Jedro

V obravnavani zadevi tožnica ugovarja, da tožnik ni izkazal, da je lastnik spornih nepremičnin, ker o tem teče sodni postopek, kar je razvidno tudi iz zaznambe spora v zemljiški knjigi. Navedeni ugovor sodišče zavrača kot neutemeljen in tudi protispisen. V času izdaje spornih gradbenih dovoljenj je bil namreč sodni postopek, v katerem je tožnica uveljavljala lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah, že pravnomočno zaključen. Iz sodbe Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena tožničina revizija, izhaja, da sta nižji sodišči pravilno zavrnili zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja lastninske pravice na sporni nepremičnini.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima odločbama je Upravna enota Ptuj investitorju A. d.o.o. izdala gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječega (stanovanjskega) objekta na zemljišču s parc. št. 224.S k.o. ... ter za odstranitev pomožnega objekta na zemljišču s parc. št. 225.S k.o. ... Upravni organ navaja, da je investitor v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja predložil vsa potrebna dokazila v skladu z Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1), poseg pa je dopusten tudi po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Kidričevo. V skladu z navedenim predpisom se sporni zemljišči nahajata v območju stavbnih zemljišč in sicer površin za industrijo, kjer odstranitev objektov ni sporna. V postopku je priglasila udeležbo tudi B.B., ki ji je upravni organ priznal položaj stranskega udeleženca. Imenovana nasprotuje izdaji dovoljenja za rušitev objekta, ker v tem objektu živi ter zatrjuje, da je lastnica objekta, kar uveljavlja v sodnem postopku, o čemer je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba spora. Meni, da do rešitve navedenih sporov ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja za rušitev objektov. ZGO-1 v 56. členu izčrpno našteva listine oziroma odločbe, ki veljajo za dokazilo o pravici graditi, zato se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja glede ugotavljanja obstoja pravice graditi upravni organ omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero izmed v zakonu naštetih dokazil. Takšna ureditev zato izključuje ugotavljanja obstoja pravice graditi kot predhodnega vprašanja. Investitor je v skladu s 56. členom ZGO-1 predložil ustrezno dokazilo, prav tako je upravni organ glede na ugovore stranke z interesom sam po uradni dolžnosti pridobil zemljiškoknjižne izpise in ugotovil, da ima investitor pravico graditi (odstraniti) objekt na obravnavanih zemljiščih.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. V obravnavani zadevi gre za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev objekta v območju stavbnih zemljišč ter v območju površin za industrijo, ki ga ureja Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Kidričevo. Ta pa dovoljuje odstranitev objektov. Tožena stranka se tudi strinja, da je investitor v obravnavanem primeru izkazal pravico graditi. Investitor je namreč zemljiškoknjižni lastnik obeh parcel predvidenega posega, zahtevek tožnice na ugotovitev lastninske pravice pa je bil s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju št. P 120/2011 zavrnjen. Odločitev je potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru (sodba I Cp 65/2014 z dne 10. 6. 2014), Vrhovno sodišče pa je s sodbo opr. št. II Ps 306/2014 z dne 4. 2. 2016 revizijo zavrnilo. V času izdaje izpodbijane odločbe je torej bila lastninska pravica v korist investitorja izkazana v celoti, zaznamba spora v zemljiški knjigi pa je bila izbrisana. Pri zatrjevani stanovanjski pravici pa gre za razmerje med investitorjem in tožnico, pri čemer spor o tem sodi v pristojnost sodišča, torej ni stvar obravnavanega upravnega postopka.

3. Tožnica v tožbi ugovarja napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da je lastnica hiše in gospodarskega poslopja, katerega želi investitor porušiti in sta v ta namen izdani sporni gradbeni dovoljenji. Tožnica je že v upravnem postopku uveljavljala, da je še vedno v teku pravdni postopek za ugotovitev lastninske pravice, da je objekt zgrajen pred letom 1968 in da ima torej po zakonu gradbeno dovoljenje, da je kupoprodajna pogodba med Občino Kidričevo in družbo A. nična, ker je občina prodala nekaj, kar ni njeno, da je tožnica najmanj imetnica stanovanjske pravice v spornem objektu, da je pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in na podlagi priposestvovanja. Upravni organ pa do teh okoliščin in predloženih dokazov ni zavzel stališča. Tožnica živi v hiši, ki je predmet rušitve, že od svojega rojstva v letu 1968, prav tako uporablja gospodarsko poslopje. Ker ni bilo urejeno zemljiškoknjižno stanje je Občina Kidričevo v letu 2010 prenesla v svojo last zemljišče, na katerem stoji stanovanjski objekt. Zaradi navedenega je bila tožnica prisiljena v pravdo in o dejanski lastnini obstaja spor, ki ni končan, zato zaznamba spora v zemljiški knjigi varuje njene interese pred posegi v obravnavano nepremičnino. Za tožnico nepremičnina, za katero je izdano dovoljenje za odstranitev, predstavlja njen dom, zato se sklicuje tudi na 11. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, po katerem ima vsakdo pravico do ustreznega standarda, vključno z ustrezno hrano, obleko in stanovanjem. Ta pravica vključuje tudi zaščito pred izselitvijo in samovoljnim uničenjem posameznikovega doma. Predlaga, da sodišče izpodbijani gradbeni dovoljenje odpravi in zavrne zahtevek investitorja. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Družba A. d.o.o., ki ima v tem postopku položaj stranke z interesom, v odgovoru na tožbo navaja, da so navedbe tožnice neresnične in zavajajoče. V času vložitve tožbe je tožeča stranka že razpolagala s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 306/2014, s katero ji je bila zavrnjena njena revizija v postopku zaradi ugotovitve lastninske pravice. Tožnica je tako s svojim zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice v celoti propadla, prav tako je revizijsko sodišče navedlo, da je njeno sklicevanje na morebiten obstoj stanovanjske pravice pravno irelevantno. Glede na navedeno je tako očitno, da tožeča stranka nima nobenih stvarnopravnih niti obligacijskih upravičenj na spornih parcelah. Prav tako je bila na podlagi revizijske sodbe izbrisana zaznamba spora v zemljiški knjigi. Navedena dejstva so bila tožnici ob vložitvi tožbe v upravnem sporu znana, tako da je očitno, da nima pravne koristi, zato je potrebno njeno tožbo primarno zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa, podredno pa predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet spora se nanaša na izdani gradbeni dovoljenji za rušitev stanovanjskega in pomožnega objekta, pri čemer je v zadevi sporno vprašanje, ali je investitor izkazal pravico graditi (pravico razpolaganja).

8. Po 6. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali ima investitor pravico graditi. Po prvem odstavku 56. člena istega zakona za dokazila o pravici graditi velja izpisek iz zemljiške knjige, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis v zemljiško knjigo, pravnomočna sodna ali upravna odločba ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini.

9. V obravnavani zadevi tožnica ugovarja, da tožnik ni izkazal, da je lastnik spornih nepremičnin, ker o tem teče sodni postopek, kar je razvidno tudi iz zaznambe spora v zemljiški knjigi. Navedeni ugovor sodišče zavrača kot neutemeljen in tudi protispisen. V času izdaje spornih gradbenih dovoljenj je bil namreč sodni postopek, v katerem je tožnica uveljavljala lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah, že pravnomočno zaključen. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 306/2014 z dne 4. 2. 2016, s katero je bila zvrnjena tožničina revizija, izhaja, da sta nižji sodišči pravilno zavrnili zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja lastninske pravice na sporni nepremičnini. Tožnica namreč ni izkazala obstoja kupoprodajne pogodbe sklenjene med njeno mamo in podjetjem C., prav tako pa ni pridobila lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ker ni izkazan pogoj dobrovernosti. Tudi ni pridobila lastninske pravice na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, saj ni izkazala pravice uporabe, ki bi temeljila na zakoniti pravni podlagi. Tožbeni ugovor, da je lastninska pravica sporna, je torej neutemeljen.

10. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da se upravni organ ni opredelil do njenih navedb in predloženih dokazil. Upravni organ je namreč tožnici v postopku priznal položaj stranskega udeleženca, izvedel je tudi ustno obravnavo, na kateri je bila strankam predložena vsa dokumentacija, pooblaščenka tožnice pa je tudi podala izjavo, da je še vedno vložena revizija in zaznamovan spor v zemljiški knjigi. Navedene ugovore je upravni organ zavrnil sklicujoč se na pravnomočne odločbe sodišč v zvezi s sporom glede obstoja lastninske pravice, torej se je do njih opredelil, prav tako so te ugotovitve skladne z listinami v spisu in podatki v zemljiški knjigi, ki jih je organ pridobil tudi po uradni dolžnosti. V tem postopku pa je neupošteven tožničin ugovor, da je najmanj imetnica stanovanjske pravice, saj gre pri navedenem vprašanju za civilnopravno razmerje med tožnico in lastnikom nepremičnine, zato ne more biti predmet odločanja v upravnem postopku.

11. Ker tožeča stranka v tožbi izpodbija izključno ustreznost dokazila pravice graditi (lastništvo nepremičnin), kar je investitor tudi po presoji sodišča ustrezno izkazal, to pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem pa ni sledilo predlogu stranke z interesom, da tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnice. Dejstvo, da tožnica v pravdnem postopku ni uspela dokazati svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah, pomeni le, da je njen tožbeni ugovor, da je lastnica nepremičnin oziroma da je lastništvo sporno, neutemeljen, ne pa da ne izkazuje pravnega interesa za tožbo.

12. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, po določbi četrtega odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. O predlogu stranke z interesom za povrnitev stroškov pa je sodišče odločilo ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS dne 1. 10. 2015 v sklepu opr. št. I Up 191/2015, so stroški za posamezno vlogo potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev. Po presoji sodišča pa stranka z interesom v obravnavani zadevi takšnih navedb v odgovoru na tožbo ni podala, zato je štelo, da priglašeni stroški niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, zaradi česar stranki z interesom priglašenih stroškov postopka sodišče ni priznalo.