Jedro

ZASP v 1. odst. 78. čl. postavlja pravilo, da pridobitelj, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica, ne sme brez dovoljena avtorja prenesti te pravice naprej na tretje osebe. Če to stori, sta do avtorja oba v zavezi: sopogodbenik in tretji.

Sopogodbenik po načelih odškodninskega prava, pridobitelj pa po načelu "nemo plus iuris tansferre potest, quam ipse habet".

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se prvostopni sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se sklep o začasni odredbi, opr. št. VIII Pg ... z dne ...

razveljavi tudi v tistem delu točke I.1., s katerim je toženi stranki naloženo, da mora takoj prenehati na omrežju ANIS NET objavljati tiste strani teleteksta RTV Slovenije, ki vsebuje informacije, zbrane z uporabo servisa oz. delov servisa Slovenske tiskovne agencije ter se tudi v tem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

2. Pritožba tožeče stranke se v izpodbijanem delu zavrne in se prvostopni sklep v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, potrdi.

Obrazložitev

Dne 12.10.1999 je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da mora takoj prenehati z objavljanjeem teleteksta RTV Slovenija na svojem omrežju ANIS NET (1. tč. izreka) ter ji za primer kršitve te prepovedi zagrozilo z denarno kaznijo 2,000.000,00 SIT (2. tč.). Hkrati je vrednost spora ocenilo na 5.000.000,00 SIT (3. tč. izreka).

Na ugovor tožene stranke je z izpodbijanim sklepom sklep o začasni odredbi vzdržalo v veljavi le v tistem delu, s katerim je toženi stranki naložilo, da mora prenehati na svojem omrežju ANIS NET objavljati tiste strani teleteksta RTV Slovenije, ki se nanašajo na informacije, zbrane z uporabo servisa oz. delov servisa Slovenske tiskovne agencije. V preostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Proti sklepu sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožeča stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da bo sklep o začasni odredbi v celoti ostal v veljavi, tožena stranka pa, naj ga pritožbeno sodišče v celoti razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne.

Protožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče pa ni.

Iz 10. čl. licenčne pogodbe (B2) izhaja, da se veljavnost te pogodbe, ki je bila sicer sklenjena za čas od 1.6.1995 do 31.5.1996, avtomatično podaljša za vsako naslednje leto, če ena od strank pisno ne prekliče veljavnosti najmanj dva meseca pred potekom tekočega leta. Ne oziraje se na to, da se prvostopno sodišče z vprašanjem, ali je bil M.P. sploh pooblaščen za odstop od pogodbe, ni ukvarjalo, je odločilno pravno dejstvo, da se je pogodba nemoteno izvajala tudi po njegovi izjavi (z dne 31.3.1998, da odstopa od pogodbe), pravilno ugotovilo. Tega tudi tožeča stranka ne zanika. Zato njeni pritožbeni oceni, po kateri je napačno stališče prvostopnega sodišča, da šele vložitev predmetne tožbe pomeni odpoved pogodbenega razmerja, ni mogoče slediti. Zakaj naj bi bilo takšno stališče prvostopnega sodišča napačno, pa iz pritožbe ne izhaja.

Ker pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (2. odst. 350. čl., v zvezi s 366. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopni sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. odst. 365. čl. ZPP).

Načelno je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. V 2.1. čl. licenčne pogodbe (B2) je tožeča stranka na toženo stranko prenesla ekskluzivno pravico zajemanja, arhiviranja in distribuiranja celotne vsebine teleteksta, torej tudi tistih informacij, ki jih pridobiva preko STA.

ZASP v 1. odst. 78. čl. postavlja pravilo, da pridobitelj, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica, ne sme brez dovoljena avtorja prenesti te pravice naprej na tretje osebe. Če to stori, je do avtorja v zavezi tako on (sopogodbenik), kot pridobitelj. Sopogodbenik po načelih odškodninskega prava, pridobitelj pa po načelu "nemo plus iuris tnansferre potest, quam ipse habet". Na to načelo se sicer nepravilno sklicuje tudi prvostopno sodišče. Upravičenec do varstva svojih pravic je avtor, ne pa imetnik, ki je kršil licenčno pogodbo z avtorjem in v nasprotju s to pogodbo na tretjega prenesel pridobljeno materialno avtorsko pravico. Zato je ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije za tisti del predloga, ki se nanaša na informacije, zbrane preko servisov STA, utemeljen, saj gre za kršitev avtorskih pravic STA. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem delu prvostopni sklep spremenilo (4. tč. 358. čl., v zvezi s 366. čl. ZPP) tako, da je sklep o začasni odredbi razveljavilo tudi v tistem delu, v katerem tožeča stranka ni aktivno legitimirana in tudi v tem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. tč. 365. čl.ZPP).

V tem delu je bila namreč odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno napačna.

Ker so glede na tako odločitev ostale pritožbene navedbe obeh pravdnih strank izgubile svoj pomen, se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo (1. odst. 360. čl., v zvezi s 366. čl. ZPP).