Jedro

Če pogodbeni stranki ne skleneta prodajne pogodbe, ena stranka od druge ne more zahtevati odškodnine zaradi njene neizpolnitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča I. stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 8.433,80 € z obrestmi. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo. V pritožbi meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker na naroku za glavno obravnavo dne 1. 4. 2011 ni upoštevalo novih dejstev in dokazov pravdnih strank iz vlog z dne 8. 3. 2011. Navaja tudi različne razloge, zaradi katerih naj bi bila pogodba med tožečo in toženo stranko v resnici sklenjena, pri čemer se zlasti opira na izpoved G. P. in R. L.. Sodišče naj bi tudi nepravilno odločilo, da se je tožeča stranka dogovorila za nakup vozila za toženo stranko, še preden je toženo stranko obvestila, da je nakup konkretnega vozila mogoč. Tega naj ne bi tožena stranka v postopku nikoli trdila. Poleg tega naj bi bilo sodišče prišlo v nasprotje s samim sabo. Po eni strani v obrazložitvi napiše, da šteje za dokazano, da tožena stranka ponudbe ni sprejela. Po drugi strani pa prvostopenjsko sodišče šteje za dokazano, da je tožena stranka naročila tožeči stranki, da se s prodajalcem v Nemčiji dogovori o nakupu avtomobila. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavzelo stališče, da bi bila prodajna pogodba sklenjena s plačilom are. V resnici je pogodba lahko sprejeta ustno, saj OZ ne določa obličnosti za sklenitev pogodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je trgovec z osebnimi vozili. Spor se je pred prvostopenjskim sodiščem vodil predvsem glede tega, ali sta tožeča stranka (kot prodajalec), in tožena stranka (kot kupec) sklenili prodajno pogodbo glede osebnega vozila Mercedes Benz CLS 320 CDI. Ni bilo dvoma, da je tožeča stranka ponudbo za sklenitev pogodbe dala (22. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ). Sporno je bilo, ali jo je tožena stranka sprejela (28. člen OZ). Tožeča stranka je trdila, da jo je, tožena je to zanikala. Tožeča stranka je v pravdi uveljavljala odškodnino zaradi tega, ker je vozilo kupila v Nemčiji, in ga je kasneje z izgubo prodala naprej tretjemu.

5. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sta si zastopnik tožeče stranke in tožena stranka 4. 12. 2007 po internetu ogledovali isto vozilo, ki je bilo na prodaj v Nemčiji, in bili hkrati v telefonski zvezi. Tožena stranka naj bi ob tej priložnosti naročila zastopniku tožeče stranke, naj se z nemškim prodajalcem dogovori. Tožena stranka takrat še ni vedela, ali je prodaja sploh mogoča. Ponudbo naj bi tožeča stranka takrat že dala, vendar je tožena stranka (kot kupec) še ni sprejela. Še istega dne, vendar kasneje, je zastopnik tožeče stranke poslal toženi strani po telefaksu predračun, ki je bil po svoji vsebini ponudba. Naslednji dan tožena stranka ponudbe ni sprejela in tudi are ni plačala. Prodajna pogodba ni bila sklenjena. Če bi bila sklenjena, bi tožeča stranka najprej kupila vozilo pri nemškem prodajalcu, uredila vse v zvezi z uvozom vozila in ga izročila kupcu.

6. Pritožba te ugotovitve in pravna sklepanja prvostopenjskega sodišča napada brez uspeha.

7. Med telefonskim pogovorom zastopnika tožeče in tožene stranke sta bila v pisarni zastopnika tožeče stranke prisotni dve priči, G. P. in R. L.. Drži, kar navaja pritožba. To pa je, da sta obe priči izpovedali, da jima je zastopnik tožeče stranke takoj po zaključku telefonskega pogovora dejal, da se je toženec z nakupom avtomobila strinjal. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da izpovedi obeh prič ni mogoče pripisati posebne teže. Obe sta lahko zgolj poročali o tem, kar sta slišali od zastopnika tožeče stranke. Kaj je izjavila tožena stranka, nista mogla slišati.

8. Tožeča stranka je takoj po opravljenem telefonskem pogovoru s toženo stranko začela s pripravami za nakup. Ni pravilno stališče pritožbe, da je iz takšnega ravnanja mogoče sklepati, da je tožeča stranka (po svojem zastopniku) sklenila prodajno pogodbo. To je sicer mogoče, mogoče pa je tudi nasprotno, namreč da je tožeča stranka s pripravami začela prehitro, še pred sklenitvijo prodajne pogodbe.

9. Tožena stranka res ni trdila, da se je tožeča stranka dogovorila za nakup vozila, še preden je vedela, da je njegova prodaja toženi stranki mogoča. Takšno je sklepanje sodišča (na str. 7 prvostopenjske sodbe). To sklepanje predpostavlja, da obe stranki tega postopka nista sklenili prodajne pogodbe, in da je bil zato nakup osebnega vozila v Nemčiji preuranjen. Sklepanje je pravilno in temelji na ugotovljenih dejstvih. Za odločitev v tej zadevi pa ni odločilno. Odločilno je namreč le, ali je bila ponudba sprejeta, ali ne.

10. Drugače kot meni tožeča stranka prvostopenjsko sodišče ni prišlo v nasprotje s samim sabo glede sklenitve prodajne pogodbe. Na str. 7 je prvostopenjsko sodišče ocenilo izpoved zastopnika tožeče stranke. Verjelo mu je, da mu je toženec rekel, da ga nakup konkretnega vozila zanima, in da naj se dogovori. To pa je potrebno razumeti skupaj s tem, kar je prvostopenjsko sodišče o trditvah tožeče stranke v zvezi z vsebino razgovora zapisalo na str. 5 sodbe: namreč da mu je toženec naročil, da naj se pogovori s trgovcem v Nemčiji, če navedbe na internetu držijo. V takšni izjavi pa seveda še ni mogoče videti sprejema ponudbe in zato tudi očitanega nasprotja ni.

11. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zavzelo nepravilnega materialnopravnega stališča glede are. Pravilno je sklepalo, da 4. 12. 2007 stranki nista ustno sklenili prodajne pogodbe. Lahko bi jo bili sklepčno sklenili naslednji dan, če bi bila tožena stranka plačala aro. Ker je ni, sploh nista sklenili prodajne pogodbe (str. 7 prvostopenjske sodbe).

12. Brez učinka ostajajo tudi očitki, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo novih dejstev in dokazov pravdnih strank iz vlog z dne 8. 3. 2011 in 22. 3. 2011. Prva se je nanašala na vprašanje, ali je tožeča stranka prodajala avtomobile višjega cenovnega razreda. Druga je pojasnjevala načine spravljanja vozil v promet. Oboje pa je za odločitev v tej zadevi nepomembno zato, ker se ta spor suče le glede vprašanja, ali je bila prodajna pogodba med tožečo in toženo stranko sklenjena.

13. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni sprejela ponudbe, in da zato ni bila sklenjena pogodba (15. člen OZ). Iz tega razloga je tudi pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe (2. odstavek 243. člena OZ).

14. Prvostopenjsko sodišče je v zadevi odločilo pravilno. Pritožba je neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

15. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.