Jedro

Zahtevek za popravek lahko obsega le besedilo, katerega je v celoti opredeliti kot popravek po četrtem odstavku 26. člena ZMed. Popravek se mora objaviti brez sprememb in dopolnitev, zato sodišče lahko ugodi le takemu zahtevku, ki v celotnem zahtevanem besedilu predstavlja popravek, sicer ga mora kot neutemeljenega zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo primarni in sekundarni tožbeni zahtevek tožeče stranke z vsebino, kot sta citirana v izreku izpodbijane sodbe. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 272,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku in tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da v besedilu popravka tožnik udejanja svojo pravico do navajanja dejstev ali okoliščin, s katerimi izpodbija in bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu tožene stranke, vse skladno določbam veljavnega Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Pravilno pojasni sodišče prve stopnje, da je pravica do popravka vezana na prizadetost pravic tistega, ki zahteva popravek in je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika oziroma organizacije ali organa, v katerega sfero se posega, vendar tej svoji pravilni ugotovitvi v obrazložitvi v ničemer ne sledi, ampak je obrazlaga njenega stališča sama s seboj v nasprotju. Tožnik je sicer res javno podjetje, vendar zaradi tega nima nobene pozicijske moči, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje. Ni pravilno stališče, da ima svobodo novinarskega izražanja nadvlado nad pravico občana biti objektivno in korektno obveščen o stanju vode in o zagotavljanju pitne vode. Dejstvo je, da je tožena stranka s svojim površnim, nestrokovnim in povsem neobjektivnim poročanjem ter svojim nezakonitim ravnanjem povzročila tožniku veliko škodo, kar je tožnik v zahtevi za popravek navedel in vse neresnične navedbe tožene stranke tudi izpodbijal in dokazal nasprotna dejstva. Ker tožnik ni država, ni umestno stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnik kot država vrsto možnosti, da se sliši njegov glas. Vsekakor je potrebno vsak primer posebej obravnavati individualno in sodišče ne more slepo slediti sodbam, ki jih navaja kot sodno prakso. Očitno je novinar želel s svojim prispevkom škoditi interesom in dobremu imenu tožnika, ki je zaradi nujne in nepričakovane odsotnosti direktorja družbe nedvomno izkoristil njegovo odsotnost in ni pridobil mnenja oziroma podatkov samega tožnika, čeprav je imel to možnost. Gre za malomarno novinarsko ravnanje s tem, ko se novinar ni jasno predstavil, ni navedel družbe, za katero dela, ter vnaprej ni jasno povedal, o čem bo govora. S tem je tožena stranka povzročila pri tožeči stranki pravo zmedo. Pomembno je dejstvo, da je novinar imel možnost opraviti intervju oziroma pridobiti izjavo od tožeče stranke preko svoje predstavnice na kraju samem, od direktorja tožeče stranke pa takoj naslednji dan, česar ni izkoristil oziroma ni želel izkoristiti. V ta namen ga je tožeča stranka tudi klicala, a novinar se ni odločil, niti poskusil ni, da bi v tednu do objave prispevka poskusil dobiti izjavo direktorja. Trdi, da je bil obravnavani članek za tožnika žaljiv in je nedvomno posegel v njegovo čast in dobro ime, s čimer je bil kršen njegov interes, da so občani objektivno obveščeni o dogajanju in o stanju pitne vode na X. Novinar se je imel možnost prepričati o vsem pri tožeči stranki, saj je direktor zaradi odsotnosti iz zdravstvenih razlogov zagotovil drugo pristojno osebo, o čemer vsem je bil novinar tudi seznanjen. S svojim postopanjem do tožnika je bil vsekakor kršen kodeks novinarjev, kar tožnik poudarja v sami tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Nadalje sodišče spregleda navedbo samega novinarja in priče D. Č., da je običajno, da poskusi novinar dobiti stranko še enkrat, česar novinar obravnavanega prispevka ni storil. V posledici novinarjevega poročanja je bila tožeča stranka in njeni zaposleni deležna šikaniranja, napadov s strani strank, povečevalo se je neplačevanje računov, kar vse je izpovedala tožeča stranka na zaslišanju. Nedvomno je novinar v prispevku navedel povsem neresnične in žaljive navedbe za tožnika, vse z namenom popularističnega in zmanipuliranega podajanja informacij javnosti, kar je očitna kršitev novinarskega kodeksa.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Eden od kogentnih pogojev za objavo popravka je po 26. členu ZMed prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva. Če te prizadetosti ni, zahtevek za popravek ni utemeljen in ga je zavrniti. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (glej 16. in 17. točko) pravilno in s prepričljivimi razlogi pojasnilo, da tožeča stranka v svojih navedbah ni podala konkretiziranih trditev v smeri načina in posledic prizadetosti njenih pravic oziroma interesov, da so njene navedbe v tej smeri pavšalne, brez trditev o vrsti in obsegu prizadetih pravic ali interesov, v kolikor pa zatrjevano prizadetost opredeli (šikaniranje s strani občanov, težave s plačevanjem vode, neprijetna sporočila preko elektronske pošte), to ne zadošča presoji, da je do kršitev res prišlo. V pritožbi tožeča stranka zatrjuje, da je prizadetost pravic oziroma interesov tožeče stranke opisal in potrdil njen zakoniti zastopnik v svoji izpovedbi na glavni obravnavi. Tu je pritožbi pojasniti, da mora skladno razpravnemu načelu (7. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) stranka navajati dejstva, na katerih temelji svoj zahtevek, in predlagati dokaze za potrjevanje teh dejstev. Sodišče torej pri odločanju o tožbenem zahtevku lahko upošteva le tista dejstva, ki jih je stranka navedla in z izvedenimi dokazi potrdila (dokazala), nenavedenih dejstev pa ni možno nadomestiti z dokazi oziroma z dejstvi, ki jih sicer dokazi potrjujejo, a jih stranka v postopku ni izrecno navajala. Ker tožeča stranka ni dokazala že potrebne prizadetosti pravice ali interesa, povzročene ji z obravnavanim prispevkom, je bilo njen tožbeni zahtevek (primarni in podredni) zavrniti že iz tega razloga. V kolikor pritožba podaja nove navedbe o prizadetosti njene pravice oziroma interesov, so to skladno prvemu odstavku 337. člena ZPP neupoštevna pritožbena novota, ker ni izkazano, da jih tožeča stranka ne bi mogla navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema za pravilne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko to pojasnjuje neškodljivo poročanje novinarja v obravnavanem TV prispevku in njegovo nemalomarno ravnanje oziroma ravnanje skladno novinarskemu kodeksu (glej 13., 14. in 15. točko). Ko v zvezi s tem sodišče tehta in ocenjuje konkurenčnost dveh z Ustavo varovanih pravic, tožečo stranko utemeljeno in skladno sodni praksi opredeli kot državo. Sama tožeča stranka sicer res ni organ države v ožjem (dobesednem) pomenu besede, jo je pa za državno inštitucijo šteti v širšem pomenu izraza, saj je glede na njeno dejavnost (javno podjetje za preskrbo s pitno vodo) oseba očitnega javnega interesa. Prepričljivih zaključkov v tem delu pritožbeni pomisleki ne omajejo. Ker obravnavanega poročanja novinarja ne moremo opredeliti kot škodljivega na izrazito malomaren način, je to še en dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevek (primarnega in podrednega).

7. Pritožbi je pritrditi, da je potrebno vsak primer obravnavati individualno in sodišče ne more slepo slediti sodni praksi. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tako tudi postopalo. Po vseh pravno relevantnih dejstvih se je namreč s podanimi razlogi opredelilo, na sodno prakso pa se je potem sklicevalo zgolj z namenom potrditve pravilnosti njegovega stališča o posameznem pravnem vprašanju.

8. Čeprav je bilo tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrniti na podlagi zgoraj podanih razlogov, pritožbeno sodišče potrjuje tudi pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da večji del tako oblikovanega primarnega (vsi odgovori na v prispevku izpostavljena vprašanja), delno pa tudi sekundarnega (vsaj zadnji odstavek 1. točke), zahtevka ni opredeliti le kot zahtevek za popravek v smislu četrtega odstavka 26. člena ZMed, ampak kot komentiranje prispevka. Ker zahtevek za popravek lahko obsega le besedilo, katerega je v celoti opredeliti kot popravek po četrtem odstavku 26. člena ZMed, popravek pa se mora objaviti brez sprememb in dopolnitev (prvi odstavek 27. člena ZMed), sodišče lahko ugodi le takemu zahtevku, ki v celotnem zahtevanem besedilu predstavlja popravek, sicer ga mora kot neutemeljenega zavrniti. Ker tako primarni kot podredni zahtevek nista skladna zahtevi četrtega odstavka 26. člena ZMed, ju je treba zavrniti tudi na tej podlagi.

9. Pritožbeno sodišče je posledično zgoraj pojasnjenemu in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, še predno bi se opredelilo o preostalih pritožbenih navedbah, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je podala odgovor na pritožbo, ki sicer ni predviden (drugi odstavek 39. člena ZMed), poleg tega pa v njen ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko uporabilo s pridom za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njen strošek za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.