Jedro

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v presojo sodišča prve stopnje, da upnika nista z verjetnostjo izkazala, da bi dolžnik storil očitano dejanje nelojalne konkurence iz pete alinee 3. odst. 13. čl. ZVK. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji o (ne)zamenjljivosti pravilno upoštevalo tudi blagovno znamko dolžnika na spornih čevljih in sandalih. Z njo so po ugotovitvah sodišča prve stopnje "zelo vidno na več mestih" označeni čevlji dolžnika (prim. s tem v zvezi sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 9.3.2000, opr. št. III Ips 90/98). Pravica do modela ne daje zavarovanemu modelu avtomatično pomena avtorskega dela. Kriteriji za eno in drugo vrsto pravice intelektualne lastnine so namreč različni (prim. 1. odst. 5. čl. ZASP in 14. čl. ZIL). Presoja o zatrjevani kršitvi začasne pravice do modela iz 32. čl. ZIL se mora omejiti na primerjavo spornih zunanjih oblik obutve dolžnika. Pri presoji o kršitvi začasne pravice iz 32. čl. ZIL (2. odst. 36. čl. ZIL v zvezi z 2. in 3. odst. 94. čl. ZIL) namreč ne morejo biti odločilne dodatne označbe dolžnika (blagovne znamke), ki sicer lahko izključujejo možnost zmede na trgu glede izvora, ko gre za očitek dejanja nelojalne konkurence iz pete alinee 3. odst. 13. čl. ZVK.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta upnika uveljavljala, -naj sodišče odredi popis spornih sandalov in čevljev pri dolžniku, -naj sodišče dolžniku naloži, da popisane čevlje in sandale izroči v hrambo upniku, in -naj sodišče dolžniku prepove prodajo in distribucijo spornih čevljev ter sandalov. Prvostopenjsko sodišče je odločilo tako, ker je presodilo, da ni podano zatrjevano dejanje nelojalne konkurence ne kršitev zatrjevane avtorske pravice ne začasne pravice do modela. Proti sklepu sodišča prve stopnje vlagata pravočasno pritožbo oba upnika. V pritožbi uveljavljata "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v presojo sodišča prve stopnje, da upnika nista z verjetnostjo izkazala, da bi dolžnik storil očitano dejanje nelojalne konkurence iz pete alinee 3. odst. 13. čl. ZVK. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji o (ne)zamenjljivosti pravilno upoštevalo tudi blagovno znamko dolžnika na spornih čevljih in sandalih. Z njo so po ugotovitvah sodišča prve stopnje "zelo vidno na več mestih" označeni čevlji dolžnika (prim. s tem v zvezi sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 9.3.2000, opr. št. III Ips 90/98). Za pritožnika sporna razlikovalna moč blagovne znamke je element, ki čevlje in sandale dolžnika loči glede na izvor in s tem v zadostni meri potencialne kupce opozori na možnost različnega načina proizvodnje in kvalitete pri izdelavi obutve. Zunanja oblika obutve je po pravu nelojalne konkurence zaščitena v tem obsegu. Varstveni objekt nelojalne konkurence namreč ni zunanja oblika telesa. Ta je lahko predmet pravice do modela, če seveda izpolnjuje pogoje po 14. čl. ZIL. Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbene trditve, češ da dejansko prihaja do zamenjav med sporno obutvijo upnikov in dolžnika. Že zato ne, ker dolžnik trditev o tem ni z ničemer izkazal, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zatrjevane kršitve pravic intelektualne lastnine predpostavljajo obstoj teh pravic. In ker se nanje lahko sklicuje le njihov imetnik, je predmet presoje v tovrstnih sporih vselej tudi vprašanje, ali gredo predlagatelju (oz. tožniku) upravičenja, ki mu jih kot imetniku teh pravic v razmerju do tretjih daje zakon. Izhodišče presoje o verjetnosti obstoja terjatve iz naslova kršitve pravic intelektualne lastnine v konkretnem primeru je tako, ali je vsaj z verjetnostjo izkazan(o): (1) obstoj avtorskega dela (sporni modeli), (2) obstoj izključne pravice v zvezi z avtorskim delom oz. začasne pravice iz pravilne prijave modelov, (3) da sta upnika nosilca teh pravic intelektualne lastnine in (4) da je podana kršitev teh pravic. Upnika sta se v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicevala na kršitev avtorskih pravic. Zdi pa se, da sta o obstoju avtorskih del (sporni modeli) sklepala zgolj na podlagi prijav modelov, v katerih je kot avtor zapisan g. Boons. Drugih trditev v zvezi s tem vprašanjem namreč nista podala. Če je takšno razumevanje predloga pravilno, sklepanje upnikov nima podlage v določbah ZASP. Dela industrijskega oblikovanja so sicer lahko avtorska dela (10. tč. 2. odst. 5. čl. ZASP), a da bi to bila, morajo izpolnjevati kriterije iz 1. odst. 5. čl. ZASP. Povedano drugače, pravica do modela ne daje zavarovanemu modelu avtomatično pomena avtorskega dela. Kriteriji za eno in drugo vrsto pravice intelektualne lastnine so namreč različni (prim. 1. odst. 5. čl. ZASP in 14. čl. ZIL). In ker o kriterijih po ZASP predlog nima nobenih trditev, modelov obutve upnikov ni moč presojati po 1. odst. 5. čl. ZASP. Verjetnost obstoja terjatve iz naslova zatrjevane kršitve avtorskih pravic tako ne more biti podana. Le vložitev pravilne prijave modela (prim. 54. čl. ZIL) je podlaga za začasno pravico iz 32. čl. ZIL (2. odst. 36. čl. ZIL). Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali sta upnika z verjetnostjo dokazala, da sta vložila pravilni prijavi za model. Zdi se, da se je sodišče prve stopnje zadovoljilo le z ugotovitvijo, da sta upnika vložila prijavi za model. Razlogi izpodbijanega sklepa zato ne dajejo opore za presojo o vprašanju verjetnosti obstoja začasne pravice do modela. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 2. odst. 36. čl. ZIL, trditvena in dokazna podlaga predloga v tej smeri ni bila izčrpana. Pritožnik pravilno opozarja, da se mora presoja o zatrjevani kršitvi začasne pravice do modela iz 32. čl. ZIL omejiti na primerjavo spornih zunanjih oblik obutve dolžnika. Pri presoji o kršitvi začasne pravice iz 32. čl. ZIL (2. odst. 36. čl. ZIL v zvezi z 2. in 3. odst. 94. čl. ZIL) namreč ne morejo biti odločilne dodatne označbe dolžnika (blagovne znamke), ki sicer lahko izključujejo možnost zmede na trgu glede izvora, ko gre za očitek dejanja nelojalne konkurence iz pete alinee 3. odst. 13. čl. ZVK. Blagovne znamke so tako kot model samostojna pravica industrijske lastnine, ki je pri presoji o kršitvi modela ni moč upoštevati. Določbe ZIL za drugačno stališče ne dajejo podlage. Iz doslej razloženega sledi, da pritožbeno sodišče ne sprejema razlogov izpodbijanega sklepa, da zatrjevane kršitve začasne pravice do modela ni, ker ni izkazana zamenljivost obutve, med drugim tudi zaradi razlikovalne moči blagovne znamke dolžnika. Upoštevaje pri tem, da izpodbijani sklep nima ugotovitev o verjetnosti obstoja začasne pravice do modela, pa je presoja o verjetnosti kršitve te pravice zaenkrat preuranjena. Podan je razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP (v zvezi s 15. čl. in 239. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. V nadaljevanju postopka bo treba na podlagi predložene dokumentacije najprej ugotoviti, ali sta upnika z verjetnostjo izkazala, da sta vložila pravilni prijavi (prim. 54. čl. in 2. odst. 36. čl. ZIL). Če bi se izkazalo, da sta, bo treba znova, z upoštevanjem zgoraj razloženega izhodišča, presoditi, ali gre pri sporni obutvi dolžnika za posnemanje modelov upnikov v smislu 2. in 3. odst. 94. čl. ZIL. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ.