Jedro

Zgolj z neizkazano navedbo, da je blokada žiro računa nastala le na podlagi izpodbijane davčne odločbe, ni izkazana grozeča večja nepopravljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1052/2001-15 z dne 21.2.2002.

Obrazložitev

Tožeča stranka, ki je dne 27.6.2001 pri sodišču prve stopnje vložila tožbo zaradi molka tožene stranke, je dne 15.2.2002 ponovno vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe s predlogom, da se zadrži izvršitev odločbe Davčnega urada M. z dne 18.12.2000 do pravnomočnosti odločitve v zvezi z tožbo. Sodišče prve stopnje je svojo zavrnitev obrazložilo s tem, da niso izpolnjeni pogoji iz določbe 1. odstavka 69. člena v zvezi s 30. členom Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00, nadalje ZUS). Tožeča stranka je zahtevi priložila dokazilo o vložitvi predloga za odlog izvršitve prvostopnemu davčnemu organu z dne 25.1.2002, zapisnik inšpekcijskega organa z dne 21.1.2002, sporočila o prometu in stanju na računu z dne 28.6.2001, 18.7.2001 in 29.8.2001 ter pogodbe o prodaji in vzdrževanju programske opreme. Tožeča stranka bi morala v zahtevi izkazati ne le nevarnost nastanka težke popravljive škode zaradi blokade žiro računa, temveč tudi, da je blokada žiro računa posledica izvrševanja prav navedene odločbe, ter da ji grozi škoda prav zaradi njene izvršitve. Tega pa ni izkazala. Kot vzrok za grozečo škodo navaja le blokado žiro računa, pri tem pa izrecno ne navaja in tudi ne izkazuje, da bi bil njen žiro račun blokiran prav zaradi izvrševanja te odločbe. Z dokazili, ki jih prilaga, izkazuje le nevarnost nastanka dodatne škode. Iz tožbenih navedb in dokazil, ki jih je priložila k prvi vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe, pa celo izrecno izhaja nasprotno, namreč da je imela žiro račun blokiran še pred izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga na podlagi izpodbijane odločbe, kot izvršilnega naslova. Namen začasne odredbe po 69. členu ZUS je, da prepreči nastanek težko popravljive škode, ki jo izpodbijani akt z izvršitvijo lahko povzroči. Tožena stranka tega ni izkazala, torej ne izkazuje izpolnjevanja temeljnega pogoja za začasno odredbo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je tožeča stranka imela žiro račun blokiran že pred izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga. Blokada žiro računa je nastala dne 21.3.2001, ko je na podlagi izpodbijane davčne odločbe zapadla obveznost plačila davka na dobiček v višini 532.980,00 SIT in traja od takrat neprekinjeno. Na podlagi evidence o dnevih insolventnosti je tožeča stranka imela blokiran žiro račun le dvakrat in sicer 3 dni v letu 1989 in 2 dni v letu 1999. Na podlagi vpogleda v evidenco o dnevih insolventnosti je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Davčni dolg in stroški prisilne izterjave imajo, pri poravnavi dolžnikovih dolgov iz njegovih dohodkov, terjatev, denarja, premoženja in premoženjskih oziroma materialnih pravic, prednost pred ostalimi dolgovi dolžnika. Glede na to je v obravnavanem primeru nesporno, da je blokada žiro računa nastala predvsem zaradi izterjave davčnega dolga. Zaradi prednostne izterjave davčnega dolga je ovirano nemoteno poslovanje tožeče stranke. Zaradi tega ne more nemoteno poslovati in izpolnjevati svojih obveznosti, nastala pa je tudi škoda, ko je pristojni delovni inšpektor prepovedal opravljanje dejavnosti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da zadržanje izvršitve odločbe davčnega organa ne nasprotuje javni koristi. Ta je v tem, da davčni zavezanci poravnajo svoje davčne obveznosti. Kolikor ji bo prepovedano opravljati dejavnost, ne bo sposobna še naprej izpolnjevati svojih obveznosti in bo v tem primeru javna korist ogrožena in davčne obveznosti ne bodo izpolnjene v celoti. V javni koristi tudi ni, da se zaradi odločbe davčnega organa prepove opravljanje dejavnosti, kar pomeni, da ne more poslovati in na ta način tudi izpolnjevati obveznosti iz naslova plač in drugih obveznih dajatev. Z izterjavo davčnih obveznosti, ki je v nasprotju s splošnim načelom prepovedi povzročanja škodljivih posledic, nastaja nepotrebna škoda in izgubljen dobiček, ki ga bo tožeča stranka morala izterjati od odgovornih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje na podlagi listin, ki jih je predložila tožeča stranka s tožbo oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navedba, da je blokada žiro računa dne 21.3.2001 nastala le na podlagi izpodbijane davčne odločbe upravnega organa prve stopnje, ni izkazana. Tožeča stranka z ničemer ne izkazuje, da je do tega dne poravnala vse ostale dolgove oziroma, da so ti že delno ali v celoti poravnani. Samo načelna trditev, da ima davčni dolg prednost pred ostalimi terjatvami, za tako ugotovitev ne zadošča. Tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja, kolikšen del davčnega dolga je že poravnala v času blokade njenega žiro računa. Na podlagi takega podatka bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo ali odložitev nasprotuje javni koristi oziroma ali bi stranki lahko nastala večja nepopravljiva škoda zaradi nadaljevanja blokade žiro računa. Večja nepopravljiva škoda, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi prepovedi opravljanja dejavnosti, ne samo, da se nanaša na drugo pravno razmerje, tudi ni izkazana. Zahtevi za izdajo začasne odredbe je priložen le zapisnik Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Enote Velenje o izrednem inšpekcijskem pregledu. Iz zapisnika izhaja, da se je odgovorna oseba tožeče stranke zavezala dostaviti potrdla o plačilih prispevkov za socialno varnost in redno poročati o plačilu le-teh. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da ji grozi večja nepopravljiva škoda zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, s čemer ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS.