Jedro

Pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je potrebno upoštevati stanje v katastru oziroma mejo, določeno v njem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je uredilo mejo med parcelo št. 1845/4 v upravljanju O. Š. in parc. št. 318/2, 319/1, 319/2 (last predlagatelja), ki se na S strani dotika parc. št. 320/1 v lasti M. S. in na JV parc. št. 318/1 (v lasti M. M.), vse k. o. Š., in jo določilo tako, da ta poteka od točke X1 (tromeja parc. št. 1845/4, 320/1, 319/2, vse k. o. Š., obstoječ železni klin, zabit v rob asfalta) v smeri proti JV do vogala objekta, ki je označen s točko X2, od tu dalje pa po steni objekta do točke X3 (tromeja parc. št. 1845/4, 319/2, 319/1, vse k.o. Š., znak na steni obstoječega objekta) in naprej v isti smeri, po steni objekta do točke X4 (znak na vogalu obstoječega objekta), od točke X4 do točke X5 (ostanek betonskega stebra) in naprej ob obstoječi živi meji in betonsko – leseni ograji preko točke X6 (mejnik s kovinskim sidrom in plastično kapo) do točke X7 (mejnik s kovinskim sidrom in plastično kapo, tromeja parc. št. 1845/4, 319/21, 318/2, vse k.o. Š.); od točke X7 pa poteka del meje do točke X8 (obstoječ betonski mejnik, tromeja parc. št. 1845/4, 318/1 in 318/2, vse k. o. Š.).

Zoper sklep se v delu, kjer je določena meja v točkah X1, X2, X3 in X4 ter posledično v poteku med točkama X4 in X5, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) po svojih pooblaščencih pritožuje predlagatelj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Strinja se, da je parc. št. 1845/4 javno dobro, vprašanje pa je, do kje ta cesta sega oz. kako je prišlo do tega, da naj bi po katastrskih podatkih cesta segala prav do zidu hiše. Ustrezne podlage za takšen premik namreč ni, kar je potrdil tudi postavljeni izvedenec. Ocena sodišča, da je bila obravnavana sprememba v katastru v letu 1931 ustrezno izvedena, za katero tudi ni nobene podlage, je napačna. O pravilnosti meritev ne more odločati izvedenec, pač pa sodišče. Ker je šlo za promet z nepremičninami, bi morala obstajati tudi ustrezna dokumentacija zanj. Premik ni ustrezno izkazan, o njem ni ustreznih listin, niti glede meritve, niti glede prenosa lastninske pravice. Ker do prenosa ni prišlo, tudi del zemljišča ob hiši, ki ostaja sporen, ni in ne more biti javno dobro. Ni logično, da bi meja potekala po steni objekta, ali da bi predlagatelj oziroma njegovi pravni predniki kdajkoli privolili v spremembo meje na ta način, da bi celo stopnice stale na cesti. Opozarja, da se ob meritvah leta 1964 in 1982 ni ukvarjalo z meritvami ob liniji zunanje strani hiše. Ne gre pa tudi zanemariti, da so stranke upravnega postopka prava neuke in ne morejo razumeti pomena opravljenih dejanj. Poleg tega bi moralo biti strinjanje pravnih prednikov predlagatelja izrecno in ne zadošča zgolj njihov molk. Glede uporabe dodaja še, da je bila res neke vrste prosta uporaba, a le za namene hiše in da je izveden ogled jasno potrdil, da sporni prostor ni javno dobro, pač pa prostor, ki pripada hiši. Vztraja pri pokazani meji.

(3) Nihče od nasprotnih udeležencev na vročeno pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Za mejni spor gre, če se dva mejaša prepirata o tem, ali določen pas zemljišča pripada k eni ali k drugi od dveh stikajočih se parcel. Tako je tudi v tem primeru, zato je treba spor urediti sodno po pravilih 14. poglavja Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 in kasnejše spremembe, v nadaljevanju ZNP), upoštevajoč materialnopravne določbe, določene v 77. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; v nadaljevanju SPZ). Sodišče prve stopnje je mejo v obravnavanem postopku v spornem delu, ki ga predlagatelj izpostavlja v pritožbi, urejalo med nepremičnino predlagatelja in nepremičnino prve nasprotne udeleženke. Poudariti velja, da je nepremičnina prve nasprotne udeleženke parc. št. 1845/4 k. o. Š. občinska cesta in javno dobro. Za predlagatelja je sporno, do kje ta cesta sega oziroma kako je prišlo do tega, da po katastrskih podatkih cesta sega prav do zidu hiše. (6) Predlagatelj meni, da katastrska meja ni v skladu z dejansko uporabo spornega prostora, ki se vseskozi uporablja za potrebe njegove nepremičnine oziroma hiše, stoječe na njej. Sklicuje se torej na posest in priposestvovanje. Ker pa na nepremičnini nasprotne udeleženke, ki je javno dobro, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (1. odstavek 44. člena SPZ), z navedbami o priposestvovanju ne more uspeti. Iz določila 19. člena SPZ, po katerem lahko javno dobro pod enakimi pogoji uporablja vsakdo in je v splošni rabi, izhaja, da bi priznanje posesti na javnem dobrem pomenilo negacijo njegovega statusa. Meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti zato tudi ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti. Še toliko manj je mejo možno urediti po pravični oceni. Pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je potrebno upoštevati stanje v katastru oziroma mejo, določeno v njem (1). Ob tem postanejo neutemeljeni tudi vsi očitki predlagatelja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stanja v naravi, in tisti, ki se tičejo uporabe spornega dela. Tudi, če so ga predlagatelj in njegovi pravni predniki uporabljali zase, to ne more imeti posledic v obliki premika katastrske meje, niti pomeniti, da sporni del ni (več) javno dobro.

(7) Drugi argument, s katerim želi predlagatelj uspeti, se nanaša na zaris oziroma določitev meje v letu 1931. Ne glede na to, ali je za premik meje v nepremičnino predlagatelja oziroma njegovih pravnih prednikov obstajala podlaga, ali je bil izveden ustrezen postopek in podobno, v mejnem sporu predlagatelj „poprave“ oziroma starega stanja ne more doseči, ne glede na to, kaj se je v konkretnem postopku zgodilo. To bi moral sam oziroma po svojih pravnih prednikih doseči med postopki (v letu 1931 ali kasneje), v katerih je do spremembe meje prišlo, četudi so bili prava neuke stranke. Le s pravnimi sredstvi v teh postopkih je mogoče ugotavljati njihovo pravilnost in posledično tudi pravilnost zarisane meje, nikakor pa ne v mejnem sporu. Posledično odpade tudi presoja očitane procesne kršitve, češ da se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca o (ne)pravilnosti izvedenih postopkov.

(8) Sodišče prve stopnje, ki je mejo določilo po katastrski meji, je torej ravnalo pravilno. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Na ostale pritožbene navedbe ni posebej odgovarjalo, saj za odločitev niso odločilnega pomena.

(1) Primerjaj odločbe VSL sklep I Cp 2502/2009, sklep II Cp 39/2009, sklep I Cp 1268/2010, VSL sklep II Cp 892/2009,... Drugače bi bilo lahko v primeru, ko bi javno dobro posegalo v nepremičnino v zasebni lasti, kar pa za konkreten primer ni relevantno.