Jedro

Prva in tretja toženka sta tožnika v svojem usklajenem delovanju prikrajšali za delovno razmerje pri tretji toženki in do pravic iz tega naslova, kar utemeljeno uveljavlja v tem sporu.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. točki izreka, razen glede odločitve o delni ugoditvi pritožbi tretje toženke in spremembi sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne zahtevek za obstoj delovnega razmerja pri tretji toženki za čas od 1. 8. 2017 do 24. 12. 2019, v delu II. točke, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje, ter v III. točki glede pritožbenih stroškov tožnika, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v I. točki izreka o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne zahtevek za obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki za čas od 1. 8. 2017 do 24. 12. 2019, zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prve toženke tožniku z dne 28. 11. 2019 (I. točka izreka) in ničnost pogodb o zaposlitvi med njima z dne 1. 8. 2017 in 1. 11. 2017 (II. točka izreka), da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi navedene odpovedi, temveč je bil v delovnem razmerju s tretjo toženko od 1. 8. 2017 dalje za opravljanje dela luško transportnega delavca za poln delovni čas 40 ur tedensko (III. točka izreka). Tretji toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 1. 8. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega bruto razlike v plači od avgusta 2017 do decembra 2019 v višini, navedeni v izreku sodbe, obračunati prispevke in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek IV. točke izreka). Višji zahtevek (za bruto plačo do višine mesečno 1.900,00 EUR, 13. plačo do višine 1.900,00 EUR, gospodarnosti do višine 2.000,00 EUR in poslovne uspešnosti za leto 2019 do višine 1.520,00 EUR) je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Tretji toženki je naložilo, da je dolžna tožniku od 1. 1. 2020 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel pri njej, če bi delal, med temi tudi plačo, znižano za prejete plače pri drugem delodajalcu oziroma za nadomestilo plače za brezposelnost (V. točka izreka). Tretji toženki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 plačati sorazmerni del v višini 143,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 24. 3. 2017 do plačila, za leto 2018 razliko v višini 375,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 7. 2018 do plačila in za leto 2019 razliko v višini 470,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 22. 6. 2019 do plačila (prvi odstavek VI. točke izreka); višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust, in sicer za leto 2017 do zneska 1.114,50 EUR, za leto 2018 do zneska 1.114,50 EUR in za leto 2019 do zneska 1.100,00 EUR, je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki od 1. 11. 2015 do 28. 2. 2017 (1. točka izreka), in v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko ter na izročitev pogodbe o zaposlitvi (2. točka izreka), sklep o stroških postopka pa izide po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari (3. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tretje toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu III. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev delovnega razmerja s tretjo toženko, v prvem odstavku IV. točke, V. točki ter VI. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s tretjo toženo stranko od 1. 8. 2017 dalje za opravljanje dela luško transportnega delavca za poln delovni čas 40 ur tedensko, za poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 8. 2017 dalje, za obračun in plačilo bruto mesečnih razlik v plači ter regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V ostalem je pritožbo tretje toženke zavrglo, pritožbo tožnika pa v celoti zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 31/2022 z dne 1. 3. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko tožnik zahteva od tretje toženke, h kateri ga je napotila na delo prva toženka, obstoj delovnega razmerja in priznanje vseh pravic od 1. 8. 2017 dalje in vzpostavitev zaposlitve za naprej.

4. Tožnik v reviziji navaja, da je delo luškega transportnega delavca opravljal glede na potrebe tretje toženke, po njenih navodilih in nadzorom. Prva in tretja toženka medsebojno razmerje prikazujeta kot opravljanje storitev, dejansko pa gre za nezakonito posredovanje delavcev. Prva toženka ne izvaja navedenih storitev in sama nima potrebe po delu tožnika. Prva in tretja toženka sta s kombinacijo navzven dopustnih pogodb obšli zakon in prikrili dejanskega delodajalca z namenom pridobivanja višjega dobička na račun najšibkejših - delavcev, kar pa je delavcem tudi otežilo delovnopravno varstvo pravic. Iz Priporočila MOD št. 198, katerega namen je preprečevanje prikritih delovnih razmerij, izhaja načelo prednosti dejstev pred formalnim poimenovanjem pogodbenega razmerja. Kdor krši predpise in prikriva dejanskega delodajalca, ne sme biti na boljšem. Pri prvi toženki se ni izvajal noben delovni proces. Tožnik je bil vključen le v delovni proces pri tretji toženki, ne sicer na podlagi agencijskega dela, saj formalni delodajalec ni izpolnjeval pogojev za opravljanje posredovanja dela delavcev. Tudi pri plačilu za delo je šlo za obid ene od temeljnih obveznosti delodajalca. V primerjavi z delavci tretje toženke so bili delavci prve toženke slabše plačani, imeli manj ugoden urnik dela, ni bila uporabljena kolektivna pogodba tretje toženke. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo elemente tožnikovega delovnega razmerja pri tretji toženki, in da temu sodišče druge stopnje napačno ni sledilo.

5. Tretja toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tudi, če bi sodišče ugotovilo, da razmerje med prvo in tretjo toženko nima elementov podjemne pogodbe, temveč gre za dogovor o zagotavljanju dela uporabniku v smislu 62. člena ZDR-1, še vedno ne bi bilo pogojev za priznanje tožnikovega delovnega razmerja pri tretji toženki.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožnik in prva toženka sta sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca. Prva toženka mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja s tretjo toženko. Edina dejavnost prve toženke je bila posredovanje delavcev tretji toženki. Šlo je za poseben poslovni model tretje toženke, ki je tudi z drugimi družbami sodelovala na podlagi pogodb o opravljanju luško prekladalnih in drugih storitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost te pogodbe in pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je ugotovilo, da so bili pogoji dela napotenih delavcev pri tretji toženki slabši od pogojev dela delavcev, ki so bili zaposleni pri tretji toženki npr. glede plače, urnika. Raziskalo je tudi, kako je potekalo delo tožnika in kakšne obveznosti sta pri tem imeli prva in tretja toženka ter nato ugotovilo elemente tožnikovega delovnega razmerja pri tretji toženki1. Med drugim je ugotovilo, da je tožniku navodila za delo dajal disponent tretje toženke, ki je tudi nadziral njegovo delo. Tožnik je v prostore tretje toženke vstopal s pomočjo kartice, s katero je tudi evidentiral izstop, delo je opravljal delovnimi sredstvi tretje toženke, ki je delavcem prve toženke zagotavljala tudi specifična usposabljanja in skrbela za njihovo varnost pri delu.

9. Sodišče druge stopnje, ki je upoštevalo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ni soglašalo s stališčem o obstoju elementov delovnega razmerja pri tretji toženki, saj je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvi toženki. Menilo je, da tretja toženka ni izvajala nadzora v smislu 4. člena ZDR-1, ampak le nadzor v okviru svojih pristojnosti vodenja pristanišča po koncesijski pogodbi in po pogodbah o opravljanju storitev. Ob tem je poslovno sodelovanje prve in tretje toženke opredelilo kot posredovanje delavcev uporabniku. Poudarilo je, da tožniku, ker je bil v istem obdobju že v delovnem razmerju pri prvi toženki, ni mogoče priznati delovnega razmerja pri tretji toženki, kar pa tudi ni odvisno od ugotovitve ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 13. člena ZDR-1 ter 18. člen ZDR-1 nista namenjena temu, da se delavcu, ki že ima delovno razmerje, (poleg ali namesto tega) prizna drugo delovno razmerje, ampak varstvu tistih, ki niso v delovnem razmerju. Če so delavcu kršene pravice iz delovnega razmerja, ima možnost od delodajalca zahtevati odpravo teh kršitev (200. člen ZDR-1), ne pa ugotovitve obstoja delovnega razmerja od tretje osebe.

10. Temu zadnjemu stališču revizija nasprotuje z navedbami, da sta prva in tretja toženka s formalnim konstruktom raznih pogodb in izogibanjem zakonodaji prikrili dejanskega delodajalca in s tem tožniku otežili delovnopravno varstvo pravic. V tej zvezi utemeljeno poudarja načelo prednosti dejstev pred formalnim poimenovanjem pogodbenega razmerja ter se sklicuje na opredelitev prikritega delovnega razmerja v Priporočilu MOD št. 198. To je razmerje, ki daje videz drugačnega razmerja, kot v resnici obstaja med strankama, z namenom zmanjšanja pravnega varstva, ki je predvideno za delovno razmerje. Prva in tretja toženka sta tožnika v svojem usklajenem delovanju prikrajšali za delovno razmerje pri tretji toženki in do pravic iz tega naslova, kar utemeljeno uveljavlja v tem sporu.

11. Izhodišče za usklajeno ravnanje prve in tretje toženke na škodo delavcev prve toženke je bila sklenitev pogodbe o opravljanju luško prekladalnih in drugih storitev, ki je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ). Vendar pa prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev. To ni bila njena dejavnost, za izvajanje katere bi imela zaposlene delavce, tako da tožnika niti ni mogla vključiti v svoj organizirani delovni proces, saj tega dejansko ni izvajala.

12. Prav tako prva toženka ni bila družba izvajalka oziroma podizvajalka, ki bi s svojimi delavci organizirala in izvajala svoje storitve pri drugi družbi, pač pa je svoje zaposlene nezakonito posredovala tretji toženki. Prva toženka tudi ni bila delodajalec, ki bi v skladu s predpisi o urejanju trga dela opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu – uporabniku2. Šlo je torej za zagotavljanje delovne sile mimo pravil delovnega prava. To je ključni razlog, zaradi katerega pridobljenega položaja tretje toženke ni dopustno varovati na način, da bi se tožniku odreklo zahtevano pravno varstvo.

13. Glede na to, da je bila tretja toženka edini poslovni partner prve toženke, je bila ta v celoti odvisna od tretje toženke, posledično pa tudi tožnik, ki je bil v primerjavi z delavci, zaposlenimi pri tretji toženki, v bistveno slabšem položaju, saj je delo opravljal za nižje plačilo in v manj ugodnem delovnem času. Vrsto let je bil vključen v delovni proces pri tretji toženki, delal po njenih navodilih in pod njenim nadzorom. Nenazadnje mu je prva toženka pogodbo o zaposlitvi odpovedala ravno v posledici tega, ker je tretja toženka z njo prekinila poslovno sodelovanje.

14. V zvezi s spornim poslovnim modelom govorimo o eksternalizaciji delovnih razmerij, ki se prenašajo na zunanje izvajalce, pri čemer vodilna družba kot dejanski delodajalec ohrani odločilen vpliv na zunanje izvajalce, ki so zgolj formalni delodajalci in od vodilne družbe povsem odvisni (tudi glede zaposlovanja), običajno pa se prav z namenom dobička družb, ki sodelujejo v takšnih poslih, zmanjšujejo pravice delavcev, kot je bilo tudi v obravnavnem primeru.

15. Avtonomija pogodbenih strank je v skladu z 9. členom ZDR-1 omejena; delodajalec in delavec sta dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Po prvem odstavku 13. člena ZDR-1 se pri sklepanju, veljavnosti, prenehanju in drugih vprašanjih pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Posebej relevantno je načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepoved zlorabe pravic (7. člen OZ). Tretji toženki torej načeloma ni mogoče odrekati pravice do sklepanja podjemnih pogodb ali dogovorov z drugimi delodajalci, ne sme pa to privesti do zlorabe pravic delavca, kot v tožnikovem primeru3. 16. Zato tožnik utemeljeno vztraja pri zahtevi za priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki, kar pa mu je mogoče priznati le za naprej, od datuma prenehanja delovnega razmerja pri prvi toženki, ne tudi za nazaj. Takšno stališče je v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki se je sicer izoblikovala v sporih iz naslova prenehanja veljavnosti pogodb o zaposlitvi, uporabljiva pa je tudi v tem sporu. Ko sodišče delavcu za določeno obdobje prizna delovno razmerje, pri tem izvzame čas, ko je delavec že bil v nekem drugem delovnem razmerju. Delavec ne more imeti istočasno dveh delovnih razmerij za polni delovni čas, sodišče pa v že obstoječe in realizirano delovno razmerje ne posega na način, da ga nadomesti z drugim. Drugače je v primeru soočanja statusov po različnih podlagah, kot npr. v primeru prikritega delovnega razmerja, ki se opravlja po pogodbi civilnega prava, kar sodišče sanira tako, da za isto obdobje prizna delovno razmerje4. 17. Delovno razmerje pri tretji toženki s pravicami iz tega naslova se tožniku lahko prizna le za čas od 25. 12. 2019 dalje. Okoliščine obravnavanega primera ne dajejo podlage za odstop od opisanega stališča, da bi se poseglo v že realizirano delovno razmerje in že pridobljene pravice za nazaj. Zato je odločitev sodišča druge stopnje, da se tožniku delovno razmerje pri tretji toženki ne prizna za čas, ko je že bil v delovnem razmerju prvi toženki (od 18. 7. 2017 do 24. 12. 2019), pravilna oziroma revizija (le) v tem delu ni utemeljena5. Vendar pa okoliščine primera (zlasti zloraba tožnikovih pravic, prikrivanje dejanskega delodajalca) vendarle dajejo podlago za odločitev, da se tretjo toženko zaveže vsaj za priznanje večjih pravic (zlasti iz naslova plače, razlike regresa za letni dopust), za katere je bil tožnik prikrajšan v času od 18. 7. 2017 do 24. 12. 2019. Odgovornost tretje toženke ni pogojena s pravili odškodninskega prava, tudi je njena odgovornost strožja od (zgolj) subsidiarne odgovornosti uporabnika, saj je tožniku za zagotavljanje pravic iz delovnega razmerja odgovorna kot delodajalec. Na ta način se tretjo toženko zaveže za izpolnitev ravno tistih obveznosti, ki se jim je z zlorabo skušala izogniti.

18. Če se obrazložitev v prejšnji točki nanaša na čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko, pa za čas po prenehanju delovnega razmerja pri prvi toženki tožnik od tretje toženke kot njegovega dejanskega delodajalca (glede na to, da mu delovno razmerje ni moglo prenehati na podlagi odpovedi prve toženke) utemeljeno uveljavlja obstoj delovnega razmerja, poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače in drugih prejemkov, ki bi mu pripadali, če bi bil zaposlen pri njej.

19. Glede na navedeno je vrhovno sodišče obdržalo v veljavi le odločitev o zavrnitvi zahtevka za priznanje delovnega razmerja med tožnikom in tretjo toženko za čas od 18. 7. 2017 do 24. 12. 2019. V tem delu je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP), sicer pa je reviziji ugodilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa, ter zadevo v omejenem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da ob upoštevanju izpostavljenih stališč ponovno odloči o pritožbah.

20. Kljub jasnim materialno pravnim izhodiščem, poudarjenim v tej obrazložitvi, izpodbijane sodbe ni bilo mogoče spremeniti. Tretja toženka je namreč v pritožbi izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje tudi glede višine razlike v plači in predloga za sodno razvezo, sodišče druge stopnje pa se zaradi drugačnega materialno pravnega stališča o temelju tožnikovega zahtevka do teh pritožbenih navedb še ni opredelilo in o njih odločilo. Zato je revizijsko sodišče (razen v navedenem obsegu) razveljavilo izpodbijano sodbo in vrača zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje, da ob upoštevanju zgornjih izhodišč ponovno odloči o pritožbah, pri čemer naj bo posebej pozorno na njihov obseg.

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Po 4. členu ZDR-1 je delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek). V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti (drugi odstavek). 2 Prva toženka ni imela dovoljena za opravljanje navedene dejavnosti ni tudi bila vpisana v ustrezen register ali evidenco (167. člena ZUTD). Delo napotenega delavca je lahko le začasno (tretji odstavek 163. člena ZUTD in prvi odstavek 61. člena ZDR-1), osnovni pogoji zaposlitve pa morajo biti vsaj takšni, kot če bi jih uporabnik zaposlil neposredno na istem delovnem mestu, pri čemer je treba upoštevati tudi kolektivne pogodbe, ki zavezujejo uporabnika oziroma njegove splošne akte (drugi odstavek 63. člena ZDR-1). Uporabnik pa je za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren (šesti odstavek 62. člena ZDR-1). 3 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na zlorabo - npr. sklep II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015, sodba II Ips 4/2022 z dne 1. 6. 2022. 4 Tudi pravnomočno ugotovljena ničnost pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in prvo toženko, ne daje podlage za poseg v že realizirano delovno razmerje med njima. 5 Glede na dopuščeni okvir revizije se njen predmet ne nanaša na sklep o zavrženju tožbe, pač pa le na zavrnitev zahtevka zoper tretjo toženko od 18. 7. 2017 dalje in na odločitev o stroških postopka.