Jedro

Ko so na vložnika carinske deklaracije (deklaranta) kot špediterja obenem prenešene pravice in obveznosti v zvezi s carinskim postopkom, ima ta v carinskem postopku hkrati tudi vlogo carinskega zavezanca.

Izrek

Zahteva za sodno varstvo zagovornika kaznovanih pravne osebe A.d.o.o. ter odgovornih oseb L.K. in M.P. za sodno varstvo se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo o prekršku Carinske uprave Republike Slovenije, Carinarnice C. z dne 2.8.1996 so bili pravna oseba A.d.o.o. ter odgovorni osebi L.K. in M.P. spoznani za odgovorne, pravna oseba A.d.o.o. dveh prekrškov po 21. točki 1. odstavka 168. člena CZ, odgovorni osebi L.K. in M.P. pa vsak enega prekrška po 2. odstavku v zvezi z 21. točko 1. odstavka 168. člena CZ. Kaznovani pravni osebi je bila izrečena za vsakega od prekrškov denarna kazen po 500.000,00 SIT ter nato enotna denarna kazen 1.000.000,00 SIT, vsaki od kaznovanih odgovornih oseb pa denarna kazen 150.000,00 SIT. V plačilo so jim bili naloženi tudi stroški postopka, za kaznovano pravno osebo v znesku 10.000,00 SIT, za kaznovani odgovorni osebi pa za vsako od njiju po 3.000,00 SIT. Senat za prekrške Republike Slovenije je z odločbo z dne 8.7.1997 zavrnil pritožbe zagovornika kaznovanih pravne osebe in odgovornih oseb in jim v plačilo naložil stroške postopka, za kaznovano pravno osebo v znesku 12.000,00 SIT, za kaznovani odgovorni osebi pa za vsako od njiju po 7.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo o prekršku je vložil zagovornik kaznovanih pravne osebe in odgovornih oseb dne 10.12.1997 zahtevo za sodno varstvo, pri čemer je zahteval tudi, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži. Zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe je Vrhovno sodišče z odločbo z dne 4.6.1998, opr. št. IV Ips 119/97, ugodilo in odločilo, da se izvršitev pravnomočne odločbe o prekršku odloži do odločitve o zahtevi za sodno varstvo.

Z zahtevo za sodno varstvo vložnik izpodbija pravnomočno odločbo o prekršku zaradi kršitev materialnih določb CZ in Zakona o prekrških (ZP, Ur. list SRS, št. 25/83 s spremembami in dopolnitvami) ter utemeljenega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in postopek zoper obdolžence ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo pošlje organu prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ni sporno, da sta odgovorni osebi vložili pri Carinarnici C. vsaka po eno enotno carinsko listino (ECL), na podlagi katerih je carinarnica za izvoznico P.L. izvozno ocarinila pivo in odredila, da se to blago odpelje iz države. Meni pa, da je zmotno stališče v odločbah prve in druge stopnje, da je obdolžena pravna oseba carinski zavezanec. Ta je špediter, ki kot carinski deklarant v imenu in za račun uvoznika ali izvoznika vloži carinsko deklaracijo. V carinskem postopku se pojavljajo stranke in zastopniki strank, praviloma so to špediterji. V carinski terminologiji se stranke imenujejo carinski zavezanci in se vpisujejo v rubriko 2 ECL, zastopniki strank pa so deklaranti, ki se vpisujejo v rubriko 14 ECL. Povsem neutemeljeno je stališče odločb prve in druge stopnje, da je deklarant carinski zavezanec, saj kot tak lahko nastopa zgolj izvoznik, po njegovem naročilu, v njegovem imenu in za njegov račun deklarant vloži carinsko deklaracijo. Carinskega zavezanca in deklaranta ni mogoče enačiti, saj sta to dva različna subjekta, z različnimi pravicami in obveznostmi. Podpis špediterja kot vložnika deklaracije v rubriki 54 ECL je tam zato, ker mora biti vsaka vloga v upravnem postopku podpisana. V odločbah o prekršku prve in druge stopnje naj bi bile kršene določbe 3. točke 15. člena, 1. odstavka 125. člena, 21. točke 1. odstavka 168. člena in 2. odstavka 168. člena CZ. Nadalje uveljavlja vložnik dejstvo, da so bile kaznovanim pravni in odgovornima osebama izrečene drastične kazni, obema odločbama pa očita, da ne vsebujeta razlogov o njihovi krivdi in s tem kršita 1. odstavek 11. člena, 1. odstavek 9. člena in 4. odstavek 17. člena ZP. Meni, da v postopku niso bili spoštovani temeljni nauki carinskega postopka, med njimi ločevanje carinskega nadzorstva od obveznosti plačila carinskega dolga. Odločbi organa za postopek o prekršku prve stopnje očita, da zmotno ugotavlja, da se je deklarant zavezal, da bo opravil izvoz blaga, pri čemer to ni res, odločba pa ne navaja predpisa, ki to obveznost določa. Rubriko 50 ECL je smiselno izpolnjevati le ob uvozu blaga, za zavarovanje plačila morebitnega carinskega dolga. Vložnik nadalje navaja utemeljen dvom v resničnost odločilnih dejstev in v zvezi s tem ugotavlja, da se ni v obravnavani zadevi izvršil noben prenos pravic s carinskega zavezanca na deklaranta, slednji pa zato nima statusa carinskega zavezanca. Meni, da okoliščine, zakaj sta bili potrdili o izstopu blaga iz Slovenije ponarejeni, ter kaj se je z blagom in spremljajočo carinsko dokumentacijo dogajalo, niso bile razčiščene. Obdolženci naj bi izrecno zahtevali zaslišanje prevoznika, pa ta kljub temu ni bil zaslišan, s čimer jim je bila kršena ustavna pravica do izvedbe dokazov v njihovo korist. Izrečene so jim bile previsoke kazni, s čimer so bile kršene določbe 30., 31. in 33. člena ZP.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Kljub obširnosti zahteve za sodno varstvo, ki jo je vložil zagovornik kaznovanih pravne osebe A.d.o.o. ter odgovornih oseb L.K. in M.P., je potrebno ugotoviti, da v pretežnem delu vloge izpodbija stališče organov za postopek o prekršku prve in druge stopnje, da kaznovana pravna oseba kot špediter predstavlja carinskega zavezanca.

Prekršek iz 21. točke 1. odstavka 168. člena CZ stori, kdor ravna v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 125. člena tega zakona. V prvem odstavku 125. člena CZ je določeno, da mora carinski zavezanec predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku. Po 2. odstavku tega člena je za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga, ki sprejme blago vedoč, da je v carinskem tranzitnem postopku. Kdo predstavlja carinskega zavezanca definira 15. točka 3. člena CZ, po kateri je ta oseba, v imenu katere je bila carinska deklaracija vložena ali oseba, na katero so bile prenešene pravice in obveznosti prve osebe v zvezi z določenim carinskim postopkom.

Kaznovana pravna oseba je nastopala kot špediter v tranzitnem carinskem postopku, šlo je za primer iz b) točke 1. odstavka 121. člena CZ, ko se v okviru tranzitnega postopka carinsko blago pod carinskim nadzorom prenese od enega do drugega kraja na carinskem območju, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu carine in bilo predmet drugih ukrepov trgovinske politike. Glede na naravo tega postopka bi moralo biti blago, ki je bilo predmet tega postopka, s strani carinskega zavezanca namembnemu carinskemu organu predloženo v nespremenjenem stanju in v predpisanem roku, kot to določa 1. odstavek 125. člena CZ. V postopku o prekršku je bilo ugotovljeno, da se to ni zgodilo. Iz listin v spisu je razvidno, da je (poleg prevoznika, ki je izvajal dejanski transport blaga in bi lahko neodvisno od špediterja odgovarjal za kršitev določbe 2. odstavka 125. člena CZ) pred carinskimi organi v obravnavani zadevi nastopala izključno odgovorna pravna oseba, ne pa tudi izvoznik, P.L. Kaznovana pravna oseba je v obeh ECL vpisana v rubriki 14 (deklarant/zastopnik) ter 50 (glavni zavezanec) in kot vložnik vloge v rubriki 54. Vložnik zahteve za sodno varstvo ne more uspeti, ko skuša prikazati, da naj bi bila vloga carinskega deklaranta ločena od vloge carinskega zavezanca. Vlogi carinskega deklaranta in carinskega zavezanca sicer lahko nosita različna subjekta, vendar se ti vlogi vedno ne izključujeta. Za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavani zadevi, ko je kaznovana pravna oseba kot vložnik carinske deklaracije nastopala kot deklarant, glede na to, da so bile nanjo obenem (ravno to je smisel dejavnosti špedicije, ki jo je opravljala) prenešene pravice in obveznosti v zvezi s carinskim postopkom, pa je imela v carinskem postopku hkrati tudi vlogo carinskega zavezanca, kot to določa 15. točka 3. člena CZ. V direktnem nasprotju z vsebino ECL, ki se nahajata v spisu, je vložnikova navedba, da se v carinski terminologiji stranke imenujejo carinski zavezanci in se vpisujejo v rubriko 2 ECL, zastopniki strank pa so deklaranti, ki se vpisujejo v rubriko 14 ECL. Rubrika 2 ECL (kjer je vpisana P.L.) ima namreč naziv "pošiljatelj/izvoznik", "glavni zavezanec" pa je naziv rubrike 50 ECL, kjer je v konkretnih ECL vpisana kaznovana pravna oseba. Vložnik je seveda ne more razbremeniti z navajanjem, da naj bi navedene rubrike v tovrstnem carinskem postopku sploh ne bilo smiselno izpolnjevati, saj je tudi za ta carinski postopek potrebno prevzeti zavezo, da bo ta izveden v skladu z zakonom (konkretno - 1. odstavkom 125. člena CZ). Glede na to, da je izvoznik vsa opravila v zvezi s tem prepustil špediterju, nosi to zavezo prav špediter, zato je tudi vpisan v navedeno rubriko.

Vložnik meni, da bi bilo potrebno ugotoviti, kaj se je z blagom in spremljajočo carinsko dokumentacijo dogajalo, ko sta zapustila Carinarnico C., vendar to za potrebe tega postopka ni pomembno, saj je ključno le vprašanje, ali je kaznovana pravna oseba izpolnila svojo zavezo predložiti blago namembni carinarnici. Kar se je dogajalo potem, z vidika tega postopka ni relevantno in je lahko predmet morebitnih drugih postopkov, poleg tega pa z vidika postopka z zahtevo za sodno varstvo predstavlja uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Na področje dejanskega stanja sodi tudi dejstvo, kako je nastalo in kakšno je bilo razmerje med izvoznikom blaga in špediterjem, zato se Vrhovno sodišče s tem vprašanjem ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni ukvarjalo.

Vložnik se moti, ko trdi, da odločbi prve in druge stopnje ne vsebujeta razlogov o odgovornosti odgovornih oseb za prekršek, saj prvostopenjska odločba povsem ustrezno obrazlaga vse elemente nezavestne malomarnosti, ki jo je prekrškovni organ pripisal odgovornima osebama za storjeni prekršek. Organ za postopek o prekršku na drugi stopnji v odločbi elementov prekrška ne razlaga vnovič, temveč mora odgovoriti na pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da odločba na drugi stopnji vsebuje razloge tudi glede vložnikovih pritožbenih navedb v zvezi z odgovornostjo pravne in odgovornih oseb.

Ne drži navedba v zahtevi, da so obdolženci izrecno zahtevali zaslišanje prevoznika, saj iz spisa izhaja, da tega dokaznega predloga niso podali. Vprašanje zaslišanja prevoznika se je pojavilo šele v pritožbi, ko je zagovornik obdolženih pravne in odgovornih oseb navedel, da bi bilo le tako mogoče razčistiti vprašanje, kaj se je dogajalo z blagom, ko je zapustilo odpremno carinarnico. Kaznovanim pravni in odgovornima oseba tako pravica do izvedbe dokazov v njihovo korist ni bila kršena.

Kolikor vložnik od Vrhovnega sodišča pričakuje ravnanje po 207.a členu v zvezi z 222. členom ZP, mu je potrebno pojasniti, da določbi predpisujeta ravnanje po uradni dolžnosti in ne na predlog strank. V zvezi z reševanjem obravnavane zahteve za sodno varstvo Vrhovno sodišče ni našlo razloga, da bi podvomilo v resničnost ugotovljenih odločilnih dejstev.

Zahtevo za sodno varstvo je skladno z določbo 203. člena ZP mogoče vložiti le zaradi kršitev materialnih določb ZP ali predpisa, ki določa prekršek, ter taksativno določenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zato se Vrhovno sodišče v zahtevo, kolikor ta nasprotuje odmerjenim kaznim, ni spuščalo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi je mogoče izpodbijati pravnomočno odločbo o prekršku, zato je zahtevo za sodno varstvo skladno s 4. odstavkom 204. člena ZP kot neutemeljeno zavrnilo.