Jedro

Obsodba za kaznivo dejanje umora je utemeljen razlog za zaključek, da bi sprejem v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bil tožnik leta 1991 pravnomočno obsojen na daljšo zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja umora. Glede na vrsto kaznivega dejanja bi sprejem v državljanstva pomenil nevarnost za javni red, kar je po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije razlog za zavrnitev vloge.

Tožnik je 29.1.1993 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, v kateri navaja, da je od leta 1967 v Sloveniji, da je bil ves čas redno zaposlen do leta 1991, ko je bil poslan na čakanje, da je spoštoval red in zakone. V Sloveniji ima stanovanje in 17 let staro hčerko, žena pa mu je 20.7.1992 umrla. Od 7 let in 6 mesecev zapora je prestal že dve leti, 6 mesecev pa mu je bilo znižano. V zaporu se dobro obnaša in dela. Navaja, da to, kar se mu je zgodilo z mamo, je bila nesreča. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne osebi, za katero se ugotovi, da so pri njej podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka je tožnikovo vlogo zavrnila, ker je ugotovila, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Sodišče ugotavlja, da dejstva, zaradi katerih tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije niso sporna, saj tudi tožnik v tožbi navaja, da je bil obsojen za kaznivo dejanje umora na 7 let in 6 mesecev zapora in da sedaj to kazen prestaja. Po mnenju sodišča je tožena stranka na podlagi teh dejstev utemeljeno zaključila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Ob taki ugotovitvi pa ima tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije diskrecijsko pravico odločiti o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, in sodišče tudi nima razloga za zaključek, da bi tožena stranka pri uporabi tega pooblastila ravnala samovoljno in ga uporabila v nasprotju z njegovim namenom.

Dejstvo, da ima tožnik v Republiki Sloveniji stanovanje in da tukaj živi njegova hči ni odločujoče za pridobitev državljanstva.

Odločba tožene stranke je iz zgoraj navedenih razlogov zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.