Jedro

Stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6150-109/2021-3340-3 z dne 1. 4. 2022 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se v sofinanciranje sprejme tožnikov projekt z naslovom "..." (v nadaljevanju projekt) v višini 36.000,00 EUR, da se na podlagi te odločbe sklene pogodba o sofinanciranju in izvedbi projekta ter da v postopku posebni stroški niso nastali.

2.V obrazložitvi organ med drugim pojasnjuje namen, predmet, vsebino in nekatere ključne določbe javnega razpisa za sofinanciranje programskih medijev v letu 2022 (JPR -MV-2022). Pred končnim predlogom komisije so našteta in pojasnjena vsa merila. V končnem predlogu strokovne komisije so navedene dodeljene točke. Skupni seštevek točk v izpodbijani odločbi znaša 330 točk (od skupno možnih 575 točk). Sledi obrazložitev in ocena strokovne komisije ter zaključek, da glede na razpoložljiva sredstva in upoštevajoč seštevek vseh točk (330 točk) komisija predlaga sofinanciranje projekta v višini 36.000,00 EUR.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da organ svoje odločitve ni obrazložil. Očita mu, da se je naslonil na obrazložitev in oceno strokovne komisije, ki je pavšalna in skopa. Dodaja, da strokovna komisija ne pojasni, zakaj je pri razpisanih merilih tožniku podelila določeno število točk. Iz obrazložitve naj ne bi bilo mogoče razbrati povezave med kriteriji razpisa in projektom. Meni, da bi morala odločba vsebovati natančno strokovno oceno, v kateri bi bilo število točk pojasnjeno z vsebinsko utemeljitvijo strokovne komisije. Navaja tudi, da niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je toženka odobrila sofinanciranje projekta le v višini 36.000,00 EUR. Očita ji tudi, da ne pojasni, na kakšen način je število točk vplivalo na vsoto dodeljenega zneska. Meni, da so merila zastavljena tako, da dopuščajo različne razlage. To naj bi kazalo na to, da je ocenjevanje strokovne komisije arbitrarno, posledično naj bi bila taka tudi končna odločitev. Trdi, da tako pomanjkljiva obrazložitev pomeni kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj v njej ni podanih konkretnih razlogov za končno oceno in dodeljeno število točk projekta ter odobritev sofinanciranja projekta v višini 36.000,00 EUR. Posledično se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

4.Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

K I. točki izreka

5.Tožba je utemeljena.

6.Glavni očitek, ki ga tožnik v zvezi z izpodbijanim aktom naslavlja na toženko, je neobrazloženost izpodbijane odločbe, zaradi česar meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

7.Specialni predpis, ki ureja obravnavano materijo je Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi (v nadaljevanju ZUJIK). Ta v prvem odstavku 100. člena določa, da kolikor niso vprašanja postopkov javnega razpisa in javnega poziva v tem zakonu drugače urejena, se zanju smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

8.Obrazložitev odločbe mora, skladno z določilom prvega odstavka 214. člena ZUP, vsebovati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

9.Sodišče se pri presoji zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev ne spušča v presojo strokovne in tehnične primernosti odločitve, je pa strogo glede materialnopravnih in procesnih vprašanj. Zato je pomembno, da toženka svojo odločitev obrazloži na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi razlogi, ki so vplivali na odločitev.

10.Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava RS. Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) URS, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Te obveznosti toženke ne odvezuje ne specifična narava javnopravne zadeve, ne zaupana ji pooblastila na podlagi zakona. Ravno nasprotno, prav dejstvo, da toženka na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakonodajalec, razporeja javna sredstva, torej sredstva davkoplačevalcev, jo zavezuje k strogemu spoštovanju vseh mehanizmov, zlasti postopkovnih, ki zagotavljajo enako obravnavo prijaviteljev, tem pa daje možnost, da se seznanijo z razlogi za svoj morebiten neuspeh. Res je, da v postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev prijavitelj ne uveljavlja pravice do prejema želenega denarnega zneska (gre zgolj za pričakovanje), gre pa mu, in sicer ravno zato, ker gre za delitev javnega denarja, pravica do enakega obravnavanja, ki je v bistvu temeljno upravičenje, ki ga ima prijavitelj v postopku javnega razpisa. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih je na javnem razpisu prejel določeno število točk, torej zlasti, zakaj določenih točk ni prejel, oziroma zakaj mu ni bil odobren znesek v celoti (kar v tem primeru zatrjuje tožnik). Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavo zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.

11.Stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, v luči navedenega zato ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.

12.V obravnavanem primeru se sodišče strinja s tožbenimi navedbami, da izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je strokovna komisija pri posameznih kriterijih podelila določeno število točk. Kot je sodišče že pojasnilo, je za prijavitelja na javni razpis ključno, da je odločitev organa obrazložena, saj se le tako lahko zagotovi enako varstvo pravic. Tožnik mora biti seznanjen, s kakšnimi argumenti je strokovna komisija ocenila njegov projekt in podelila točke, saj bo le tako v primeru nestrinjanja z argumenti in razlogi, lahko učinkovito uveljavljal pravno sredstvo. V obravnavanem primeru pa tožnik niti ne more uveljavljati, da je pri določenem kriteriju dobil premalo točk, saj ne pozna odločilnih razlogov strokovne komisije, ker le ti niso zapisani v obrazložitvi odločbe.

13.V izpodbijani odločbi je sicer kratka obrazložitev in ocena strokovne komisije, pri čemer tožnik pravilno opozarja, da je ta skopa in pavšalna. Tako ni pojasnjeno, zakaj je projekt ocenjen kot delno aktualen in komunikativen, v manjših merah pa izviren in kakovosten. Prav tako organ ne pojasni, zakaj projekt v manjši meri izkazuje pomembnost z vidika rednega in objektivnega ter ravnotežnega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov. Poleg tega ni mogoče povezati navedene ocene na 5 in 6 strani odločbe s povzeto obrazložitvijo strokovne komisije.

14.Pravilno tožnik opozarja tudi na to, da v izpodbijani odločbi ni pojasnjena povezava med višino dodeljenih točk in višino sofinanciranja projekta. Drži, da iz obrazložitve ni mogoče razbrati, zakaj je bil projekt sprejet v sofinanciranje le v znesku 36.000,00 EUR, saj organ ni pojasnil višine dodeljenega zneska. Toženka mora odločitev o višini zneska sofinanciranja pojasniti, sicer se odločbe ne da preizkusiti.

15.Po povedanem je obrazložitev izpodbijanega akta tako pomanjkljiva, da ne omogoča vsebinskega preizkusa njegove zakonitosti. To pomeni kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

16.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

17.Odločilo je brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

18.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Tožnika je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, kar znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 299/2014 z dne 18. 9. 2014, sodbo Upravnega sodišča RS I U 84/2019 z dne 7. 5. 2020 in I U 1722/2018 z dne 16. 4. 2020.

2Glej sodba Upravnega sodišča RS I U 1722/2018 z dne 16. 4. 2020, tč. 11.

3Glej sodba Upravnega sodišča RS I U 1722/2018 z dne 16. 4. 2020, tč. 12.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.