Jedro

Obstoja ustne prodajne pogodbe, ki naj bi bila realizirana in ki bi utemeljevala zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, tožnika nista izkazala, zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika, da je lastnik nepremičnine, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo: - glavni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika lastnika nepremičnine 16 E, stanovanje št. 16 v drugem nadstropju, U, vsak do 1/2; da je toženec dolžan tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis solastninske pravice pri navedeni nepremičnini; da je toženec dolžan tožnikoma povrniti pravdne stroške, - prvi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika zgoraj navedene nepremičnine vsak do 1/8, solastni delež toženca pa znaša 3/4; da je dolžan toženec tožnikoma izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis njune solastninske pravice; da je toženec dolžan tožnikoma povrniti pravdne stroške, - drugi podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnikoma plačati 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni in jima povrniti pravdne stroške.

Odločilo je še, da sta tožnika dolžna tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.880,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta tožnika vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da bi moralo sodišče ugoditi glavnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice. Ustno sklenjena pogodba je konvalidirala, pogodba je torej dejansko postala veljavna, s čimer sta tožnika postala (so)lastnika sporne nepremičnine. Za ugotovitveno tožbo pa sta nedvomno izkazala tudi pravni interes. Glede denarnega zahtevka navajata, da je sodišče napačno zaključilo, da njuna terjatev še ni zapadla. Izboljšava oziroma vlaganja predstavljajo okoriščenje za lastnika. Tožnika nedvomno imata obogatitveni zahtevek zoper toženca. Sodba Vrhovnega sodišča RS, na katero se sodišče sklicuje, v konkretnem primeru ni uporabna, saj govori o najemniku in določilih najemne pogodbe, kar pa tožnika nista. V trenutku, ko je toženec zoper tožnika vložil tožbo na izselitev iz stanovanja, sta tožnika lahko postavila dajatveni zahtevek, ker je njuna terjatev že zapadla. Napačna je tudi odločitev v zvezi z zahtevkom tožnikov na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Menita, da je dokazni postopek jasno pokazal, da je v letu 1999 prišlo do ustno sklenjene prodajne pogodbe za sporno nepremičnino oziroma do dogovora o prenosu lastninske pravice na tožečo stranko. Formalni prenos lastništva po tako sklenjenem dogovoru ni mogel biti izveden neposredno po sklenitvi ustnega dogovora, saj se je toženec v prodajni pogodbi z dne 18.10.1993 zavezal znesek kupnine plačevati obročno in do poplačila celotne kupnine toženec formalno ni smel razpolagati s stanovanjem. Poleg tega je zaradi družinskih vezi obstajalo zaupanje, da bo prišlo do sklenitve pisne pogodbe. Sodba nima razlogov glede navedenega dejstva. Neresnični so zaključki sodišča, da naj bi bilo šele na prvem naroku 16.6.2010 jasno, da naj bi do takšnega prenosa prišlo po poplačilu kredita. Tožeča stranka je že v tožbi oziroma v vlogi z dne 2.2.2009 jasno navajala, da formalni prenos lastništva po tako sklenjenem ustnem dogovoru ni mogel biti izveden, saj toženec do popolnega plačila kupnine s stanovanjem ni smel razpolagati. Je pa res, da je sodišče tožeči stranki na naroku 16.6.2010 postavilo dodatno vprašanje in je tako tožeča stranka v zvezi z navedenim odgovarjala na vprašanja sodišča in ni na novo postavljala trditev. Jasno je tudi, da je obstoj ustnega dogovora zelo težko dokazati in se je tožeča stranka šele v nadaljevanju pravde odločila, da bo to poskusila. Očitek sodišča, da ni bilo nikoli zatrjevano, da naj bi do ustnega dogovora o prenosu lastninske pravice prišlo spomladi leta 2000 in ne že v letu 1999, je nerelevanten, tožnik je izpovedal, da je do ustnega dogovora, katerega točnega datuma se razumljivo ni spomnil, prišlo v letu 1999 oziroma v letu 2000. Sodišče nekritično sprejema izpovedbo toženca, da je kredit pričel odplačevati v obdobju od leta 1992 do 2008, kar je nelogično, saj je bila prodajna pogodba za stanovanje sklenjena šele konec leta 1993. Iz celotne trditvene podlage in dokaznega postopka je jasno razvidno, da je bila časovna okoliščina sklenitve pisne pogodbe vezana na konec odplačevanja kredita in točnega datuma stranke niti niso mogle določiti. Neresen je zaključek sodišča, da ni sledilo trditvi o obstoju ustnega dogovora, ker "naj bi bila eksaktnost izpovedbe prič, ki so takšen dogovor potrdile, preveč eksaktna oziroma mehanska, zatorej ne posebej prepričljiva". Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni pomembno, s kakšnim namenom je babica prvega tožnika, O.T, dala 10.000,00 DEM. Ta denar je tožencu in njegovi ženi izročila z namenom, da stanovanje kupita za prvega tožnika. Ta znesek je predstavljal kar 60 % kupnine za stanovanje. Babica je želela, da se stanovanje kupi za prvega tožnika še za časa življenja toženca in ne gre za to, da bi to stanovanje prvi tožnik podedoval šele po smrti toženca (očeta). Izpovedba priče A.D (matere prvega tožnika), je bila neverodostojna. Toženec in priča sta v tem postopku izpovedovala povsem drugače kot v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici P 217/2008. Priča je dne 30.3.2009 izpovedala, da je OT dala 10.000,00 DEM z namenom, da bi kupila stanovanje v Ljubljani, kasneje pa je dala še 3.000.000,00 italijanskih lir. Da je O.T dala 10.000,00 DEM za nakup stanovanja, je v isti zadevi potrdil tudi toženec. V sedanjem postopku pa tega, niti na izrecno vprašanje, nista želela potrditi. Sodišče je navedena zapisnika v celoti prezrlo in se do njiju ni opredelilo. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni relevantno, kdo je plačeval s stanovanjem povezane stroške, še zlasti, ker sta tožnika plačevala tudi stroške povezane z lastništvom (stroške rezervnega sklada, zavarovanja, itd.). Ne drži, da ni bilo konkretnih dogovorov glede bistvenih sestavin pogodbe, jasno je bilo, da toženec z izplačilom kupnine za stanovanje ne bo imel nikakršnih finančnih obveznosti, saj je kot rečeno, 60 % prispevala OT, preostanek pa sta se tožnika zavezala poravnati tožencu - izplačala sta celo 41,75 % kupnine. Tudi s pisnimi dokazi sta izkazala, da sta prevzela plačilo preostanka kupnine. Nedvomno je bilo doseženo soglasje glede bistvenih sestavin kupoprodajne pogodbe - cena, način in rok plačila, obveznost izročitve stanovanja v posest. Napačen je zaključek sodišča, da naj bi tožnika z odplačevanjem toženčevega kredita za stanovanje plačevala uporabnino. V takšnem primeru tožnikova babica O.T, ne bi plačala dela kupnine. Tudi priča T.V, sestra prvega tožnika, je potrdila, da je vedela za odplačilo kredita s strani prvega tožnika. Sodišče se ni izjasnilo o izpovedbi toženca, da po nastalem sporu v letu 2004 in 2005 od tožnikov ni nikoli zahteval plačila uporabnine. Tudi to kaže, da je bil nedvomno sklenjen dogovor o prenosu lastninske pravice.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka na ugotovitev obstoja lastninske pravice in podrednega denarnega zahtevka, so pravilni in zakoniti, pritožbene navedbe pa pravno zgrešene. Glede na zatrjevani "dogovor o prenosu lastninske pravice", je mogoče postaviti le zahtevek na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice potrebne listine, zgolj dejstvo adaptacije - prenove stanovanja, kot sta jo tožnika opisovala, pa tudi ne utemeljuje izvirne pridobitve lastninske pravice, ne po Stvarnopravnem zakoniku - SPZ in ne po Zakonu o temeljih lastninskopravnih razmerij - ZTLR. Pritožbene navedbe ne izpodbijajo zaključka sodišča prve stopnje, da tožnika sporno stanovanje še vedno uporabljata, kljub vloženi tožbi na izselitev. Njuna morebitna terjatev iz naslova vlaganj v stanovanje last toženca, torej še ni zapadla. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem upravičeno sklicevalo (tudi) na odločbo VS RS II Ips 330/2004 (v zvezi s sodbo VSL II Cp 1795/2002).

6. Sicer pa tožnika zatrjujeta, da je prišlo s tožencem v letu 1999 "do ustnega dogovora o prenosu lastništva na stanovanju nanju", pri čemer pa do samega prenosa ni prišlo, ker se je toženec zavezal kupnino po kupoprodajni pogodbi odplačevati obročno in v tistem trenutku s stanovanjem ni mogel razpolagati. Ker naj bi bila ustna pogodba v celoti realizirana (kupnina plačana, tožnikoma pa izročeno stanovanje), je v skladu s 73. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, veljavna kljub temu, da ni bila sklenjena v pisni obliki. Od toženca zato zahtevata izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vpisala (so)lastninska pravica v korist tožnikov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugo tožnico zavrnilo že iz razloga, ker "drugotožnica niti ni bila mišljena kot tista, na katero bi se prenesla lastninska pravica na stanovanju" česar pritožba ne izpodbija, in je tožbeni zahtevek druge tožnice že iz tega razloga pravilno zavrnjen, sicer pa iz razloga, ker je po izvedenem dokaznem postopku sodišče zaključilo, da med prvim tožnikom in tožencem ni prišlo do sklenitve ustnega dogovora, ki bi ga bilo moč opredeliti kot ustno kupoprodajno pogodbo v smislu 454 in naslednjih členov ZOR (v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ). Takšen zaključek sodišča prve stopnje in razloge zanj, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožba s tem v zvezi izpodbija dokazno oceno sodišča. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sprejema, sodišče prve stopnje jo je opravilo v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, je pa tudi življenjska in povsem prepričljiva. Glede na pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče še dodaja: Sodišče prve stopnje je upoštevalo (tudi) dejstvo, da toženec do poplačila celotne kupnine, formalno s stanovanjem ni smel razpolagati, kljub temu pa, na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka, ne glede na to, kdaj sta tožnika začela zatrjevati obstoj dogovora o prenosu lastninske pravice na stanovanju, pravilno zaključilo, da med prvim tožnikom in tožencem ni bilo nikoli točno dogovorjeno, kdaj naj bi prišlo "do prenosa lastninske pravice na prvega tožnika" (strani 9 in 10 sodbe). Tožnika bi morala dejstvo sklenitve ustne prodajne pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), izkazati z gotovostjo, tudi dejstvo, kdaj je bila takšna pogodba sploh sklenjena, njune trditve pa so bile preveč pavšalne in delno nasprotujoče (npr. trditev, da naj bi do sklenitve ustne pogodbe prišlo v letu 1999, tožnika pa sta nato izpovedala, da naj bi do sklenitve prišlo leta 2000), da bi jima to uspelo. Za odločitev ni bistveno, da je toženec izpovedal, da je kredit pričel izplačevati že v letu 1992, čeprav je bila pogodba (o odkupu stanovanja na podlagi določil SZ), sklenjena šele konec leta 1993. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v zapisnika o izpovedbah toženca in A.D (bivša žena toženca, mati prvega tožnika) v pravdni zadevi P 217/2008 (prilogi A71 in A72) in se do trditev v njih tudi opredelilo. Upoštevaje tudi ta dokaz, je zaključilo, da je O.T 10.000,00 DEM ženi toženca izročila, da bi stanovanje kupili za prvega tožnika, da pa je bil denar porabljen za izgradnjo prizidka k hiši O.. Pravilno pa je nato pojasnilo, da ni bistveno, s kakšnim namenom je O.T navedeni denar dala, saj je šlo zgolj za njeno željo, ki ni bila uresničena, niti izročitev zneska ne izkazuje, da je v nadaljevanju prišlo do sklenitve ustne prodajne pogodbe za sporno stanovanje med prvim tožnikom in tožencem. Dejstvo sklenitve takšne pogodbe tudi ne izkazuje plačevanje obratovalnih stroškov in stroškov rezervnega sklada, zavarovanja nepremičnine. Tožnika sta v stanovanju bivala, zato je logično, da sta te stroške plačevala in je tudi običajno, da stroške povezane z uporabo stanovanja, nosijo najemniki oziroma uporabniki in ne lastniki stanovanja. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje za zaključek, da sta tožnika z odplačevanjem ostalega toženčevega kredita za stanovanje "plačevala" za uporabo stanovanja (stran 10 sodbe). Za odločitev ni bistveno, ali je toženec po poplačilu kredita od tožnikov zahteval nadaljnje plačevanje "uporabnine" ali ne.

7. Povsem prepričljiv je torej zaključek sodišča prve stopnje, da med tožnikoma oziroma prvim tožnikom in tožencem ni prišlo do sklenitve ustne prodajne pogodbe, ampak, da je šlo kvečjemu za toženčevo obljubo, da naj bi nekoč stanovanje pripadlo prvemu tožniku. Pritožbene navedbe takšnega zaključka sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Glede na vse povedano je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena ZPP).