Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri razsoji o odškodnini za nepremoženjsko škodo po 1. točki 1. odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku v povezavi z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) poskuša ustvariti ravnotežje med prisojenimi odškodninami za različne vrste nepremoženjskih škod, v okviru enakovrstnih škod pa doseči le manjša odstopanja, ki so potrebna zaradi individualizacije posameznega škodnega dogodka oz. posameznega oškodovanca (1. odstavek 200. člena ZOR).

Za razsojo je pomembno dejstvo, da je bil tožnik direktor podjetja, saj je delovanje tega podjetja bilo odvisno od njegovega ugleda v širšem in ožjem okolju. Izguba takšnega ugleda ima vpliv na delovanje celotnega podjetja in lahko pripelje tudi do njegovega propada (da je ostal tožnik nezaposlen, je bilo ugotovljeno, prav tako, da se podjetje ni uspelo razširiti tako, kot je bilo prvotno načrtovano).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi neupravičenega pripora v trajanju 12 dni, prisodilo odškodnino za duševne bolečine v znesku 1.300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ustreznimi pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je odškodnino za navedeno škodo znižalo na 900.000,00 SIT. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik trpel duševne bolečine kot direktor podjetja, ki je zaradi neupravičenega pripora izgubil ugled v domačem (družina, prijatelji, sosedje) ter širšem okolju (poslovni partnerji), ob dejstvu, da je bilo njegovo ime objavljeno tudi v več dnevnih časopisih.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je prisojena odškodnina še vedno previsoka. Tožeča stranka je bila v priporu le 12 dni. Odškodnina preračunana v DEM na dan znaša približno 800 DEM, kar je po mnenju tožene stranke odločno preveč. Meni, da odškodnina odstopa od primerljivih primerov, ki so objavljeni v pregledu sodne prakse. Zato predlaga, da vrhovno sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da določi odškodnino v skladu z veljavnimi merili.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem sporu še vedno uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pravdnega postopka v postopku na prvi in drugi stopnji ni bilo (386. člen v povezavi z 10. točko 2. odstavka 354. člena ZPP).

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan. Revidentka utemeljuje svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča druge stopnje z višino odškodnine za vsak dan pripora, preračunano v DEM, ter se pri tem sklicuje na objavljene primere iz sodne prakse, ne da bi natančneje navedla, katere primere ima v mislih.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri razsoji o odškodnini za nepremoženjsko škodo po 1. točki 1. odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku v povezavi z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) poskuša ustvariti ravnotežje med prisojenimi odškodninami za različne vrste nepremoženjskih škod, v okviru enakovrstnih škod pa doseči le manjša odstopanja, ki so potrebna zaradi individualizacije posameznega škodnega dogodka oz. posameznega oškodovanca (1. odstavek 200. člena ZOR). Pri pregledu primerljivih primerov je revizijsko sodišče ugotovilo, da je morebitno rahlo odstopanje glede višine odškodnine, ki je bila prisojena tožniku, opravičljivo prav ob upoštevanju navedenega merila. Že sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je za razsojo pomembno dejstvo, da je bil tožnik direktor podjetja, saj je delovanje tega podjetja bilo odvisno od njegovega ugleda v širšem in ožjem okolju. Izguba takšnega ugleda ima vpliv na delovanje celotnega podjetja in lahko pripelje tudi do njegovega propada (da je ostal tožnik nezaposlen, je bilo ugotovljeno, prav tako, da se podjetje ni uspelo razširiti tako, kot je bilo prvotno načrtovano s sodelovanjem partnerja iz Republike Hrvaške). Ugotovljeno je nadalje bilo, in tudi pravilno upoštevano pri višini odškodnine, da so o tožnikovem primeru večkrat pisali dnevni časopisi, ter da so ga zapuščali prijatelji, predvsem pa potencialni poslovni partnerji. Pravilno je bilo končno upoštevano dejstvo, da je tožnik trpel tudi zaradi prizadetosti svojih otrok in žene oz. izpostavljenosti celotne družine različnim šikanam. Vse navedene okoliščine opravičujejo višino odškodnine, ki jo je odmerilo sodišče druge stopnje.

Pri tem sodišče tudi ni kršilo 2. odstavka 200. člena ZOR, ki zahteva upoštevanje še nadaljnjih meril za uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. To pa so pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Zmotno je stališče tožene stranke, in to je tudi njen edini konkretni ugovor zoper prisojeno odškodnino, ko višino odškodnine presoja le glede na število dni prestanega pripora. Gotovo je eno od meril za prisojo odškodnine tudi čas, ko je oškodovanec preživel v priporu. Vendar pa je lahko ta doba v določenih primerih manj pomembna glede na posledice, ki zaradi suma kaznivega dejanja in nato odvzema prostosti nastanejo v širšem in ožjem okolju oškodovanca. Prav to pa se je v obravnavanem primeru zgodilo. Zato je pri presoji o višini odškodnine treba upoštevati tako duševne bolečine, ki jih oškodovanec prestaja v priporu, kakor tudi tiste, ki jih prestaja na prostosti, če so v vzročni zvezi s priporom in razlogom zanj. Že sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko kot podlago za odškodnino ni upoštevalo vseh tožnikovih zatrjevanj o šikanah s strani upravnih organov v zvezi z legalizacijo adaptacije njegove stanovanjske hiše s poslovnim objektom. Sodišče prve stopnje je tako o pravno odločilni vzročni zvezi pravilno odločilo, njegovo presojo pa je sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Če pa sta sodišči pravilno odločili o vzročni zvezi med sumom storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja, časom, ki ga je prebil tožnik v priporu in vsemi ostalimi posledicami, ki so zaradi tega nastale, je tudi odločitev o višini odškodnine pravilna.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške revizijskega postopka.

Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.