prav, ko opozarja, da bi moralo sodišče v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZPP zahtevati od tožnice, naj tožbo popravi tako, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka, v našem primeru z dediči domnevnega očeta.

Res je, da je bil toženec mrtev že ob vložitvi tožbe in bi pooblaščenec tožeče stranke moral vedeti, da mrtva fizična oseba ne more biti pravdna stranka. Rok, določen v 92. členu ZZZDR je prekluzivni rok materialnega prava. V primeru, ko je domnevni oče mrtev, lahko pride tudi do izjemnih procesnih situacij, zaradi katerih bi utegnilo biti otroku onemogočeno ugotavljanje očetovstva - tako tudi v primeru, ko umrli domnevni oče nima (drugih) dedičev - če sodišče ne uporabi ustavnih določil o posebnem varstvu otroka in tako zaščiti otrokove premoženjske in osebnostne pravice.

Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe prvega odstavka 83. člena ZPP, je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Torej ima vlagatelj zahteve prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zato je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi 408. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZPP razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.