Jedro

Standardu obrazložene zavrnitve dokaznega predloga je zadoščeno le tedaj, ko sodišče pojasni, zakaj meni, da je nek dokaz nepotreben. Zgolj navedba, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki za odločanje niso potrebni, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane vmesne sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke glede podlage utemeljen. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine v spisu in zaslišalo zakonitega zastopnika prvega in drugega toženca ter priče, ostale dokazne predloge pa zavrnilo, je ugotovilo, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo. Ker je tožeča stranka izkazala tudi nastanek škode in vzročno zvezi med protipravnostjo ter nastalo škodo, tožena stranka pa ni dokazala, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev, je ugotovilo, da je zahtevek glede podlage utemeljen.

6. Tožena stranka primarno navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, predlaganih z njene strani (zaslišanje njenega zakonitega zastopnika ter prič T. A. ter M. K.), prav tako pa ni navedlo razlogov za njihovo zavrnitev, čemur višje sodišče pritrjuje. Že v sklepu I Cpg 992/2013 z dne 24.9.2014 je bilo opozorjeno (prim. 8. točko obrazložitve), da zgolj navedba, da so dokazni predlogi zavrnjeni, ker za odločitev niso potrebni, ne zadošča. Standardu obrazložene zavrnitve dokaznega predloga je namreč zadoščeno le tedaj, ko sodišče pojasni, zakaj meni, da je nek dokaz nepotreben. Tega sodišče prve stopnje v primeru zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke ter prej navedenih prič ni storilo, pač pa je zgolj navedlo, da ni izvedlo tistih dokazov (med drugim zaslišanje še preostalih predlaganih prič), ki za odločitev glede podlage niso potrebni. Najmanj, kar ni jasno, je, zakaj je dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika zavrnjen, upoštevajoč prej navedeno pa tudi, zakaj sta zavrnjena dokazna predloga za zaslišanje prič T. A. ter M. K. Ker sodišče prve stopnje na naroku (in niti v sodbi) ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov tožene stranke, se le-ta ni mogla seznaniti z razlogi za zavrnitev, zaradi česar je v konkretnem primeru pritožbena graja pravočasna in tudi utemeljena.

7. Višje sodišče pritožbi pritrjuje tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, kako je prišlo do razveze pogodbe oziroma katera od pogodbenih strank je kršila pogodbeno obveznost (prim. 239. člen OZ). Sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe „sklepa“, da je bila tožeča stranka (vsaj v obdobju izvajanja Pogodbe 2006) ekskluzivni prevoznik za B (kar je tožena stranka sicer zanikala), in hkrati zaključuje, da to dejstvo za presojo zahtevka sicer ni pomembno (zakaj ne, iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati). Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo s tem, ko od decembra 2008 ni več naročala prevozov pri tožeči stranki, ter še, da ni dokazala svojih trditev, da je poslovno sodelovanje pravzaprav prekinila tožeča stranka, in sicer v trenutku, ko je tožena stranka angažirala še druge prevoznike. Sodišče je toženi stranki očitalo, da ni dokazala trditev, da za tožečo stranko poslovanje pod takšnimi pogoji ni bilo več mogoče, kar je toženi stranki tudi sporočila, slednja pa je to vzela na znanje in pri tožeči ni več naročala prevozov. Čeprav drži, da je tožena stranka v zvezi s tem v spis vložila listinske dokaze v tujem jeziku, pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožeča stranka teh navedb ni prerekala (prim. 214. člen ZPP), poleg tega pa je tožena stranka v dokaz svojih trditev predlagala tudi zaslišanje stranke in zgoraj navedenih prič, česar pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Preuranjen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni dokazala svojih navedb o tem, da je bila tožeča stranka tista, ki je prekinila poslovno sodelovanje.

8. Višje sodišče pa pritožbi pritrjuje tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zgolj posplošene zaključke o tem, da je tožeča stranka izkazala tudi nastanek škode in vzročno zvezo med nastalo škodo ter protipravnim ravnanjem tožene stranke. Predložitev številnih listinskih dokazov samo po sebi ne dokazuje niti navadne škode niti izgubljenega dobička; teh zaključkov pa zaradi odsotnosti razlogov tudi sicer ni mogoče preveriti. Enako velja za posplošeno ugotovitev, da je z izkazanim in dokazanim nastankom škode s tem izkazana tudi vzročna zveza med nastalo škodo ter protipravnostjo ravnanja tožene stranke.

9. Ker višje sodišče ne more odgovoriti na pritožbene očitke, je s tem je podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Zaradi navedenega je višje sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kjer bo v ponovljenem postopku potrebno upoštevati zgoraj navedena opozorila. Višje sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.