Jedro

Za presojo oziroma zaključek, da odvetnik v redu opravlja svoje dolžnosti, ni pomembno zgolj to, da v postopku, za katerega je upravičencu dodeljena BPP, v skladu s strokovnimi standardi opravi dejanja, potrebna za zaščito pravic upravičenca. Iz določb ZBPP jasno izhaja tudi, da odvetnik upravičencu ne sme zaračunati storitev, ki so zajete v obsegu dodeljene BPP. Za zaključek, da odvetnik v redu opravlja svoje dolžnosti, je pomembno oziroma bistveno tudi, da odvetnik upravičenca do BPP pravočasno jasno seznani, katere odvetniške storitve so zajete v obsegu (po odločbi) dodeljene BPP in katere odvetnikove storitve v dodeljeni BPP niso zajete in jih bo zato morala stranka sama plačati.

V obravnavanem primeru je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe izpostavila tri račune, ki jih je tožnica izstavila upravičenki. Vsi trije računi se nanašajo na pravne storitve, ki so vsebinsko povezane z zadevo, za katero je bila upravičenki dodeljena BPP, kar nenazadnje potrdi tožnica sama v tožbi. Pri tem pa ne navede oziroma pojasni, vsaj ne dovolj konkretno, da in kako je upravičenko pravočasno seznanila s tem, da zadevnih storitev dodeljena BPP ne zajema in da jih bo zato upravičenka morala kriti sama.

Odvetnik ima, če se ne strinja z obračunanim zneskom plačila, ki mu ga za opravljene storitve iz naslova BPP prizna pristojni organ s sklepom iz 40. člena ZBPP, možnost, zoper izdani sklep sprožiti upravni spor in s tožbo uveljavljati vse relevantne ugovore. Niso pa to razlogi, zaradi katerih bi bilo odvetniku dopustno mimo določbe sedmega odstavka 30. člena ZBPP razliko zaračunati upravičencu, pa tudi ne razlogi, zaradi katerih bi bilo dopustno upoštevati višjo vrednost točke odvetniške storitve od predpisane.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, Bpp 437/2016 z dne 30. 10. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je Okrožno sodišče v Kopru po predsednici sodišča kot organu za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: toženka) v zadevi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) upravičenke A.A., ..., Postojna (v nadaljevanju: upravičenka), pod I. točko izreka odločilo, da se predlogu upravičenke za razrešitev odvetnice B.B. iz C. (to je tožnice v tem upravnem sporu, v nadaljevanju: tožnica ali odvetnica) ugodi in se imenovano odvetnico razreši. Pod II. točko izreka je toženka odločila, da se predlogu odvetnice za razrešitev ne ugodi. V III. točki izreka je bilo odločeno, da se namesto razrešene odvetnice iz I. točke izreka kot novega izvajalca storitev iz naslova BPP upravičenki določi odvetnik D.D. iz F.. Iz IV. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da mora tožnica v roku 15 dni od prejema te odločbe vrniti popolno napotnico, sicer ne bo upravičena do plačila storitev, in iz V. točke izreka, da je novo postavljeni odvetnik dolžan vrniti napotnico v roku 15 dni po opravljeni storitvi, sicer ni upravičen do plačila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila upravičenki z odločbo, Bpp 437/2016 z dne 19. 9. 2016 (v nadaljevanju: odločba o dodelitvi BPP), dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje na I. stopnji v pravdnem postopku pod opr. št. IV P 207/2016 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, in sicer od 3. 8. 2016 do prejema odločbe, s katero se postopek na I. stopnji zaključi. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik E.E. iz Ljubljane, ki je bil nato z odločbo, Bpp 437/2016 z dne 28. 10. 2016, razrešen in namesto njega za izvajalko storitev BPP določena tožnica. Toženka je 8. 9. 2017 prejela vlogo - predlog upravičenke, da se tožnico razreši. Iz vloge izhaja, da naj bi tožnica kljub dodeljeni BPP upravičenki izstavljala račune in od nje zahtevala plačilo. Račune je upravičenka skoraj v celoti poravnala, denar je osebno po dogovorih izročala tožnici, ki naj ji ne bi dajala potrdil, razen enega, priloženega. Upravičenka, ki naj bi bila tožnici dolžna še 153,00 EUR, je tožnico obvestila, da je v finančni stiski. Navedla je še, da se ji tožnica na klice in sms sporočila ne odziva. Po pozivu toženke, naj se izjavi o vlogi upravičenke, je tožnica v odgovoru z dne 27. 9. 2017 nasprotovala svoji razrešitvi po devetem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in zahtevala razrešitev po desetem odstavku tega člena. Zanikala je, da bi od upravičenke zahtevala dodatna plačila za zastopanje v postopku, za katerega je bila upravičenki dodeljena BPP. Izstavljeni računi se nanašajo na druge postopke. Poleg tega je upravičenki pravno svetovala v kazenskih zadevah in zanjo pripravila kazenske ovadbe. V zadnjih 11 mesecih je zanjo opravila za 80 ur odvetniških storitev, ki niso zajete z odločbo o dodelitvi BPP, ter večine ni obračunala, razen treh. Zanika, da se na klice, sms sporočila ali elektronsko pošto upravičenke ni odzivala. V okviru odobrene BPP je zanjo opravila najmanj 30 ur pravnega svetovanja, in sicer na sestankih v pisarni, preko telefona in elektronske pošte, vozila se je tudi iz C. v G. na posvete z upravičenko, ker ta nima vozniškega izpita. Elektronska korespondenca med njima od 15. 12. 2016 dalje obsega več kot 100 sporočil. Od 14. 7. 2017 do 27. 8. 2017 je upravičenka ni klicala ali ji pisala sms sporočil, tožnica pa je na elektronski naslov upravičenke 7. 8. 2017 poslala sklep, IV P 207/2016 z dne 12. 7. 2016, s katerim je sodišče imenovalo sodnega izvedenca klinične psihologije.

3. Toženka predstavi določbe devetega in desetega odstavka 30. člena ZBPP ter pojasni, da je razrešitev po devetem odstavku odvisna od ocene, ali odvetnik v redu opravlja svoje dolžnosti. Na podlagi presoje navedb in dokazov tako upravičenke kot odvetnice zaključi, da je utemeljen predlog upravičenke za razrešitev odvetnice. Ta je namreč upravičenki zaračunavala storitve, ki jih krije dodeljena BPP. Z odločbo o dodelitvi BPP je bila upravičenki odobrena BPP za pravdni postopek IV P 207/2016 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, katerega predmet je varstvo in vzgoja mladoletnega otroka, določitev stikov med staršema in otrokom ter določitev preživnine. Odobrena BPP obsega pravno svetovanje in zastopanje na I. stopnji, in sicer do prejema odločbe, s katero se postopek na I. stopnji zaključi. Odvetnica trdi, da upravičenki izstavljeni računi niso v zvezi s tem pravdnim postopkom. Glede računa, št. 5-2017 z dne 7. 2. 2017, je pojasnila, da se nanaša na tožbo, ki jo je upravičenka vložila zoper H.H. 14. 2. 2017 in ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. IV P 93/2017 ter bila na naroku 7. 3. 2017 združena v skupno zadevo IV P 207/2016. Toženka na podlagi vpogleda v pravdni spis IV P 207/2016 ugotavlja, da je sodišče na omenjenem naroku pravdni zadevi IV P 207/2016 in IV P 93/2017 res združilo v skupno obravnavanje in se naprej vodita pod opr. št. IV P 207/2016. S tožbo je H.H. zahteval, da se mu mladoletni sin dodeli v vzgojo in varstvo, da se določijo stiki otroka z materjo najmanj dvakrat tedensko in preživnina v višini 100,00 EUR. Z nasprotno tožbo pa je nato A.A. zahtevala, da se mladoletni sin dodeli v varstvo in vzgojo njej, da se določijo stiki z očetom vsak drugi vikend in preživnina v višini 250,00 EUR. Glede na to, da je bila septembra 2016 upravičenki dodeljena BPP in da je odvetnica nasprotno tožbo vložila po tem, bi morala biti seznanjena s finančnim stanjem upravičenke, oziroma je z njim bila seznanjena, saj je v nasprotni tožbi tudi predlagala, da se A.A. oprosti plačila sodnih taks, in obrazložila, da se ta nahaja v težki življenjski in posledično finančni situaciji, da nima prihrankov, da je brezposelna in da po odločbi Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) prejema denarno socialno pomoč. Glede na navedeno bi odvetnica stranko morala poučiti o možnosti vložitve prošnje za dodelitev BPP za nasprotno tožbo, preden ji je to storitev zaračunala. Prejemniku denarne socialne pomoči se namreč lahko odobri izredna BPP, pri čemer se ne preverja njegov materialni položaj, ampak zgolj pogoji iz 24. člena ZBPP. Iz navedb in dokazil odvetnice, kot tudi podatkov zadevnega spisa, ne izhaja, da bi odvetnica upravičenko s tem seznanila in tega v svojem odgovoru niti ne zatrjuje.

4. Kot nadalje navaja toženka, je za račun, št. 18-2017 z dne 7. 4. 2017, odvetnica navedla, da se nanaša na samostojno odvetniško storitev - sestanek z direktorico CSD Koper, ..., dne 31. 3. 2017 skupaj z upravičenko, katerega vzrok je bilo mnenje CSD, ki ga je izdelal CSD in je bilo "copy past" mnenja iz julija 2016, upravičenka pa do strokovnega osebja CSD ni uspela priti. Toženka meni, da je odvetnica to storitev neupravičeno zaračunala, saj sestanek, ki je bil očitno povezan z mnenjem CSD glede otrokove koristi v zvezi z varstvom in vzgojo ter preživljanjem otroka in njegovimi stiki, ni samostojna odvetniška storitev, temveč je zajet v drugih nagradah za storitve po Odvetniški tarifi in v okviru pravnega svetovanja, za katerega je bila upravičenki dodeljena BPP. Tovrstni sestanki so v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroci po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) celo obvezni. V zvezi z računom, št. 38-2017 z dne 27. 6. 2017, je odvetnica pojasnila, da se nanaša na pritožbo z dne 26. 6. 2017 zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru, IV P 207/2016 z dne 15. 6. 2017, ki je upravičenki dodeljena BPP ne zajema. Gre za pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog A.A. za izdajo začasne odredbe. V skladu s 411. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) lahko stranke med postopkom predlagajo izdajo začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok ter odvzemu, omejitvi in načinu izvrševanja stikov. Po mnenju toženke je vložitev pritožbe zoper odločbo, ki jo sodišče izda tekom postopka na prvi stopnji, šteti v okvir dodeljene BPP, kar nenazadnje izhaja tudi iz izreka odločbe o dodelitvi BPP, kjer je poleg predmeta naveden tudi časovni okvir izvajanja BPP - do prejema odločbe, s katero se postopek na I. stopnji zaključi. Toženka izpostavi še sporočilo z dne 27. junija, ki ga je predložila upravičenka in v katerem je slednji odvetnica napisala, da je ugotovila, da ji pritožbe ne bo nihče plačal, ker gre v postopku za izdajo začasne odredbe, čeprav se vodi pod isto opravilno številko. S tem je odvetnica upravičenko napačno pravno poučila. Iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi odvetnica pri toženki poizvedovala, katere odvetniške storitve krije odločba o dodelitvi BPP, in tega odvetnica niti ne zatrjuje.

5. Na podlagi vsega navedenega toženka meni, da tožnica svojih dolžnosti ni opravljala v redu, to je v skladu z zahtevanimi strokovnimi standardi in v korist upravičenke. Ko je tej zaračunala storitve, ki jih krije dodeljena BPP, ni ravnala s pričakovano skrbnostjo; če bi za isto storitev priglasila nagrado, bi to lahko pripeljalo do nedopustnega dvakratnega plačila. Poleg tega iz navedb upravičenke izhaja, da ji tožnica za gotovinska plačila ni izdajala potrdil, razen enega, česar tožnica niti ne zanika. Iz predloženih računov tudi izhaja, da je storitve upravičenki zaračunavala po vrednosti odvetniške točke 0,65 EUR, čeprav ta po Odvetniški tarifi znaša 0,459 EUR. Noben od omenjenih računov se po mnenju toženke ne nanaša na "drugi" postopek, ampak so v zvezi s pravdnim postopkom, za katerega je bila upravičenki dodeljena BPP. Zato je toženka ugodila predlogu upravičenke in tožnico razrešila na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP. Do ostalih navedb, ki zadevajo komunikacijo med upravičenko in tožnico (ali je ta odgovarjala na klice in sms sporočila upravičenke), se toženka ni opredeljevala, saj to glede na predhodno obrazložitev ne bi vplivalo na odločitev. Navedbe tožnice, da naj bi za upravičenko pripravljala kazenske ovadbe, so po navedenem nerelevantne. V nadaljevanju toženka navede še razloge, s katerimi utemeljuje III., IV. in V. točko izreka izpodbijane odločbe, ter opozorila o obveznostih upravičenca in pojasnila, v katerih primerih je dolžan vrniti prejeto BPP.

6. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija navedeno odločbo toženke z dne 30. 10. 2017, in sicer (kot se je jasno izrekla po pozivu sodišča) izpodbija le I. in II. točko izreka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo delno spremeni, in sicer v I. in II. točki izreka tako, da se glasi: "I. Predlogu upravičenke za razrešitev odvetnice B.B. iz C. se ne ugodi. II. Predlogu odvetnice za razrešitev se ugodi in se odvetnico C.C. razreši." Podrejeno tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v I. in II. točki izreka odpravi in zadevo v tem delu vrne organu v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj ji toženka povrne stroške postopka.

7. V tožbi tožnica poudarja, da v svojem odgovoru ni trdila, da izstavljeni računi niso v zvezi s pravdnim postopkom IV P 207/2016, ampak da odvetniške storitve, za katere so bili izdani, niso zajete z upravičenki dodeljeno BPP. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po devetem odstavku 30. člena ZBPP, saj toženka pravnega standarda, da odvetnik (tožnica) ne opravlja v redu svojih dolžnosti, ni utemeljila oziroma presojala. Pravno razmerje med odvetnikom in stranko se ustanavlja na podlagi mandata (pogodbe o naročilu), ki je opredeljen v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Ta v 768. členu določa, kako mora prevzemnik izvršiti naročilo. Po sodni praksi gre v primeru BPP za prostovoljno mandatno pogodbo. Upravičenka je v svojem predlogu izpostavila zgolj izstavljene račune in dejstvo, da se tožnica ni odzivala na njene klice in sms sporočila, ni pa v ničemer trdila, da tožnica ni v redu opravljala svojih dolžnosti v pravdnem postopku IV P 207/2016, za katerega je bila dodeljena BPP. Tega tudi toženka ni utemeljila, čeprav je prav iz tega razloga tožnico razrešila. Okvir njene presoje so bili zgolj izdani računi tožnice, ki pa niso razlogi po devetem odstavku 30. člena ZBPP. Po sodni praksi se za pravni standard korektnega opravljanja dolžnosti šteje, da je izvajalec v postopku, za katerega je bila upravičencu dodeljena BPP, naredil vse, kar je moral in mogel, da je zaščitil pravice upravičenca. Tožnica je upravičenko v pravdnem postopku IV P 207/2016 vestno in skrbno zastopala, edino, kar bi ji bilo mogoče očitati, je, da se ni oglasila na dva klica upravičenke v nedeljo 27. 8. 2017 ob 16.04 in 17.40 uri.

8. Kot nadaljuje tožnica, njeno slabo delo toženka utemeljuje z upravičenki izdanimi računi, pri čemer je presegla zakonske meje. V zvezi z računom št. 5-2017 bi morala odgovoriti le, ali je storitev krita v okviru dodeljene BPP, in na to je pravzaprav odgovorila, torej da je upravičenka dolžna plačati za tožbo-nasprotno tožbo. Vse ostalo je nepomembno moraliziranje. Tožnica je upravičenko poučila o vseh očitanih možnostih, vendar je upravičenka zaradi zanjo ugodnega mnenja izvedenca z dne 7. 1. 2017 in bližajoče se, prvotno za 17. 2. 2017 razpisane obravnave, sprejela odločitev, da vloge za BPP ne bo vložila. Toženka nima pravice posegati v avtonomijo in neodvisnost tožnice. Očitek, da je ta vedela za težko finančno stanje upravičenke, je brezpredmeten. Že po naravi predloga za taksno oprostitev v njem ne more pisati, da je stranka dobrega finančnega stanja; kaj je res, pa je druga plat zgodbe, in sicer je tožnica v letih, ko opravlja poklic odvetnice, naletela le na dva primera, ko sta prosilca potrebovala BPP. Da bi bil absurd še večji, se izkaže v odločbi Bpp 373/2017, s katero je toženka prosilcu dodelila BPP za pravdno zadevo IV P 245/2017 Okrožnega sodišča v Kopru; ko je prosilec 8. 8. 2017 poleg odgovora na tožbo vložil tudi nasprotno tožbo, ki se je do združitve postopkov pred navedenim sodiščem vodila pod št. IV P 393/2017, in tudi prošnjo za dodelitev BPP za nasprotno tožbo, pa je to toženka z odločbo Bpp 403/2017 zavrnila, kar kaže, da ne ve, kaj dela. Nepotrebna je empatija, ki jo deli toženka, saj je sama daleč od razumevanja socialne stiske ljudi, kar izhaja najmanj iz enega tožnici poznanega primera. In sicer ko je 2. 11. 2016 prosilec - tožnik v zadevi IV P 292/2016 na Okrožnem sodišču v Novem mestu vložil dopolnitev tožbe za odpravo z izvršilnim naslovom določene preživnine in podrejeno zahtevek za znižanje preživnine, isti dan pa tudi prošnjo za dodelitev BPP, ki pa jo je kljub slabemu socialnemu stanju prosilca in njegove družine toženka v zadevi Bpp 594/2016, v kateri je odločala več kot štiri mesece, zavrnila na podlagi samo njej znanih kalkulacij stanovanja, ki ne ustrezajo javno dostopnim podatkom o nepremičnini.

9. Tožnica nasprotuje tudi v izpodbijani odločbi navedenim razlogom glede računa št. 18-2017. Toženka ne navede določbe ZZZDR, na katero se sklicuje, takšne določbe ni. Nasprotno je praksa CSD, da stranke postopkov že v vabilih na razgovore poučijo, da se jih morajo udeležiti osebno, brez pooblaščencev. Tožnica ugovarja tudi navedbi o neupravičeno zaračunani storitvi, ki naj bi jo krila dodeljena BPP, saj četudi toženka upravičencu odobri pravno svetovanje in zastopanje na I. stopnji, izvajalcu za pravno svetovanje nikoli ne prizna niti evra, ampak vedno zavzame stališče, da je posvet vračunan že v vlogi. Kot primer za to navaja sklepa toženke v zadevah Bpp 61/2016 z dne 25. 3. 2016 in Bpp 337/2016 z dne 2. 2. 2017, ko je prav tako šlo za pravdna postopka glede vzgoje, varstva, preživljanja in stikov mladoletnih otrok, kjer so pravna svetovanja nujna. Vrednost točke odvetniške storitve se ni spremenila že od leta 2004, ura pravnega svetovanja je vrednotena na 100 točk, kar znese 45,90 EUR, oziroma v primeru BPP polovico tega zneska. Odvetnik je tako plačan po uri vodoinštalaterja, oziroma sploh ni plačan, saj, kot izhaja iz odločb toženke, ta apriori, čeprav dodeli pravno svetovanje, plačilo le-tega zavrača. 10. Tožnica vztraja tudi pri pojasnilu, da se račun št. 38-2017 nanaša na pritožbo zoper prvostopenjski sodni sklep, IV P 207/2016 z dne 15. 6. 2017, ki z odločbo o dodelitvi BPP ni bila zajeta. Ob sklicevanju na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ter določbe ZPP poudarja, da je pritožba redno pravno sredstvo (kjer gre za zastopanje) na II. stopnji, in je zato razlogovanje toženke očitno napačno. Glede na povedano niso izpolnjeni pogoji za razrešitev tožnice po devetem odstavku 30. člena ZBPP, saj se je v pravdnem postopku IV P 207/2016 polno angažirala. Pač pa so podani razlogi na strani upravičenke za razrešitev tožnice po desetem odstavku 30. člena ZBPP, saj je upravičenki tožnica vse od 15. 11. 2016 do 30. 10. 2017 pravno svetovala in jo zastopala v pravdnem postopku IV P 207/2016, na razpolago ji je bila vse dni v tednu, osebno, po telefonu in preko elektronske pošte, ter je skrajno zavržno, da je upravičenka zahtevala razrešitev tožnice, ker se ji ta ni oglasila na dva telefonska klica. Zato bi toženka morala ugoditi tožničinemu predlogu za razrešitev, ki pa ga je v II. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnila.

11. Toženka - v tem upravnem sporu je to po petem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) Republika Slovenija, ki jo zastopa organ, ki je izdal izpodbijano odločbo - je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

12. Tožba je bila v skladu z 19. členom ZUS-1 vročena tudi upravičenki A.A., ki odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. V tem upravnem sporu torej tožnica izpodbija uvodoma navedeno odločbo toženke, in sicer v I. točki izreka, s katero je bilo odločeno, da se predlogu upravičenke za razrešitev tožnice ugodi in se tožnico (kot izvajalko upravičenki odobrene BPP po odločbi, Bpp 437/2016 z dne 19. 9. 2016, v zvezi z odločbo z dne 28. 10. 2016 in popravnim sklepom z dne 24. 11. 2016) razreši, ter v II. točki izreka, da se predlogu tožnice za razrešitev ne ugodi. Navedeno odločitev je razumeti v smislu, da je utemeljen predlog za razrešitev tožnice, ki ga je podala upravičenka, in ne tisti, ki ga je podala tožnica. Prav to je za tožnico sporno, sama namreč meni, da je obratno in da niso podani razlogi za razrešitev iz devetega odstavka 30. člena ZBPP, ampak tisti iz desetega odstavka istega člena.

15. Po desetem odstavku 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. V takem primeru namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. Če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi omenjenih razlogov na strani upravičenca, se v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

16. Toženka pa je izpodbijano odločitev utemeljila na devetem odstavku 30. člena ZBPP, ki določa, da sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega odvetnika postavi drugega. O razrešitvi se obvesti Odvetniška oziroma Notarska zbornica Slovenije.

17. Pri tem je, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe in tožbene navedbe, treba pojasniti, da šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP. Po sedmem odstavku 30. člena ZBPP so kakršnikoli dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški ali notarski tarifi, nični. Za kakršnekoli tovrstne dogovore torej zakon predpisuje ničnost kot najtežjo obliko neveljavnosti. Navedeno je razumljivo glede na temeljni namen BPP, ki ga zasleduje ZBPP in ki je v tem, da se omogoči uresničevanje pravice do sodnega varstva tistim osebam, ki sicer te pravice brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine ne bi mogle uresničiti (1. člen ZBPP).

18. Navedeno je treba upoštevati pri razlagi, kaj je pomembno za presojo, ali odvetnik v redu opravlja svoje dolžnosti, v smislu določbe devetega odstavka 30. člena ZBPP. Sodišče glede na opisano ureditev po ZBPP sodi, da za presojo oziroma zaključek, da odvetnik v redu opravlja svoje dolžnosti, ni pomembno zgolj to, da v postopku, za katerega je upravičencu dodeljena BPP, v skladu s strokovnimi standardi opravi dejanja, potrebna za zaščito pravic upravičenca, kot to zatrjuje tožnica (in se v dokaz sklicuje na svoj stroškovnik v zadevi IV P 207/2016 z dne 20. 11. 2017 ter predlaga vpogled v navedeni sodni spis). Iz določb ZBPP jasno izhaja tudi, da odvetnik upravičencu ne sme zaračunati storitev, ki so zajete v obsegu dodeljene BPP. V razloge, ki jih je o tem navedla toženka, se sodišče ni spuščalo, ker je po presoji sodišča za zaključek, da odvetnik v redu opravlja svoje dolžnosti, pomembno oziroma bistveno tudi, da odvetnik upravičenca do BPP pravočasno jasno seznani, katere odvetniške storitve so zajete v obsegu (po odločbi) dodeljene BPP in katere odvetnikove storitve v dodeljeni BPP niso zajete in jih bo zato morala stranka sama plačati, še sploh kadar se te storitve povezujejo z zadevo, za katero je bila dodeljena BPP upravičencu in bi zato ta lahko zmotno menil, da bodo plačane iz naslova BPP. Trditveno in dokazno breme, da je stranko o tem predhodno ustrezno seznanil, je na odvetniku, ki je pravni strokovnjak in tako v močnejšem položaju glede na upravičenca do BPP kot praviloma prava manj oziroma neuko stranko, za katero je bilo obenem v predpisanem postopku ugotovljeno, da glede na svoj socialni položaj pokritja stroškov za pravno pomoč ne zmore. Drugačno stališče bi po mnenju sodišča vodilo do rezultatov, ki ne bi bili skladni s predhodno opisanim temeljnim namenom in ureditvijo po ZBPP.

19. V obravnavanem primeru je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe izpostavila tri račune, ki jih je tožnica izstavila upravičenki. Vsi trije računi se nanašajo na pravne storitve (nasprotna tožba, ki je bila nato združena v skupno obravnavanje s pravdnim postopkom IV P 207/2016, za katerega je bila tožnici dodeljena BPP; sestanek na CSD Koper v zvezi z mnenjem CSD glede otrokove koristi; pritožba zoper sklep, s katerim je bil v pravdi IV P 207/2016 zavrnjen predlog upravičenke za izdajo začasne odredbe), ki so vsebinsko povezane z zadevo, za katero je bila upravičenki dodeljena BPP, kar nenazadnje potrdi tožnica sama v tožbi. Pri tem pa ne navede oziroma pojasni, vsaj ne dovolj konkretno, da in kako je upravičenko pravočasno seznanila s tem, da zadevnih storitev dodeljena BPP ne zajema in da jih bo zato upravičenka morala kriti sama. Tožnica tega tudi ni dokazala, ne v postopku pred toženko (kjer je le splošno predlagala, naj toženka pridobi telefonske izpiske operaterja Telekom Slovenije d.d., dodala, da lahko predloži datume sestankov in se splošno sklicevala na elektronsko korespondenco z upravičenko, česar nato ni konkretizirala in ne predložila), dokazov za to pa tudi v tožbi ne predlaga.

20. Sodišče dodaja, da je nasprotna tožba že glede na naravo tega instituta (183. člen ZPP), kot tudi glede na okoliščine konkretnega primera, predstavljene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih tožnica ne prereka, tako povezana z zadevo IV P 207/2016 (na kar kaže tudi dejstvo, da sta bili nato pravdi združeni v skupno obravnavanje), da to terja ustrezno pojasnilo pred vložitvijo nasprotne tožbe o tem, ali je zajeta v odločbi o dodelitvi BPP. Tožnica zgolj (pre)splošno trdi, da je upravičenko z vsem seznanila, in tega z ničemer ne izkaže. Povedano smiselno velja tudi za vloženo pritožbo z dne 26. 6. 2017 zoper v zadevi IV P 207/2016 izdani sklep o zavrnitvi predloga upravičenke za izdajo začasne odredbe. Pri tej pritožbi gre za redno pravno sredstvo in s tem tudi po mnenju sodišča z vidika BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na II. stopnji, ki glede izrek odločbe o dodeljeni BPP v tej ni zajeto. Vendar pa tožnica niti ne zatrjuje, da bi upravičenko pravočasno seznanila s tem oziroma posledico, da bo storitev pritožbe morala plačati sama. Iz sporočila z dne 27. junija, ki ga omeni že toženka, nasprotno izhaja, da je odvetnica upravičenki šele tedaj sporočila, da ji te pritožbe ne bo nihče plačal. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na sestanek na CSD Koper in sploh na plačilo odvetnikom za storitve pravnega svetovanja, sodišče poudarja, da ima odvetnik, če se ne strinja z obračunanim zneskom plačila, ki mu ga za opravljene storitve iz naslova BPP prizna pristojni organ s sklepom iz 40. člena ZBPP, možnost, zoper izdani sklep sprožiti upravni spor in s tožbo uveljavljati vse relevantne ugovore. Niso pa to razlogi, zaradi katerih bi bilo odvetniku dopustno mimo določbe sedmega odstavka 30. člena ZBPP razliko zaračunati upravičencu, pa tudi ne razlogi, zaradi katerih bi bilo dopustno upoštevati višjo vrednost točke odvetniške storitve od predpisane. S tem sodišče zavrača tudi tožbeno sklicevanje na sklepa toženke v zadevah Bpp 61/2016 in Bpp 337/2016 (in s tem povezane dokaze, to je še napotnici in odločbi o dodelitvi BPP v navedenih zadevah ter listine iz spisov sodnih postopkov IV P 106/2016 in IV P 149/2016 Okrožnega sodišča v Kopru, za katere je bila z omenjenima odločbama dodeljena BPP).

21. Sodišče glede na tožbene navedbe pojasnjuje, da je predmet presoje v upravnem sporu pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru torej uvodoma navedene odločbe toženke v izpodbijanem delu. Pravilnosti in zakonitosti odločitev toženke v drugih zadevah (poleg že navedenih sklepov tožnica omenja še odločbe v zadevah Bpp 373/2017, Bpp 403/2017 in Bpp 594/2016), ki niso predmet izpodbijanja s tožbo, sodišče v tem upravnem sporu ne more presoditi; da bi bile sicer predmet sodne presoje in kakšen je bil njen izid, pa tožnica ne pojasni. Tudi sicer pa to, kar navaja v zvezi z omenjenimi postopki, glede na predhodno obrazložitev, do drugačne odločitve o tej tožbi ne more voditi. Posledično na odločitev tudi v dokaz teh navedb predlagani dokazi ne morejo vplivati (odločbi toženke v zadevah Bpp 373/2017 in Bpp 403/2017, odgovor na tožbo in nasprotno tožbo v zadevah IV P 245/2017 in IV P 393/2017 Okrožnega sodišča v Kopru ter vpogled v navedene sodne spise, vloga za BPP in odločba toženke v zadevi Bpp 594/2016 ter dopolnitev tožbe v zadevi IV P 292/2016 Okrožnega sodišča v Novem mestu in vpogled v navedeni spis).

22. Sklepno sodišče pripominja, da razlogov na strani upravičenke, ki bi utemeljevali razrešitev tožnice po desetem odstavku 30. člena ZBPP, tožnica ni dovolj konkretno utemeljila niti izkazala. Zgolj mnenje tožnice, da je skrajno zavržno, da je upravičenka kljub vsem vloženim naporom zahtevala njeno razrešitev, ker se ji ni oglasila na dva telefonska klica, za drugačno odločitev v zadevi ne zadošča. 23. Po navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba v I. in II. točki izreka po zakonu utemeljena, iz razlogov, ki so razvidni iz te obrazložitve, ter je zato tožbo zavrnilo (3. alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1).

24. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker, kot obrazloženo, tožnica v tožbi ni predlagala takšnih novih dejstev in novih dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

25. Izrek o stroških tega postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavani, ko sodišče tožbo zavrne, tožnica in toženka sami trpita vsaka svoje stroške postopka. Upravičenka Aldijana Aličković, ki ni opravila dejanj v tem upravnem sporu, tudi povrnitve stroškov postopka ni zahtevala.