Jedro

Ker tožničina mati ni bila vpisana v knjigo domovinstva v eni od občin Kraljevine Jugoslavije, tudi ni pridobila državljanstva FLRJ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.1.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote M. z dne 16.9.2002, s katero je prvostopni organ ugotovil, da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS (ZDRS), H.M.W. ni štela za jugoslovansko državljanko. Prvostopni organ je ugotovil, da imenovana ni vpisana v evidenco oseb, ki so imele pred ali med drugo svetovno vojno bivališče v M. in ne v evidenci oseb, državljanov Kraljevine Jugoslavije, ki so imele v M. domovinsko pristojnost do 6.4.1941 in zato na dan 28.8.1945 v skladu z določbo 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž) ni postala državljanka FLRJ.

Po presoji sodišča prve stopnje se je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno oprla na 39. člen ZDRS, ker se državljanstvo osebe presoja po predpisih o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Pri tem se je pravilno oprla na prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS, in sicer na 1. odstavek 35. člena ZDrž. Ker pa pokojna mati tožnice H.M.W. ni bila na podlagi podatkov, ki jih je med upravnim postopkom zbral organ prve stopnje, vpisana v evidenco državljanov Kraljevine Jugoslavije, ki so imele v M. domovinsko pristojnost, takega dokaza pa tudi tožnica ni predlagala, čeprav je bila v postopku na to pozvana, tudi ni pridobila državljanstva FLRJ na dan 28.8.1945. Kot neutemeljene je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene navedbe, da so družine W., M. in Š., ki so omenjene v knjigi Gustava Pufa, naseljene v M. že pred letom 1846, saj so te navedbe le splošne narave, medtem ko se državljanstvo ugotavlja individualno za vsako osebo glede na njene osebne konkretne okoliščine, ki pa tudi za člane iste družine niso nujno identične.

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Meni, da je "hiba" v tem, da se upošteva samo vpis v državljansko knjigo po drugi svetovni vojni. Kako se je vpisovalo v to knjigo, lahko zasledimo neštetokrat v sodbah in odločbah skupaj z navedbo novele 2. odstavka 35. člena ZDrž, pri tem pa naj bo samo omenjeno, da se tudi listine za nazaj falsificirajo oziroma se jih noče najti. Predlagatelj pa nima možnosti preverjati zbiranja dokazov. Državljanstvo in vračanje premoženja sta človekovi pravici. Lastništvo je dokazano, protipravnost odvzema tudi, zato v pravni državi ne bi smelo biti nobene ovire za vračanje premoženja. Gre za opravičevanje diskriminacije na osnovi pripadnosti narodnosti, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je več kot očitno, da tudi podrobno naštevanje ne pomaga. Ob tem je bilo spregledano določilo 15. člena Ustave RS, ki govori o uresničevanju in omejevanju pravic. Glede na dejstvo, da je Slovenija od 1.5.2004 članica EU pa na koncu pritožbe tožnica še meni, da so sodišča dolžna spoštovati dejstvo, da je vprašanje državljanstva in narodnosti preseženo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva pokojne tožničine matere H.M.W. kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker tožničina mati ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že upravna organa, se v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen državljanstvo ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž), in sicer po določbah 1. in 2. odstavka 35. člena tega zakona. V obravnavani zadevi je upravni organ prve stopnje ugotavljal državljanstvo tožničine matere po prehodni določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž, po kateri so dobile državljanstvo FLRJ že ex lege vse osebe, ki so imele ob uveljavitvi ZDrž jugoslovansko državljanstvo (državljanstvo Kraljevine Jugoslavije).

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo, da sta upravna organa glede na številne poizvedbe pri javnopravnih in civilnopravnih organih, ki vodijo oziroma so vodili registre, pravilno ugotovila dejstvo, da tožničina mati v teh registrih ni imela vpisane domovinske pravice na območju Slovenije in da zato tudi ni bila državljanka Kraljevine Jugoslavije. O ugotovitvah upravnega organa je bila tožnica ustrezno seznanjena in bila tudi pozvana, da predloži dokaze o nasprotnem, kar pa tožnica ni storila, čeprav je dokazno breme v takem primeru na strani tožeče stranke. Zato pritožbeno sodišče zavrača kot brezpredmetna pritožbena navajanja o diskriminaciji na podlagi narodnosti in o domnevni protiustavnosti 2. odstavka 35. člena ZDrž, saj ta določba v obravnavanem primeru sploh ni bila uporabljena.

Ker tožnica v svoji pritožbi ni izrecno navajala pritožbenih razlogov, iz katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le v mejah, na katere pazi skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS po uradni dolžnosti, in sicer, ali je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 4. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in če je pravilno uporabilo materialno pravo. Ker izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.