Jedro

Odgovornost pravne osebe za prekršek ni vezana na predhodno ugotovitev odgovornosti odgovorne osebe za prekršek, temveč je vezana na odgovornost storilca, to je fizične osebe, za prekršek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba drugega odstavka 13. člena v zvezi z 2. točko 156. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je pravno osebo L. d. o. o. z odločbo o prekršku z dne 30. 4. 2009 spoznal za odgovorno storitve prekrška po c) točki devetega odstavka 70. člena Zakona o prekrški zvcp???(v nadaljevanju ZP-1) ter ji izrekel globo 1.800 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevi za sodno varstvo pravne osebe ugodilo in na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek o prekršku ustavilo, ker so podane okoliščine, ki po tem zakonu izključujejo odgovornost za prekršek. Sodišče je še odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo okrajnega sodišča je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 13. člena ZP-1 v zvezi z 2. točko 156. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo v korist kršitelja kršen zakon.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi L. d. o. o. Direktor podjetja v izjavi navaja, da vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za sodno varstvo, da je pravna oseba storila vse, da voznik, zaposlen pri pravni osebi, ne bi storil prekrška ter da si prekrškovni organ nepravilno razlaga pojem dolžnega nadzorstva. Direktor še meni, da je razlaga, da ni treba ugotoviti odgovorne osebe, v nasprotju s konceptom ZP-1 v zvezi z odgovornostjo pravnih oseb za prekrške, ter navaja, da postopanje policije ob ugotavljanju prekrška voznika ni bilo skladno z zakonom.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je stališče, ki ga je zavzelo okrajno sodišče v izpodbijani sodbi, napačno in v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča, ki je bilo zavzeto v sodbi IV Ips 82/2009 z dne 20. 1. 2010, da je posledica takšnega stališča kršitev zakona v korist kršitelja. Čeprav je bilo o spornem pravnem vprašanju že odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča, vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo zato, ker je vprašanje razmerij odgovornosti različnih oseb pri odgovornosti pravnih oseb za prekrške očitno kontroverzno.

5. V obravnavanem primeru je okrajno sodišče v izpodbijani sodbi, s katero je postopek o prekršku zoper L. d. o. o. ustavilo, ob smiselnem sklicevanju na ureditev odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja navedlo, da lahko dejanja izvrši le fizična oseba – odgovorna oseba, pravna oseba pa lahko ob izpolnjenih zakonskih pogojih odgovarja za dejanja odgovorne osebe, samostojno pa ne. Ker prekrškovni organ odgovorni osebi pravne osebe ni izdal plačilnega naloga in torej odgovornost odgovorne osebe ni bila ugotovljena, je po mnenju okrajnega sodišča izključena tudi odgovornost pravne osebe za očitani prekršek.

6. Takšno stališče okrajnega sodišča je pravno zgrešeno. Vrhovni državni tožilec v zahtevi utemeljeno navaja, da je Vrhovno sodišče o vprašanju odgovornosti pravne osebe že zavzelo stališče v sodbi IV Ips 82/2009 z dne 20. 1. 2010, v zvezi z obravnavano zadevo pa ni videti razlogov za spremembo stališča. V citirani sodbi se je Vrhovno sodišče oprlo na določbi drugega odstavka 13. člena ZP-1, po katerem je lahko pravna oseba odgovorna za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno, in devetega odstavka 70. člena ZVCP-1, po katerem odgovarjata za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki opravlja prevoz v nasprotju s tem členom, in pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki naloži tovor v nasprotju s tem členom. Za odgovornost pravne osebe se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Osnovni pogoj za odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje je, da ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe (prvi odstavek 42. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1) in da kazenska odgovornost pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb kot storilcev, napeljevalcev ali pomagačev pri istem kaznivem dejanju (drugi odstavek 42. člena KZ-1). Formalni temelji odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja so določeni tudi v 4. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), dopolnjeni pa so še z materialnimi pogoji, in sicer 1. če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov; 2. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; 3. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; ali 4. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev. Pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje tudi, če storilec za storjeno kaznivo dejanje ni kriv ali če je dejanje storil pod vplivom sile ali grožnje pravne osebe (prvi odstavek 5. člena ZOPOKD), za kazniva dejanja, storjena iz malomarnosti, pa je pravna oseba lahko odgovorna le pod pogoji iz 4. točke 4. člena tega zakona (tretji odstavek 5. člena ZOPOKD).

7. Glede na navedeno stališče, zavzeto v izpodbijani sodbi, nima opore v določbah ZP-1 in ZOPOKD. Odgovornost pravne osebe za prekršek namreč ni vezana na predhodno ugotovitev odgovornosti odgovorne osebe za prekršek, temveč je vezana na odgovornost storilca, to je fizične osebe, za prekršek. V obravnavanem primeru je policija vozniku, zaposlenem pri L. d. o. o. izdala plačilni nalog, tovorno vozilo je bilo izločeno iz prometa, registrske tablice pa so bile začasno odvzete. Za odgovornost pravne osebe za prekršek je treba ugotoviti obstoj enega formalnega pogoja in obstoj najmanj enega materialnega pogoja. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče še obrazložilo, da glede na četrti odstavek 5. člena ZOPOKD pravna oseba odgovarja za prekršek tudi, ko v pravni osebi razen storilca samega ni drugega organa, ki bi lahko vodil ali nadziral storilca, vendar v tem primeru pravna oseba odgovarja za prekršek v mejah storilčeve krivde. Glede na akcesorno odgovornost pravne osebe slednja odgovarja za ravnanje vsakršne druge osebe, ne le odgovorne. V prid temu stališču je tudi določba 70. člena ZP-1, po kateri se zoper pravno in odgovorno osebo praviloma vodi enoten postopek (prvi odstavek tega člena), postopek o prekršku se po drugem odstavku tega člena lahko vodi tudi zgolj zoper pravno osebo, če zaradi pravnih ali dejanskih ovir postopka ni mogoče voditi zoper odgovorno osebo, po določbi tretjega odstavka tega člena pa se v primeru stečaja pravne osebe postopek o prekršku lahko vodi le zoper odgovorno osebo. Že sam ZP-1 pa v pravem odstavku 13. člena predvideva izključno ločeno obravnavanje odgovornih oseb v državnih organih ali samoupravnih lokalnih skupnostih.

8. Okrajno sodišče z zaključkom, da neugotovitev odgovornosti odgovorne osebe za prekršek izključuje odgovornost obdolžene pravne osebe za prekršek, ni pravilno uporabilo zakona glede odgovornosti pravne osebe za prekršek. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo kršilo določbo drugega odstavka 13. člena ZP-1 v zvezi z 2. točko 156. člena ZP-1.