Jedro

Ob odsotnosti dogovora o plačilu, je pravilna presoja drugostopenjskega sodišča, da predstavlja vsaka usluga tožnika zapustniku, neodplačni pravni posel med tožnikom in zapustnikom.

Zahtevek po priznanju obligacijske terjatve do zapuščine bi bil zato utemeljen le, če bi tožnik izkazal, da je odpadla podlaga sklenjenega neodplačnega pravnega posla. Ker podlaga tožnikovih vlaganj, ki je bila v njegovi želji po pomoči zapustniku in želji po dedovanju kmetije, ni odpadla, sklenjeni pravni posel ni prenehal veljati in tožnik nima pravice enostransko zahtevati nazaj to, kar je neodplačno dal oziroma storil.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (glede ugotovitve lastninske pravice, izstavitve zemljiškoknjižne listine in izločitve premoženja iz zapuščine) zavrže, v delu, ki se na nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku (glede ugotovitve obstoja denarne terjatve) pa zavrne.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da nepremičnina, vložna št. 44 k.o..., vložna št. 222 k.o... in vložna št. 279 k.o..., ne spada v zapuščino po pokojnem P. M., ugotovitev, da je tožnik lastnik te nepremičnine, ter od tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice tožnika na navedenih nepremičninah. Nadalje je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev obstoja njegove terjatve v znesku 2.174.755 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.10.1991 dalje v zapuščinskim postopku po pokojnem P. M. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo drugostopnega sodišča in mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da so razlogi v napotitvenem sklepu med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je v zapuščini priglasil terjatev, hkrati pa naj bi iz zapuščine izločeval njen del. Zaradi dvojnosti pravne podlage je moral postaviti dva tožbena zahtevka. Priznava, da do nastanka njegove lastninske pravice nad celotnim premoženjem zapustnika ni prišlo, saj ni nastala nova stvar. Uveljavlja zahtevek na povrnitev vlaganj, saj sta tožnik in zapustnik, od leta 1984 dalje, živela v življenjski in stvarno pravni skupnosti 19 let. Zapustnik je bil po preselitvi tožnika na kmetijo že v letih in nezmožen za težko delo. Tožnik je vložil svoje premoženje in delo, da premoženje zapustnika ni propadlo. Zahteva, da se ugotovi, kolikšen je bil njegov prispevek na premoženju zapustnika in- se mu ta izplača v denarju. Njegov zahtevek po priznanju obligacijske terjatve do zapuščine je torej utemeljen, naziranje sodišča, da je šlo za neodplačno naklonitev tožnika, pa je napačno. Sodišče je postavilo dva izvedenca, vendar se do izvedenskega mnenja S. D. ni opredelilo, prav tako pa tudi ni ugotavljalo višine tožnikovih vlaganj. Upoštevalo je le mnenje drugega izvedenca, ki pa je pristransko, saj mu ni bilo predočeno celotno dejansko stanje. Zaradi navedenega je sodba pomanjkljiva in se ne da preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navedla, da revizija ni utemeljena. Sodišče je tožnika kot oporočnega dediča utemeljeno napotilo na pravdo (212. člen Zakona o dedovanju; Uradni list RS, št. 15/76 s spremembami, v nadaljevanju: ZD). Tožnik si očitno želi zmanjšati obseg zapuščine, od katere se bo izračunal nujni delež zapustnikove potomke. Z navedbo v napotitvenem sklepu glede tožnikove terjatve do zapuščine, je bil očitno mišljen zahtevek po zmanjšanju zapuščine. Ne drži, da bi zaradi vsebine tega sklepa tožnik moral vložiti dva zahtevka. Če je menil, da je sklep nepravilen, bi ga lahko izpodbijal. Občasnih tožnikovih obiskov pri zapustniku ni mogoče šteti za življenjsko skupnost, pri tem ko je tožnik sam navajal, da se je k stricu vozil iz Hrastnika. Izpovedal je tudi, da se je na kmetijo priselil šele 9.3.1988, ko je zapustnik odšel v bolnico. Zapustnik je nato novembra istega leta umrl. Neresnične so navedbe, da je bil zapustnik nezmožen za delo. Trditve, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje se neutemeljene in v revizijskem postopku neupoštevne. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizijsko sodišče je najprej ugotavljalo obseg revizijskega izpodbijanja. Revizijske navedbe kažejo na to, da revident priznava tako dejanske ugotovitve kot tudi pravne zaključke sodišča glede primarnega tožbenega zahtevka. Vendar pa je iz njegovega predloga razvidno, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v celoti, zato je revizijsko sodišče preizkusilo revizijo tudi glede primarnega tožbenega zahtevka.

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Iz spisa je razvidno, da je tožnik s tožbo uveljavljal dajatveni zahtevek, ki ga je na naroku za glavno obravnavo dne 15.10.1991 (list. št. 7) prvič spremenil tako, da je uveljavljal dva tožbena zahtevka, pri čemer je imel ugotovitveni tožbeni zahtevek (tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, na ugotovitev, da nepremičnine ne spadajo v zapuščino, in na izstavitev zemljiškoknjižne listine) in v razmerju do dajatvenega tožbenega zahtevka za povrnitev vlaganj, položaj primarnega zahtevka nasproti podrejenemu zahtevku. Gre torej za premoženjskopravna zahtevka, ki pa imata različno dejansko in pravno podlago. V takem primeru se pravica do revizije ugotavlja za vsak zahtevek posebej (367. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Predpogoj za dovoljenost revizije v sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek je, da je tožnik vrednost spornega predmeta sploh navedel v tožbi (drugi odstavek 180. člena ZPP) oziroma, v spremembi tožbe, s katero je začel uveljavljati tak zahtevek. Ker tožnik, ob spremembi tožbe dne 15.10.1991, za ugotovitveni tožbeni zahtevek ni navedel vrednosti spornega predmeta, si pravice do revizije zoper odločitev o njem ni zagotovil. Kasnejša sprememba vrstnega reda zahtevkov, in sicer na naroku za glavno obravnavo dne 26.5.2000 (list. št. 88 in 89), ni sprememba tožbe (184. člen ZPP), ki bi omogočala, za presojo o dovoljenosti revizije upoštevno, navedbo vrednosti spornega predmeta. Zato je bilo potrebno revizijo proti odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku na podlagi določbe 374. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. O neutemeljenem delu revizije: Kot izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje, so bile ugotovljene naslednje odločilne okoliščine. Tožnik, ki je z družino živel v Hrastniku, je na kmetijo prihajal delat od leta 1975 pa do zapustnikove smrti v letu 1988. Poleg tožnika je pri delu na kmetiji pomagala tožnikova družina, kakor tudi zapustnikovi najemniki in zapustnik sam. Tožnik je imel nekaj stroškov za zapustnika zaradi prevozov, zaradi nakupov sadilnega materiala, kot tudi zaradi nakupov posameznih predmetov in strojev za delo na kmetiji. Vendar pa je imela od dela na kmetiji ves čas korist njegova štiričlanska družina, saj so na kmetiji dobili ozimnico, vso zelenjavo, jabolka, hruške in slive. Zapustniku je pomagal z namenom pomoči in tudi zato, ker mu je zapustnik obljubil, da mu bo zapustil kmetijo. Zapustnik je tožnika res postavil za oporočnega dediča. Tožnik ni niti trdil, da bi bilo med njim in zapustnikom dogovorjeno, da bo za delo na kmetiji dobil določeno plačilo.

Na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin je sodišče druge stopnje presodilo, da se tožnik in zapustnik nista dogovorila, da bo tožnik za svoje delo dobil plačilo, ter da vzajemno nudenje uslug tudi ne pomeni konkludentne sklenitve odplačnega pravnega posla.

Vsaka usluga zato predstavlja neodplačni pravni posel. Ker kavza tožnikovih vlaganj ni odpadla, sedaj ne more uspešno uveljavljati kondikcijskega zahtevka.

Revizijsko sodišče ugotavlja da, glede na ugotovljeno dejansko stanje, revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Ob odsotnosti dogovora o plačilu, je pravilna pravna presoja drugostopnega sodišča, da je predstavljala vsaka usluga tožnika zapustniku, pa naj si je šlo za delo, prevoz ali nakup za zapustnika, neodplačni pravni posel med tožnikom in zapustnikom.

Zahtevek po priznanju tožnikove obligacijske terjatve do zapuščine bi bil zato utemeljen le, če bi tožnik izkazal, da je odpadla podlaga sklenjenega neodplačnega pravnega posla. Pri neodplačnem pravnem poslu lahko postane pravna podlaga pogodbe tudi nagib (motiv), če je ta za pogodbenika tako pomemben, da brez njega pogodba ne bi bila sklenjena. Sodišči obeh stopenj sta ugotovili, da je bil za tožnika nagib za njegovo delo in stroške v zvezi s kmetijo v njegovi želji po pomoči zapustniku, ter v želji, da bi dedoval kmetijo po zapustniku. Nadalje je bilo ugotovljeno, da ta podlaga tožnikovih vlaganj ni odpadla. Zato pravni posel sklenjen med tožnikom in zapustnikom ni prenehal veljati, tožnica pa nima pravice enostransko zahtevati nazaj to, kar je neodplačno dal oziroma storil. Prav tako pa tudi niso bile storjene očitane kršitve določb postopka. Predmet tega revizijskega postopka je, kot to izhaja iz uvoda te odločbe, sodba Višjega sodišča v Celju z dne 4.10.2001, opr. št. Cp 1845/2000, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 26.5.2000, opr. št. P 1028/95 in ne (napotitveni) sklep Temeljnega sodišča v Celju z dne 15.12.1990, opr. št. D 866/88, ki je bil izdan v zapuščinskem postopku po pokojnem P. M.. Zato revizijsko sodišče v tem postopku ne more presojati pravilnosti sklepa izdanega v zapuščinskem postopku. Revizijsko sodišče pa na navedbo revidenta, da je "moral postaviti dva zahtevka" le še dodaja, da stranka na sklep zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo ni vezana in jo lahko uvede tudi na podlagi drugega temelja, kot to izhaja iz sklepa zapuščinskega sodišča. Ob že navedenem materialnopravnem izhodišču pa je tudi očitno, da natančna višina tožnikovih vlaganj ne predstavlja pravno odločilnega dejstva v tej zadevi. Zato sodišči nista storili postopkovne kršitve, ko te nista ugotavljali. Enako velja tudi za revidentovo navedbo glede mnenje izvedenca D. S.. To za odločitev o zadevi ni bilo bistveno, zato sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se do njega ni opredelilo. Sodba zaradi navedenega nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Sicer pa tudi ne drži navedba revidenta, da je bil izvedenec D. S. postavljen v tem postopku, temveč ga je, kot izhaja iz spisa Temeljnega sodišča v Celju, opr. št. D 866/88, postavilo sodišče v zapuščinskem postopku.

Nadaljnje revizijsko izvajanje, glede mnenja izvedenca postavljenega v postopku pred prvostopnim sodiščem, pa se izkaže le kot nestrinjanje tožnika s podanim izvedenskim mnenjem. To pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč posredno izpodbijanje dokazne ocene sodišča, ki je mnenje izvedenca sprejelo, torej v reviziji nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi revizijske navedbe o zapustnikovi nezmožnosti za delo revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal zahtevka na temelju svojih vlaganj v zapustnikovo nepremičnino. Šele v reviziji utemeljuje svoj obligacijskopravni zahtevek na temelju "19 let trajajoče življenjske in stvarnopravne skupnosti med tožnikom in zapustnikom". Čeprav ni povsem jasno, kaj ima revident v mislih, ko zatrjuje obstoj takšne skupnosti, saj ZD tega pojma ne pozna, pa teh navedb ni mogoče upoštevati. Glede na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožnik na kmetijo prihajal delat od leta 1975 dalje, bolj intenzivno od leta 1984 naprej, ter da je zapustnik v letu 1988 umrl (nanje je revizijsko sodišče vezano), predstavlja navedba o 19 let trajajoči skupnosti izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, zato je nedopustna. Prav tako pa kaže, da želi revizija uveljavljati obligacijski tožbeni zahtevek na podlagi stvarnopravnega tožbenega temelja, kar pa v tej fazi postopka prav tako ni dopustno. Sprememba tožbenega temelja namreč predstavlja spremembo tožbe, ki pa v revizijskem postopku ni mogoča, saj lahko tožeča stranka spremeni tožbo le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP).

Po povedanem se je pokazalo, da revizija v tem delu ni bila utemeljena. Zato jo je sodišče glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku zavrnilo (378. člen ZPP).

Po oceni revizijskega sodišča odgovor na revizijo tožene stranke ni vseboval razlogov, ki jih ni ta že navedla med postopkom. Z odgovorom na revizijo nastali stroški torej niso bili potrebni stroški postopka. Revizijsko sodišče je zato zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov zavrnilo (prvi odstavek 165. in 155. člena ZPP).