Jedro

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za zahtevo, da morajo delavci izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki so bili za varno delovno okolje določeni s predpisi, je bila toženka kot delodajalec dolžna upoštevati, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Glede na to, da je opravljala dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja, je zakonsko podlago za upoštevanje predpisanih ukrepov predstavljala tudi 1. točka drugega odstavka 31. člena ZNB.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2021 spremeni tako, da se glasi: "Stranska intervencija Republike Slovenije (A.) na strani tožene stranke se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranski intervenient krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev: poziva toženke za testiranje delavki in prepoved dela z dne 31. 8. 2021, pisnega opozorila z dne 2. 9. 2021 in vseh drugih toženkinih morebitnih pozivov, obvestil ter odredb za testiranje delavke (I/1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 9. 2021 ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I/2. in I/3. točka izreka sodbe). Prav tako je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožnica uveljavljala, da ji je toženka dolžna dopustiti opravljanje dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT in brez nošenja kirurške maske, ji zagotoviti varno in zdravju neškodljivo okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka in ji plačati 8.888,88 EUR s pripadajočimi obrestmi (I/4. do I/7. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe). S sklepom z dne 14. 12. 2021 je na strani toženke dopustilo stransko intervencijo Republike Slovenije (A.).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo ter zoper sklep z dne 14. 12. 2021 iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da ni pravilna odločitev o dopustitvi udeležbe v postopku stranski intervenientki, saj med njo in toženko ni obstajalo materialnopravno razmerje, na katerega bi ta postopek vplival. Sodišče se ni opredelilo do temeljnih navedb in dokazov, ki so pomembni za odločitev in se nanašajo na primernost ukrepov nošenja mask in testiranja na delovnem mestu. Tožnica je ravnala v skladu s pogodbo o zaposlitvi in zakonsko obveznostjo. Z odklonitvijo testiranja in nošenja maske ni kršila ničesar, kar pa ne velja za toženko, ki tožnici nezakonito ni omogočala dela zaradi neizpolnjevanja teh pogojev. Toženka brez spremembe pogodbe o zaposlitvi ni mogla enostransko spreminjati njenih določb in tožnici brez njenega soglasja nalagati dodatnih obveznosti. Prav tako ni imela dopustne podlage za zbiranje podatkov o zdravstvenem stanju zaposlenih. Tožnica zaradi varstva pravice do zasebnosti ni bila dolžna izkazati pogoja PCT, dopustiti vpogleda v rezultat testiranja ali izpolniti obrazca o rezultatu testa in ga izročati tajništvu. Da je vpogled delodajalca v dokazilo o pogoju PCT, beleženje rezultata testiranja in zbiranje podatkov o testiranju protipravno, je odločilo tudi Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-180/21. Vsi povračilni ukrepi toženke zaradi zavrnitve vpogleda v osebne podatke so nezakoniti in diskriminatorni. Toženka ni dokazala, da je tožnica na delo hodila bolna, da je koga ogrožala ali da bi maska preprečevala prenos virusa. Tožnici noben izmed pristojnih organov ni izdal odredbe po ZNB, da bi morala opraviti kakršenkoli test. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev ne določa testiranja na nalezljivo bolezen SARS-CoV-2, zato toženka od tožnice tega ne bi smela zahtevati. Raba testov ni strokovno in znanstveno utemeljena, saj ne dokazuje okužbe, rezultat testov ni verodostojen. Testiranje s PCR ali HAG testom ni obvezni zdravstveno higienski pregled s svetovanjem iz 31. člena ZNB. Pregled po 34. členu ZNB je obvezen le, če je oseba vir okužbe in obstaja konkretna nevarnost, kar pa pri tožnici ni bilo ugotovljeno. Toženka bi morala izpolniti svojo obveznost namestitve sistemov za čiščenje in odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov. Testiranje zgolj necepljenih predstavlja diskriminacijo. Zakonodaja na temelju Ustave RS prepoveduje nedovoljeni, vsiljeni vdor v telesno in duševno integriteto vsakega posameznika (sodbi Solomakhin proti Ukrajini in Vavrička proti Češki). Sodišče ni ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo znanstvenih dognanj, strokovnih virov in se je oprlo na 31. člen ZNB. Testiranje z vstavljanjem paličice v nosno votlino je resen medicinski poseg, ki lahko povzroči resno okvaro zdravja. Tožnico varuje ZPacP. Sodišče bi moralo upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-79/20. Tožnica vztraja pri odškodninskem zahtevku, saj je toženka s povračilnimi ukrepi (prepoved dela, opozorila in odpoved) kršila pogodbo o zaposlitvi in posegla v njen ugled, osebnostne pravice, dostojanstvo, pravico do zasebnosti, do svobode gibanja, do dela in ji onemogočila preživljanje, zaradi česar je duševno trpela.

3. Toženka in stranska intervenientka sta odgovorili na pritožbo. Nasprotujeta njenim navedbam in predlagata potrditev prvostopenjske odločitve. Stranska intervenientka priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe ter sklep z dne 14. 12. 2021 v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Razen v delu, ki se nanaša na dopustitev stranske intervencije, je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja prvostopenjskih razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev vseh tožbenih zahtevkov. H ključnim pritožbenim navedbam podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožba utemeljeno izpodbija sklep o dopustitvi stranske intervencije na strani toženke. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je pravni interes, ki se v skladu s prvim odstavkom 199. člena ZPP zahteva za vstop v pravdo na strani ene od strank, v tem sporu utemeljen s tem, da je Republika Slovenija (A.) na podlagi določb Zakona o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 113/2005 in nadaljnji) in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 16/2007 in nadaljnji) pristojna za področje dela toženke, skrbi za njeno pravilno in zakonito delovanje, hkrati pa je tudi njen financer (zagotavlja sredstva za plače, materialne stroške in sredstva za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja), zato ima interes za zastopanje javnopravne koristi, s tem pa tudi interes za uspeh toženke v pravdi, saj bo morala zagotoviti sredstva za plačilo morebitnih obveznosti na podlagi pravnomočne sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravni interes za stransko intervencijo podan, če obstaja med intervenientom in tisto od strank, kateri se želi priključiti, tako pravno razmerje, da bi izid postopka vplival na intervenientov pravni položaj. Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med njo in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar pa ne zadostuje.1 Glede na to je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je stransko intervencijo RS na strani toženke zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP). Zaradi navedenega pa ni bil kršen 8. člen in 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 2., 14. in 22. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in 6. člen EKČP, kot to zmotno meni pritožba. Sodelovanje stranske intervenientke v postopku namreč ni vplivalo na zakonitost izpodbijanega dela sodbe oziroma tudi ob neupoštevanju dejanj stranske intervenientke ni mogoča drugačna presoja spora. V pripravljalni vlogi je namreč podala smiselno podobne trditve, kot jih je navajala tudi toženka, podala je enak dokazni predlog z izvedencem kot toženka, intervenientka vprašanj v okviru zaslišanj ni postavila, vsebina z njene strani predloženih listin pa bodisi ni predstavljala odločilnih razlogov za ta spor (predložene prvostopenjske sodbe) ali jo je sodišče moralo poznati po uradni dolžnosti (odločbi Ustavnega sodišča RS, U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022).

7. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila tožnici po predhodno podanem pisnem opozorilu iz prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) pogodba o zaposlitvi 17. 9. 2021 redno odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). V tem opozorilu in odpovedi ji je bilo očitano, da toženke ni želela seznaniti z izpolnjevanjem pogoja PCT in tudi ni bila pripravljena opraviti samotestiranja, zaradi česar ji toženka posledično ni mogla dopustiti opravljanja dela. S tem je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34., 35. in 37. člen ZDR-1, 12. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji).

8. Prvostopenjska sodba vsebuje dejanske in pravne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se do nebistvenih navedb (kot npr. narava koronavirusne bolezni, učinkovitost ukrepov ipd.) niti ni bilo dolžno opredeljevati. Delovni spor namreč ni namenjen temu, da bi se ugotavljala dejstva, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke oziroma polemiki o tem, kateri ukrepi so učinkoviti in kateri ne, ter kako se je potrebno spopadati z epidemijo koronavirusne bolezni. V tem sporu je ključno le, ali je tožnica storila očitane kršitve oziroma ali ji je toženka kršila pravice. Sodba zato ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi uveljavljana kršitev iz 15. točke citiranega člena ni podana. Tožnica je v pritožbi ni konkretizirala, zato pritožbeno sodišče tega očitka niti ni moglo preizkusiti. Prav tako ni podana kršitev 22. člena URS ob hkratno zatrjevani kršitvi 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. V 8. členu ZPP je vsebovan metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta določba pa je bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki.

9. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri neustavnosti toženkinega pogojevanja opravljanja dela z izpolnjevanjem pogoja PCT. Ustavno sodišče RS se je v ustavnih odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 izreklo o ustavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021) oziroma v njem predpisanega izpolnjevanja pogoja PCT. Določbe tega odloka so vsebinsko podobne tistim v odlokih, za katere je sodišče prve stopnje v 11. točki svoje obrazložitve navedlo, da so veljali v času tožničinih kršitev. Razlogi citiranih ustavnih odločb so zato smiselno uporabljivi tudi za ta spor in se v zvezi s testiranjem v bistvenem nanašajo na stališča o tem, da načelo legalitete ni bilo kršeno, testiranje pa ne predstavlja posega v telesno in duševno integriteto ter osebno dostojanstvo, saj zasleduje ustavno dopusten cilj, ukrep je primeren, nujen in je prestal tudi test sorazmernosti v ožjem smislu.

10. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnica sploh koga ogrožala, saj je hodila na delo zdrava, da Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/1995 in nadaljnji) med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh oseb … Kot je namreč pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21, je mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, in to vključno z zdravimi osebami oziroma osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca. Po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19. Glede na navedeno se tožnica, četudi bi držalo, da je hodila na delo zdrava, ni mogla izogniti izpolnjevanju pogoja PCT oziroma samotestiranju pri delodajalcu.

11. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za zahtevo, da morajo delavci izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki so bili za varno delovno okolje določeni s predpisi, naštetimi v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je bila toženka kot delodajalec dolžna upoštevati, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Glede na to, da je opravljala dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja, je izrecno zakonsko podlago za upoštevanje predpisanih ukrepov predstavljala tudi 1. točka drugega odstavka 31. člena ZNB, kakor je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče. Z zahtevo po izvajanju predpisanih ukrepov zato tožnici ni samovoljno nalagala nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1). Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT tako ni pomenila, da so se pogoji tožničine zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba.

12. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi splošna pravila civilnega prava smiselno uporabljajo le, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru, kot je bilo že obrazloženo, niti ni šlo za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT spremenili pogodbeni pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba in se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ne obravnava podobna dejanska in pravna vprašanja kot ta spor, zato za odločitev ni pomembna.

13. Z obširnim sklicevanjem na razloge ustavne odločbe U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022 se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je vprašanje izpolnjevanja pogoja PCT predstavljalo občutljivi osebni podatek, ki ga tožnica zaradi varovanja zasebnosti ni bila dolžna posredovati toženki, ker naj bi za to ne obstajala pravna podlaga. Toženka je imela podlago za obdelavo podatka o izpolnjevanju pogoja PCT v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov; UL L 19, 4. 5. 2016), ki se nanaša na prav takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje pogoja PCT. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov in ki prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tudi sicer citirana ustavna odločba v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Poleg tega je bil s to ustavno odločbo presojani Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) razveljavljen na način, da začne razveljavitev učinkovati šele eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer iz razloga, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja.

14. S sklicevanjem na to, da se cepljenim ni bilo treba testirati, pritožba zmotno zatrjuje diskriminacijo tožnice. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika. Tudi iz ustavnih odločb U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije.

15. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS, št. 15/2008 in nadaljnji), ki določa pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju. Predmet tega spora namreč ni bila presoja pravnega položaja tožnice kot pacientke.

16. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je bila tožnici odpoved podana iz utemeljenega krivdnega razloga, saj je z neupoštevanjem toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT oziroma odklonitvijo samotestiranja pri delodajalcu kršila že zgoraj omenjena določila ZDR-1 in ZVZD-1. Pravilna je tudi ugotovitev, da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več mogoče (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), saj je tožnica kljub predhodnemu opozorilu nadaljevala z istovrstno kršitvijo delovnih obveznosti. Poleg tega so za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravno pomembne okoliščine, ki obstajajo v času podaje odpovedi, zato ne morejo biti upoštevne pritožbene navedbe, da bi bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati, ker je bil v nadaljevanju pogoj PCT odpravljen.

17. Ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, so zakonite tudi njene posledice. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi odškodninski zahtevek, saj zatrjevana protipravna ravnanja toženke (diskriminiranje tožnice, kršitev ustavnih pravic …) niso bila ugotovljena.

18. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14. in 22. člena URS ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče z odločitvijo o zakonitosti odpovedi uvedlo nad tožnico objektivno odgovornost. Ta očitek v razlogih izpodbijane sodbe nima nobene podlage, saj se ti nanašajo izključno na presojo obstoja krivdnega odpovednega razloga. Napačno je tudi pritožbeno sklicevanje, da tožnica ni krivdno odgovorna, ker mora delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov, medtem ko toženka tožnici ni dovolila opravljati dela. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnica dokazala izpolnjevanje pogoja PCT, toženka tej ni smela pustiti opravljanja dela, zato ji je utemeljeno prepovedala opravljanje dela. V objektih, kjer je tožnica opravljala delo, toženka tudi ni bila dolžna namestiti naprave za odvajanje izdihanega zraka, kot to zmotno meni pritožba, siceršnje ravnanje toženke pa je bilo skladno s predpisanimi ukrepi.

19. V zadevi U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so bili podzakonski akti v delu, v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske, v neskladju z URS. Tožnici je bilo v pisnem opozorilu prvenstveno očitano neizpolnjevanje pogoja PCT, prav tako ji je bila izpodbijana odpoved podana zaradi te kršitve in ne zaradi neuporabe zaščitne maske, zato citirana ustavna odločba za presojo teh aktov toženke ni pomembna. Prav tako ne more biti pomembna z vidika pogojev nadaljnjega opravljanja dela, saj je sodišče ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi, katero je imela sklenjeno s toženko, prenehala veljati zakonito. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ukrep prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin ter na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (Solomakhin proti Ukrajini, Vavrička in drugi proti Češki), ki se nanašata na cepljenje, prav tako niso odločilnega pomena, saj so bili v obravnavanem sporu presojani vsebinsko drugačni ukrepi. Do teh pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče ni opredelilo.

20. Ker so pritožbeni razlogi zoper meritorno odločitev neutemeljeni, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

21. Stranska intervenientka glede na spremenjeni sklep o stranski intervenciji krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 185/2022.