Jedro

Iz tožničine pogodbe o zaposlitvi izhaja, da so kraj opravljanja tožničinega dela poslovni prostori delodajalca v B., kamor je bila napotena ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Sprememba organizacijske enote, v kateri je tožnica opravljala delo, se po določilu petega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je po določilu šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnico lahko napotila na delo v drug kraj, razen če bi za prihod od doma do delovnega mesta in nazaj ob uporabi javnih prevoznih sredstev v normalnih vremenskih pogojih potrebovala dnevno več kot tri ure. Tožnica je glede na citirana določila svoje pogodbe o zaposlitvi delo lahko opravljala ne le v B., ampak tudi drugje, torej tudi v A., kamor jo je tožena stranka napotila na delo. To pa pomeni, da bi ukinitev poslovalnice v A., v kateri je tožnica delala, glede na vsebino njene pogodbe o zaposlitvi in ob upoštevanju Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (prvi odstavek 34. člena) lahko bila utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici iz poslovnih razlogov z dne 27. 10. 2014 in ugotovilo, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo ter še vedno traja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico v roku osmih dni pozove nazaj na delo, jo prijavi v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji obračuna vse zapadle plače v mesečnem bruto znesku 852,38 EUR z dodatkom za delovno dobo in drugimi z zakonom določenimi dodatki, od tega obračuna in za tožnico vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto mesečne zneske pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici njene stroške postopka v višini 658,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nesporno, da je tožena stranka dne 16. 4. 2012 tožnico s pisno odredbo razporedila na opravljanje dela v poslovalnico v A., pri čemer je opravljala isto delo kot prej v B.. Tožnica se je z razporeditvijo strinjala, saj zoper njo ni nikdar ugovarjala. Navedeno sta potrdili tudi priči C.C. in D.D.. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da sta se pogodbeni stranki molče dogovorili za spremembo obstoječe pogodbe o zaposlitvi in to tako, da je tožnica pristala na delo v poslovalnici A.. Ker sta se pravdni stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili, da lahko tožena stranka pod določenimi pogoji tožnico napoti na delo v drug kraj oziroma v drugo organizacijsko enoto, ti pogoji pa so bili v konkretnem primeru izpolnjeni, je bila tožničina razporeditev na delo v Poslovalnico A. povsem zakonita in vnaprej dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Določilo petega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi ni nično, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom niti morali, saj je ustni dogovor o spremembi pogodbe o zaposlitvi glede kraja opravljanja dela v skladu z zakonom. Tožnica je ves čas vedela, da je njena premestitev na delo v A. trajnega značaja. Določba drugega odstavka 22. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije, ki jo citira sodišče prve stopnje, s predmetnim sporom nima nobene zveze, saj se nanaša le na primere, ko se delavcu v okviru vrste del odredi točno določeno delo. Navedena kolektivna pogodba v 25. členu dovoljuje razporejanje delavcev iz kraja v kraj celo brez delavčeve privolitve. Priča C.C. ni nikoli izjavila, da ne bi dovolila zaposlitve za nedoločen čas z E.E., če bi vedela, da se bo Poslovalnica A. zaprla, kot navaja sodišče prve stopnje. Poleg tega je navedeno povsem nepomembno v tej zadevi.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Prerekala je pritožbene navedbe in navedla, da tožena stranka v postopku nikoli ni zatrjevala, da sta se pravdni stranki molče dogovorili za spremembo pogodbe o zaposlitvi, zato gre za novo dejstvo, ki ga ni mogoče upoštevati. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da je spremembe opravila na podlagi odredbe, torej enostranske odločitve, ne pa na podlagi dogovora med strankama. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče druge stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Pdp 468/2015 z dne 10. 9. 2015, s katero je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Vloženi reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 297/2015 z dne 17. 5. 2016 ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

7. Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 10. 2014. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: – da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2011, ki je bila sklenjena za opravljanje vrste dela „temeljne storitve občanom“; – da je bilo tožnici s pogodbo o zaposlitvi odrejeno opravljanje dela osebne bančnice III v poslovalnici B.; – da je tožnica na podlagi odredbe z dne 11. 4. 2012 pričela opravljati isto delo v poslovalnici A.; – da je to delo opravljala vse do zaprtja poslovalnice A. 31. 10. 2014, kar je bil tudi razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

8. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov ni zakonita. Presodilo je, da bi tožena stranka morala, če je hotela spremeniti kraj opravljanja dela, s tožnico skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, glede na to, da je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela izrecno določen B.. Odredba o napotitvi tožnice na delo v A. zato tožničinega pravnega položaja v primerjavi z delavci, ki so še naprej opravljali delo v B., ni v ničemer spremenila. Ukinitev poslovalnice v A. zato po mnenju sodišča prve stopnje ne more biti utemeljen poslovni razlog za odpoved njene pogodbe o zaposlitvi, v kateri je imela kot kraj opravljanja dela še vedno naveden B.. Navedeno stališče sodišča prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča in ob upoštevanju revizijske odločbe ni pravilno.

9. Iz tožničine pogodbe o zaposlitvi izhaja, da so kraj opravljanja tožničinega dela poslovni prostori delodajalca v B., kamor je bila napotena ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (drugi in četrti odstavek 3. člena pogodbe o zaposlitvi). Sprememba organizacijske enote, v kateri je tožnica opravljala delo, se po določilu petega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je po določilu šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnico lahko napotila na delo v drug kraj, razen če bi za prihod od doma do delovnega mesta in nazaj ob uporabi javnih prevoznih sredstev v normalnih vremenskih pogojih potrebovala dnevno več kot tri ure. Glede na takšna določila pogodbe o zaposlitvi je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica kot kraj opravljanja dela imela določen (le) B.. Poslovni prostori tožene stranke v B., kamor je bila tožnica napotena ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, so bili glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi le eden od možnih krajev opravljanja dela. Tožena stranka je tožnico tako lahko napotila na delo tudi v drug kraj, pri tem pa je morala spoštovati časovno omejitev iz šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožničino soglasje za spremembo kraja opravljanja dela v dogovorjenem okviru iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno oziroma je bilo dano že s podpisom takšne pogodbe o zaposlitvi. Zaradi takšnih pogodbenih določil glede kraja opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi z napotitvijo tožnice na delo v A. ni prišlo do spremembe navedenega pogoja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato ni bila potrebna sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo drugega odstavka 47. člena prej veljavnega oziroma drugega odstavka 49. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj. oziroma ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.).

10. Tožnica je glede na citirana določila svoje pogodbe o zaposlitvi delo lahko opravljala ne le v B., ampak tudi drugje, torej tudi v A.. To pa pomeni, da bi ukinitev poslovalnice v A., v kateri je tožnica delala, glede na vsebino njene pogodbe o zaposlitvi in ob upoštevanju Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (prvi odstavek 34. člena; Ur. l. RS, št. 5/2011 in nadalj.), lahko bila utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč revizijskega in pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov ponovno odločiti o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. Pritožbeno sodišče ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe, ki glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.