Jedro

Čeprav ZKLD ni imel določb o izključitvi kaznivosti storilca kaznivega dejanja po 8.čl. ZKLD, če se je opustitev prijave nanašala na zakonca ali krvnega sorodnika v ravni črti, brata ali sestro, pa je bilo obsojenca potrebno oprostiti obtožbe glede navedenega kaznivega dejanja, ki se nanaša na očitek opustitve prijave njegovega brata. Omenjena izključitev kaznivosti pomeni namreč splošno, od civiliziranih narodov sprejeto pravno načelo, kar izhaja iz 2.čl. v zvezi s 1.tč. 3.čl. ZPKri, poznala pa sta ga tudi Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije ter jugoslovanski kazenski zakonik iz leta 1951 in ga pozna sedaj veljavni KZ.

Kaznivo dejanje iz 8.tč. 3.čl. ZKLD se je lahko storilo le z direktnim oz. celo s takoimenovanim obarvanim naklepom. Tako ni zadoščalo, da je storilec s svojimi dejanji objektivno podpiral združbo, ki se je ukvarjala z vohunsko dejavnostjo, ki je ogrožala zunanjo varnost države, temveč je morala obstajati tudi njegova zavest in volja, da podpira takšno združbo, ki ima za cilj izvrševati kazniva dejanja iz 2.čl. ZKLD.

Izrek

I. Zahtevi zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.5.1949 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 30.7.1949 glede tega obsojenca, po uradni dolžnosti pa glede obsojenih M.M. in J.M., spremeni tako, da se po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i j o o b t o ž b e : 1) M.M., da je zvedela v polletju 1945, da se v okolici skriva petčlanska oborožena tolpa ostankov belogardistične formacije iz Š.J. in da z njo vzdržuje stike njen mož soobtoženi P.M., pa o tem ni obvestila državnih organov; 2) A.M., da je vedel, da sta se v času, ko se je njegov brat A. skrival na domu v Š.J., večkrat z njim sestala M.B. in J.Ž., pa o tem ni obvestil državnih organov; 3) J.M., da je vedela, da se je v juniju 1947 in koncem leta 1947 njen brat A., ki je leta 1945 pred oblastmi pobegnil v inozemstvo, vrnil ilegalno iz Italije in se oborožen skrival na domu v Š.J., kjer se je sestajal s članom špijonske diverzantske tolpe M.B. in J.Ž., pa o tem ni obvestila državnih organov; s čimer naj bi storili kaznivo dejanje opustitve prijave po 8. členu ZKLD.

Stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

II. Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A.M. se pravnomočna sodba, navedena pod I., glede tega obsojenca ter obsojenih P.M. in M.M. glede kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD (dejanja pod II-1/a in b, II-2/a in b in II-3/a in b izreka sodbe sodišča prve stopnje) po uradni dolžnosti razveljavi in se v tem delu zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bilo obsojenih 11 oseb, med njimi A.M., ki je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, ki naj bi ga storil z dejanjema, opisanima pod II-3a/ in b, ter kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD, ki naj bi ga storil z dejanjem pod II-3c/ izreka prvostopenjske sodbe. Za ti kaznivi dejanji je bil obsojen na 7 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na 2 leti izgube državljanskih pravic po točki a) do d) 37. člena Kazenskega zakonika (iz leta 1947). Z isto sodbo so bili obsojeni tudi njegov oče P.M., mati M.M. in sestra J.M.. P.M. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD ter obsojen na 7 let in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo državljanskih pravic za dobo 2 let ter na zaplembo celotnega premoženja; M.M. je bila spoznana za krivo kaznivih dejanj po 8. točki 3. člena in po 8. členu ZKLD ter obsojena na 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na 2 leti izgube državljanskih pravic; J.M. pa je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD in obsojena na 1 leto poboljševalnega dela. Vsem je bil v izrečeno kazen vštet pripor od 4.1.1949 dalje. Vsi, razen J.M., so bili obsojeni tudi na nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. A.M. vložil dne 13.8.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in "napačne uporabe materialnega prava" ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in se mu ne izreče nobena sankcija, po uradni dolžnosti pa naj razveljavi sodbo tudi glede ostalih članov družine M., ki so že vsi pokojni.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti prvenstveno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, tako da je v tem delu vloga bliže zahtevi za obnovo kazenskega postopka, zatrjevane kršitve kazenskega postopka pa so močno posplošene in jih ni razbrati iz spisa. Meni pa, da bi utegnile biti upoštevne nekatere kršitve materialnega prava, ki jih zahteva omenja bolj mimogrede. Kar zadeva opis kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD manjka potrebna navezava na 2. člen istega zakona in tako ni jasno, ali je obsojeni A.M. res deloval s cilji, ki so navedeni v omenjenem členu in bi zato morda šlo za kakšno drugo kaznivo dejanje iz istega zakona in ne za tisto, za katerega je bil obsojen. Zahteva pa bi znala biti utemeljena glede kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD - zaradi izključitve kaznivosti, ker je bilo dejanje storjeno napram ožjim sorodnikom.

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo oziroma razveljavilo na način in v obsegu, kot sta razvidna iz izreka te sodbe, in to iz naslednjih razlogov: Zagovornik obs. A.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da prvenstveno poudarja, da niti obsojenec niti ostali soobsojenci očitanih dejanj niso storili ter da je bil celoten kazenski postopek sprožen zgolj zaradi zaplembe premoženja obs. P.M. S temi navedbami zagovornik izpodbija pravilnost dejanskega stanja ugotovljenega v pravnomočni sodbi - torej uveljavlja razlog, ki ga je zakon pri tem izrednem pravnem sredstvu izrecno izključil (2. odstavek 420. člena ZKP).

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka je zagovornik utemeljil s tem, da kazenski postopek v tej zadevi ni potekal v skladu z zakonom, da je sodba le prepis obtožnice tožilca, ki je imel takrat odločilno vlogo, da na glavni obravnavi niso bili izvedeni nobeni dokazi, da je postopek trajal le pol ure in je bila sodba že vnaprej napisana in takoj prečitana. V zvezi s temi uveljavljanimi kršitvami procesnega zakona Vrhovno sodišče ugotavlja, da so deloma tako posplošene, da jih ni mogoče preizkusiti, kolikor so konkretizirane, pa so v nasprotju s podatki spisa (katerega zagovornik pred vložitvijo zahteve najbrž ni niti pregledal). Iz spisa je namreč razvidno, da so bili poleg obsojencev na glavni obravnavi zaslišane tudi priče in prebrana številna listinska dokazila, tako da je glavna obravnava, s krajšimi prekinitvami, trajala dne 17.5.1949 od 8. do 23. ure, naslednjega dne od 8. do 20.30 ure, sodba pa je bila razglašena dne 19.5.1949 ob 13 uri.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti je napačno uporabo kazenskega zakona obrazložil s tem, da "če teh bistvenih kršitev postopka ne bi bilo in če bi bilo dejanje obsojencu že dokazano, pa očitana dejanja ne morejo pomeniti kaznivega dejanja." Zagovornik torej vsebinsko uveljavlja kršitev kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev pa je po presoji Vrhovnega sodišča podana le glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD. Omenjeno kaznivo dejanje je storila "oseba, ki je vedela za pripravljanje ali za izvršitev kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestila državnih organov". ZKLD sicer ni imel določb o izključitvi kaznivosti storilca kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD, če se je opustitev prijave nanašala na zakonca ali krvnega sorodnika v ravni črti, brata ali sestro. Takšno izključitev kaznivosti pa je poznal že Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (3. odstavek 135. paragrafa) kot tudi poznejši (jugoslovanski) Kazenski zakonik iz leta 1951 (2. odstavek 280. člena) in jo pozna tudi sedaj veljavni Kazenski zakonik (3. odstavek 285. člena in 3. odstavek 286. člena). Izključitev kaznivosti za opustitev ovadbe najbližjih sorodnikov ter zakonca pomeni tedaj splošno, od civiliziranih narodov sprejeto pravno načelo. To izhaja tudi iz 2. člena v zvezi s 1. točko 3. člena Zakona o popravi krivic (Ur. list RS, št. 59/96), ki šteje obsodbo za kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD, če je bil storilec zakonec, krvni sorodnik v ravni črti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec, za neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Zato je Vrhovno sodišče obs. A.M. glede kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD, ki se nanaša na očitek opustitve prijave brata A., oprostilo obtožbe. Ker pa so razlogi, zaradi katerih je bilo ugodeno zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi v korist obsojenega A.M., podani tudi v korist obsojenih M.M. in J.M., ki sta bili prav tako spoznani za krivi, da sta opustili prijavo svojega moža (obs. M.M.) oziroma svojega brata (obs. J.M.), je Vrhovno sodišče skladno s pooblastilom iz 2. odstavka 424. člena ZKP po uradni dolžnosti ravnalo, kakor da bi bila taka zahteva vložena tudi v korist teh dveh obsojenk.

V posledici izrečene oprostilne sodbe obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka proračun (1. odstavek 96. člena ZKP).

Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD naj bi obs. A.M. storil s tem, da je naklepoma podpiral oborožene tolpe tako, da jim je prenašal ilegalno pošto in jih obveščal o gibanju NM (narodne milice), pri čemer iz konkretiziranega opisa dejanja izhaja, da naj bi bil obsojenec kurir "B.jeve špijonske organizacije". Pri tem se obrazložitev izpodbijane sodbe sklicuje tudi na ugotovitve procesa proti "B.-jevi špijonski organizaciji". Gre za kazensko zadevo zoper obs. M.B. in sobsojence, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče LRS leta 1948. Iz spisa v tej kazenski zadevi, ki ga je Vrhovno sodišče vpogledalo pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, je razvidno, da je bil M.B. spoznan za krivega in obsojen na smrtno kazen z ustrelitvijo (ki je bila tudi izvršena) zaradi več kaznivih dejanj po ZKLD, med drugim tudi za vojna zločinstva po 3. točki 3. člena ZKLD, ker so bile po njegovi odredbi leta 1944 ustreljene 3 civilne osebe zaradi sodelovanja z NOV in dva ujeta ranjena vojaka NOV, in ker je pozimi leta 1944/45 izročil Nemcem 17 angleških in ameriških letalcev, ki so se rešili iz sestreljenih letal. Obsojen pa je bil tudi za kaznivo dejanje vohunstva po 8. točki 3. člena ZKLD. Pri slednjem kaznivem dejanju se mu je očitalo, da je 1947 v Italiji vstopil v tujo obveščevalno službo in nato naslednje leto prišel ilegalno v Jugoslavijo in organiziral vohunsko mrežo in da je iz pobeglih domobrancev, med katerimi je naveden tudi A.M., organiziral oboroženo tolpo, ki jo je uporabljal za svoje spremstvo, za vzdrževanje zvez in za organiziranje diverzij. Upoštevaje to pravnomočno sodbo - ki ni mogla biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obs. A.M. - ima tako dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega obs. A.M., objektivno vse zakonske znake kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD ali vsaj kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika pa je nastal precejšen dvom o resničnosti subjektivnega elementa kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, da je namreč obs. A.M. (enako velja tudi za njegova starša) vedel, da gre za "špijonsko organizacijo", torej, da je s svojimi dejanji naklepoma podpiral organizacijo, ki je imela za cilj storitev kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD. Kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo je bilo po 2. členu ZKLD "vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast". V 3. členu ZKLD je bilo določeno, da je za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD veljal zlasti tisti, ki je storil dejanja, ki so bila navedena v točkah 1) do 14) tega člena. Kaznivo dejanje iz 8. točke 3. člena ZKLD pa je storil, "kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je za cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali kdor postane član takšnega društva ali ga na kakršen koli način podpira". Slednje kaznivo dejanje se je lahko storilo le z direktnim oziroma celo s takoimenovanim obarvanim naklepom. Ni torej zadoščalo, da je storilec s svojimi dejanji objektivno podpiral združbo, ki se je ukvarjala z vohunsko dejavnostjo, ki je ogrožala zunanjo varnost države, temveč je morala obstajati tudi njegova zavest in volja, da podpira takšno združbo, ki ima za cilj vršiti kazniva dejanja iz 2. člena ZKLD.

Obs. A.M. in enako njegovima staršema se očita izvršitvena oblika naklepnega podpiranja društva, ki se je ukvarjalo z vohunstvom.

Čeprav se v obrazložitvi prvostopenjske sodbe navaja, da je obs. A.M. priznal krivdo, je tako iz njegovega zagovora kot tudi iz obrazložitve sodbe razvidno, da je priznal le dejstvo, da je prenašal ilegalno pošto in da je vedel da sta se njegov brat A. in J.Ž.

skrivala, medtem ko je za M.B. to le slutil, zanikal pa je, da bi vedel, da je šlo za "špijonsko pošto" in za B. "špijonsko organizacijo". Podobno velja tudi za zagovora obeh njegovih staršev, iz katerih izhaja, da sta šele po "B.-jevem procesu" zvedela, da naj bi šlo za "špijonsko skupino", oziroma, da je bil M.B. tisti neznanec, ki je prihajal k njim na dom skupaj z njunim sinom A. in J.Ž. Prvostopna sodba nima razlogov o tem, na katerih dokazih temelji zavest obsojencev, da je šlo za podpiranje "špijonske organizacije". V pritožbah, ki jih je vložil zagovornik obsojenih A.M., P.M. in M.M. zoper sodbo sodišča prve stopnje, je bil med drugim izpodbijan tudi obstoj subjektivnega elementa kaznivega dejanja po 3. točki 8. člena ZKLD in predlagana pravna opredelitev dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD. Pritožbeno sodišče je vse te pritožbe zavrnilo kot neutemeljene, češ da so podani tako po objektivni kot po subjektivni plati vsi znaki dejanskega stanu kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, ne da bi pri tem prepričljivo obrazložilo subjektivno plat tega kaznivega dejanja, oziroma ja to storilo na način, ki kaže, da je po stališču pritožbenega sodišča za krivdo obsojencev zadoščal že njihov eventuelni naklep. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da so obsojenci vedeli, da je šlo za skrivače, ter navaja, da tudi če obsojencem niso bili znani nameni "B.-jeve špijonažne diverzantske tolpe", so vsaj zavestno dopuščali, da iz njihovega ravnanja utegne nastopiti kakšna družbeno nevarna posledica, ki jo ima v mislih 2. člen ZKLD. Upoštevaje naravo kaznivega dejanja vohunstva, ki zahteva, da čim manjši krog oseb ve za takšno organizacijo in njene cilje, zagovor obsojencev ter navedeno pomanjkljivo in neprepričljivo obrazložitev izpodbijane sodbe o krivdi obsojencev, obstaja tako po oceni Vrhovnega sodišča precejšen dvom glede odločilnega dejstva, ali je bila pri dejanjih obsojencev, ki so sicer objektivno lahko pomenila podpiranje ilegalne skupine, podana tudi zavest in volja, da podpirajo ilegalno organizacijo, ki se ukvarja z vohunstvom in to s cilji iz 2. člena ZKLD. Zato je Vrhovno sodišče glede kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, za katerega so bili obsojeni A.M., P.M. in M.M., skladno s pooblastili iz 427. člena in 2. odstavka 424. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).