Jedro

Izvedensko mnenje se izloči iz spisovnega gradiva samo v primeru, če so podani razlogi iz prvega odstavka 251. člena ZKP. Nestrokovnost mnenja oz. zatrjevanja, s katerimi se izraža dvom o pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenskega mnenja, saj so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča, pri čemer pa mora sodišče morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpraviti upoštevaje 257. in 258. člen ZKP.

Izrek

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlogu za izločitev klinično psihološkega izvedenskega mnenja A. A. delno ugodi tako, da se iz mnenja z dne 11. 10. 2023 izločijo deli besedila našteti v I. točki izreka izpodbijanega sklepa, v preostalem pa predlog kot neutemeljen zavrne; da bodo po pravnomočnosti tega sklepa izločeni deli listin zaprti v poseben ovitek in hranjeni ločeno od drugih spisov, ter da se predlog za izločitev sodnega izvedenca klinične psihologije A. A. kot neutemeljen zavrne.

2. Zoper sklep se pritožujeta obdolženčev zagovornik in okrožna državna tožilka. Zagovornik izpodbija sklep v celoti brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obdolženca za izločitev sodnega izvedenca ugodi.

Okrožna državna tožilka se pritožuje zoper odločitev pod I. točko izreka izpodbijanega sklepa, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni v I. točki izreka tako, da predlog obtoženčevega zagovornika za izločitev klinično psihološkega izvedenskega mnenja v celoti zavrne kot neutemeljen.

3. Obtoženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo ODT nasprotuje navedbam v pritožbi ODT in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo ODT zavrne kot neutemeljeno, pri tem pa poudarja, da obramba ni predlagala izločitev izvedenskega mnenja na podlagi 83. člena ZKP, temveč na podlagi 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP; da izvedenec mnenja ni izdelal strokovno, temveč je ravnal kot kriminalist v odnosu do obtoženca v predhodnem postopku; da tisto, kar je izvedenec napisal, obdolženec dejansko ni izjavil in da bo potrebno angažirati novega izvedenca.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v okviru preiskovalnih dejanj pridobilo izvedensko mnenje s področja klinične psihologije, ki ga je pripravil izvedenec A. A. 6. Obtoženčev zagovornik je na predobravnavnem naroku 22. 5. 2024 podal predlog tako za izločitev izvedenskega mnenja, kot tudi predlog za izločitev izvedenca. Predlog je utemeljeval z navedbami, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca, kar je razlog za njegovo izločitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP (izvedenec naj bi v pretirani obliki povzemal vsebino sodnega spisa, na sama vprašanja pa odgovoril zelo skopo; nekritično odgovarjal tudi na vprašanja sodišča, ki so v nasprotju z domnevo nedolžnosti; delo opravljal v slogu kriminalista; presegel svoje pristojnosti z vprašanji o samih očitanih kaznivih dejanjih; na vprašanja odgovoril nezadovoljivo, v nasprotju s pravili svoje stroke, brez sklicevanja na ustrezne psihološke teste.

7. Po tem, ko je okrožna državna tožilka izrazila nestrinjanje s takim predlogom obrambe in ko je pridobilo odgovor izvedenca na predlog obrambe, nato pa še izjasnitev obrambe o navedbah v odgovoru izvedenca, v kateri je zagovornik izrecno navedel, da izločitve izvedenca ne zahteva iz razloga osebnega odnosa izvedenca do obtoženca, temveč zaradi strokovnosti, je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da se izvedensko mnenje izloči iz spisovnega gradiva samo v primeru, če so podani razlogi iz prvega odstavka 251. člena ZKP tj. ko je izvedensko mnenje izdelal izvedenec, ki ne bi smel biti postavljen za izvedenca v konkretni zadevi. Prvi odstavek 251. člena ZKP pa določa, da se za izvedenca ne sme postaviti, kdor ne sme biti zaslišan kot priča (235. člen) ali kdor je oproščen dolžnosti pričevanja (236. člen), kot tudi ne tisti, proti katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje. Morebitna pristranskost izvedenca oziroma izkazani dvom v nepristranskost izvedenca med temi primeri nista navedena, pač pa obstoj okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, lahko pomeni le izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki se na podlagi prvega odstavka 44. člena ZKP smiselno uporablja tudi za izvedence.1

8. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, nestrokovnost mnenja oz. zatrjevanja, s katerimi se izraža dvom o pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenskega mnenja, saj so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča, pri čemer pa mora sodišče morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpraviti upoštevaje 257. in 258. člen ZKP, torej najprej z novim zaslišanjem izvedenca oz. izvedencev, nato pa s postavitvijo oz. pridobitvijo mnenja drugega izvedenca oz. drugih izvedencev, če se z novim zaslišanjem nasprotja ali pomanjkljivosti ali utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja ne odpravijo.

9. Vendarle pa je sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za izločitev izvedenskega mnenja ugotovilo, da se v izvedenskem mnenju nahajajo tudi zapisi obtoženčevih izjav v zvezi s kaznivimi dejanji, ki se mu očitajo v predmetnem kazenskem postopku. Glede na to, da je obtoženec po prejetem pravnem pouku pred preiskovalnim sodnikom izjavil, da se ne želi zagovarjati in se je branil z molkom, na predobravnavnem naroku pa izjavil, da ne priznava niti krivde, niti česarkoli iz obtožnice in ker po ustaljeni sodni praksi zapisovanje izjav obtoženca v zvezi s kaznivimi dejanji v izvedenskem mnenju ni sprejemljivo, je sodišče prve stopnje iz izvedenskega mnenja izločilo posamezne dele, v katerih so povzete obtoženčeve izjave. Pri tem se je utemeljeno oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je v sodbi I Ips 26409/2014 z dne 1. 4. 2021 pojasnilo, da izjava obdolženca, dana na pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz in da takih izjav, ki jih obsojenec da pred izvedencem, ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Ker pa je na drugi strani treba upoštevati, da je izvedenec, postavljen v okviru kazenskega postopka, pomočnik sodišča, izjavo obsojenca med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka in je zato pravilno izločiti tiste dele izvedenskega mnenja, ki se nanaša na izjave, ki jih je obdolženec podal izvedencu v zvezi s kaznivim dejanjem, saj na takšnih izjavah izpodbijana sodba ne more temeljiti.

10. Okrožna državna tožilka v pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja, da se izvedenec v pogovoru z obtožencem ne more izogniti razgovoru o kaznivem dejanju in da teh izjav sicer ni mogoče šteti kot nedovoljene dokaze. Vendar pa glede na to, da tudi sama pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo ustrezneje, če izvedenec v svojem mnenju ne bi povzel vsebine pogovora z obtožencem, se neutemeljeno zavzema za to, da takih izjav ni potrebno izločiti iz spisa, ker ne gre za dokaz v formalnem smislu, na katerem bi bilo mogoče utemeljiti sodbo. Res je sicer, da tudi v primeru, če bi z izpodbijanim sklepom izločeni deli izvedenskega mnenja ostali v spisu, do kršitve ne bi prišlo, če se sodba ne bi opirala na te izjave. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča pravilneje take dokaze, na katere se v skladu z zakonom sodba ne sme opirati, že prej izločiti iz spisa. Da je tako ravnanje (izločitev delov dokazov) pravilno oz. ustrezno in da z njim ni nič narobe, pa nenazadnje izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS I Ips 26409/2014, I Ips 218/98 in I Ips 73/2006, na katere se sklicuje tudi sama tožilka v pritožbi.

11. Res je tudi, da je sodišče prve stopnje v prvem odstavku 10. točke obrazložitve na strani 6 izpodbijanega sklepa zapisalo, da so obtoženčeve izjave, povzete v izvedenskem mnenju, nedovoljen dokaz, vendar ob upoštevanju celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz katere je mogoče razbrati, da je sodišče te izjave štelo kot dokaz, na katerega se sodba ne more opirati, izpostavljena napaka ne predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot nakazuje tožilka v pritožbi. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki jo s pritožbo napada tožilka, pravilna, njena pritožba pa neutemeljena.

12. Zagovornik s pritožbenimi navedbami, da je izvedenec deloval kot preiskovalec, da je bistveno več časa posvetil podatkom iz spisa, kot pa analizi obdolženca; da je odgovarjal na vprašanja sodišča, na katera bi moral odgovore zavrniti, ker so presegala njegovo od področje dela oz. so bila podana z namenom, da se obtoženčeve pogovor z izvedencem uporabi kot obtoženčev zagovor; da je v odgovoru na predlog za izločitev podal neprepričljiva pojasnila in se izmikal navedbam o tem, ali je opravil ustrezne psihološke teste ali ne; da se je zatekal k izgovorom o tem, da naj ne bi imel nobenega motiva za podajo pristranskega mnenja in da je mnenje v spisu pristransko, da ni v skladu s stroko in da je izvedenec obtoženca spraševal tisto, česar ga ne bi smel spraševati, ponovno dejansko napada strokovnost, verodostojnost in prepričljivost izvedenskega mnenja. Ker je v zvezi s tem že bilo predhodno pojasnjeno, da so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča in ne morejo biti podlaga za izločitev izvedenskega mnenja, s takimi navedbami ne more doseči spremembe odločitve o tem, da se predlog za izločitev izvedenskega dokaza v preostalem delu (v večjem obsegu, kot je to storilo sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa) kot neutemeljen zavrne.

13. Kolikor pa s temi navedbami zagovornik poskuša pritožbeno sodišče prepričati v to, da je z nestrokovno izdelanim mnenjem izvedenec izkazal, da obstaja dvom o njegovo nepristranskost in da je zato podan razlog za izločitev tega izvedenca po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, zaradi katerega bi bilo potrebno njegovemu predlogu za izločitev izvedenca ugoditi, pa pritožbeno sodišče poudarja, da te pritožbene navedbe ne omajejo prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje iz drugega odstavka 11. točke obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje navedlo, da nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem in izraženi pomisleki o metodah dela izvedenca, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenca, ker bo strokovnost in verodostojnost izvedenskega mnenja predmet dokaznega postopka in dokazne ocene ter da bo sodišče v primeru, če bi se ugotovile kakšne pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, to odpravljalo v skladu s 257. in 258. členom ZKP. Upoštevajoč navedbe zagovornika v predlogu za izločitev izvedenca in izvedenskega mnenja ter v odgovoru na izjasnitev izvedenca o predlogu za izločitev, pa je pritrditi tudi presoji sodišča prve stopnje, da v navedbah obrambe niso izkazane nobene subjektivne povezave izvedenca s katerimkoli udeležencem postopka, niti kakršnekoli osebne preference ali interes izvedenca, kot tudi ne nobene druge okoliščine, ki bi objektivno vzbujale dvom v njegovo nepristranskost. 14. Glede na navedeno, ko pritožbene navedbe pritožnikov odločitve sodišča prve stopnje v ničemer niso omajale, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo tako pritožbo zagovornika kot tudi pritožbo tožilke, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP ni zasledilo kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti.

15. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Glej 12. točko obrazložitve sodba VSRS I Ips 50189/2010-228 z dne 1. 12. 2016.