Jedro

Tožniku so bili inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje izrečeni kot investitorju, to je kot osebi, ki je gradila objekt. Po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je investitor namreč oseba, ki naroči graditev objekta ali jo sama izvaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje pritličnega lesenega objekta tlorisne velikosti 9,35 x 7,00 m na parceli št. 269/1 k.o. …, v bližini meje s parcelo št. 269/6 k.o. …, vključno z zunanjo ureditvijo ob objektu (tlakovanjem). Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo navedenega objekta (1. točka izreka) in da v roku 60 dni od njenega prejema odstrani navedeni objekt z zunanjo ureditvijo ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka). Za objekt je izrekla prepovedi (4. točka) in navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) ter da ni stroškov postopka (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da obravnavani objekt leži na navedenem zemljišču, ki je v tožnikovi solasti do 1/3. Tožniku je bil v postopku poslan poziv, naj posreduje podatke o investitorju obravnavane gradnje, času gradnje, in fotokopije upravnih dovoljenj in soglasij, če obstajajo. Tožnik je ustno na zapisnik izjavil, da je zemljišče kupil leta 1981, skupaj z A.A. in B.B. Objekt, ki je takrat stal na parceli, so kmalu porušili, nato pa pričeli z gradnjo novih, pri čemer je bil tožnik sam investitor lesenega počitniškega objekta na vzhodnem delu zemljišča in zunanje ureditve ob njem. Izjavil je tudi, da za ta objekt nima upravnih dovoljenj za gradnjo. Upravni organ ugotavlja, da bi moral tožnik za gradnjo obravnavanega objekta imeti gradbeno dovoljenje tako na podlagi zakonov, veljavnih v času gradnje (Zakon o urbanističnem planiranju, Zakon o urejanju prostorov in Zakon o graditvi objektov – ZGO/84), kot tudi po zdaj veljavnem Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ker tega dovoljenja nima, gre za nelegalno gradnjo, zaradi česar je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V razlogih med drugim navaja, da se pritožbene navedbe razlikujejo od navedb, podanih na zapisnik. Tožniku je bil zapisnik prebran in ker ga je podpisal, pomeni, da se je z njegovo vsebino strinjal, zato drugostopenjski organ zavrača vse navedbe o napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Neutemeljeno je tudi stališče, da se obravnavani objekt uvršča med enostavne pomožne kmetijske objekte, saj njegova velikost presega zakonsko določene dimenzije enostavnih objektov, ki jih določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta A.A. in B.B. v resnici solastnika navedenega zemljišča vsak do 1/3, vendar tožnik to zemljišče kmetijsko obdeluje v celoti sam. Vsi objekti na zemljišču so v dejanski lasti tožnika, ki jih uporablja za shranjevanje pridelkov, kmetijskih pripomočkov, orodja in krme. Toženka je zato s tem, ko je druga dva objekta štela za last A.A. in B.B., napačno ugotovila dejansko stanje.

Tožnik je pred upravnim organom situacijo jasno razložil, zato ga je šokiral prejem odločbe, ki sloni na povsem napačnih dejstvih. Po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bi moral pristojni organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Pristojni organ je odločal le „na podlagi verjetno izkazanih dejstev pooblaščenca“, in to brez zakonske podlage, kar je kršitev 8. člena ZUP. Tožnik želi nesporazum razčistiti s pisno izjavo, prilaga pa tudi izjavi A.A. in B.B. Dejstvo, da je bila njegova izjava napak razumljena, izhaja že iz tega, da je A.A. moškega spola, zato ne more biti „inšpekcijska zavezanka“, kot je navedeno v odločbi. Prav tako je neresnično, da so stari objekt porušili in nato pričeli z gradnjo novih, temveč so stari objekt prenovili in zraven postavili nova objekta, namenjena kmetijski rabi. Tudi pri izjavi, da je „bila investitorka počitniškega objekta A.A.“, gre za napačno razumevanje nerodno oblikovanega stavka. Posledica navedenega je oškodovanje pravic tožnika in solastnikov, saj solastnika nista mogla prispevati k ugotavljanju materialne resnice. Organ tožniku med podajanjem njegove izjave ni razložil, kako je izjava interpretirana, ne njenih posledic.

Parcela je kmetijsko zemljišče, tožnik pa ima status kmeta, zato lahko zemljo obdeluje in zgradi potrebne objekte. Gradbena inšpektorica ga ni niti ni pozvala k predložitvi odločbe, tako da je bilo dejansko stanje tudi v tem pogledu napačno ugotovljeno. V takih situacijah je treba na stvari gledati življenjsko, saj se nekateri ljudje pred uradnimi osebami zmedejo, zato jim je treba dati še eno priložnost za razjasnitev zadeve. Tožniku zato, ker se je zmedel, grozi rušenje objekta, zato meni, da bi bilo treba to zmoto upoštevati tudi v inšpekcijskem postopku ter ga ponovno zaslišati.

Gradbena inšpektorica se je v odločbi sklicevala na napačne materialne predpise, saj Odlok o spremembi zazidalnega načrta Fiesa – Pacug v 9. členu dopušča rekonstrukcije in adaptacije obstoječih objektov in naprav. Ker je obravnavana parcela kmetijsko zemljišče, je na njej dovoljeno objekt vzdrževati z namenom, da se ne poruši, sploh če je to v javno korist. Tožnik je lastnik podjetja C. d.o.o. in v spornem objektu shranjuje šampinjone prodajo po primorski regiji. Podjetje zaposluje devet ljudi, katerih zaposlitev je odvisna od obravnavanega objekta, saj primorska regija predstavlja dobršen del prodaje.

Glede na določbe 1. in 3. točke 9. člena ZGO-1 za investicijsko vzdrževalna dela ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, kar bi moralo veljati tudi v obravnavani zadevi, saj je tožnik objekt le vzdrževal v okviru tedanjih gabaritov, lokacije, materialov in uporabe. Objekt je bil že takrat postavljen v bližini meje, vendar tožnik za vsak slučaj prilaga tudi soglasje lastnika sosednje parcele.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot investitor obravnavanega objekta na zemljišču parc. št. 269/1 k.o. … razpolagati z gradbenim dovoljenjem že na podlagi predpisov, veljavnih v času gradnje, ter da v zadevi niso izpolnjeni pogoji iz Uredbe za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Sodišče se strinja tudi z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, med drugim glede vsebine njegove izjave, dane na zapisnik 15. 2. 2012. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe dodaja še: Za odločitev niso pomembna tožbena zatrjevanja, da tožnik ni le lastnik obravnavanega objekta, temveč tudi dveh drugih objektov na navedeni parceli. Izpodbijana odločba se namreč nanaša zgolj na objekt, naveden v njenem izreku, zato lastninski status drugih dveh objektov na isti parceli, na katera se odločba ne ne nanaša, ne more vplivati na njeno pravilnost in zakonitost. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, so bili tožniku inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje izrečeni kot investitorju, to je kot osebi, ki je gradila objekt. Po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je investitor namreč oseba, ki naroči graditev objekta ali jo sama izvaja. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, sodišče nima nikakršnih pomislekov v ugotovitev, ki temelji na tožnikovi izjavi, da je v tem primeru investitor on sam.

Po presoji sodišča okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ne kažejo na nepravilno razumevanje njegove izjave in to kljub napačnemu zapisu v zapisniku z dne 15. 2. 2012, ko je eden izmed investitorjev objektov na isti parceli označen kot investitorka, čemur sledi tudi odločba. Iz zapisnika je namreč razvidno, da je bil glasno prebran, da je tožnik nanj podal pripombo glede podpornega zidu, da je zapisnik podpisal in zahteval tudi njegovo kopijo. To pomeni, da je imel tožnik ne le formalno možnost podati pripombe na zapisnik, temveč je to možnost tudi razumel in uporabil. Zato bi v primeru, če bi bila njegova izjava vsebinsko napačno povzeta, lahko podal pripombe, kar je tudi storil, vendar izključno v zvezi s podpornim zidom. Tožnik torej tožbenega stališča o napačni interpretaciji dane izjave ne more utemeljevati s svojo pravno neukostjo oziroma nerazumevanjem situacije.

Po 12. členu Uredbe se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni v nadaljevanju našteti pogoji, med drugim, da je objekt v tej Uredbi izrecno določen kot enostavni objekt. Pomožni kmetijsko gozdarski objekti, ki so enostavni objekti, so taksativno našteti v 16. členu Uredbe, vendar med njimi ni objekta, ki bi bil namenjen shranjevanju kmetijskega orodja in pridelkov, kot navaja tožnik, ter z dimenzijami obravnavanega objekta. Tožbeno stališče, da so v skladu z Uredbo izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, zato ni utemeljeno.

Ker za odločitev v zadevi niso pomembne niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj se predložene izjave z dne 16. 4. 2012, s katerimi tožnik dokazuje, da naj bi bila v njegovi lasti tudi preostala objekta na parceli, ne nanašajo na za odločitev bistveno okoliščino glede lastništva oziroma investitorstva objekta, ki je predmet izpodbijane odločbe.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).