Jedro

Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka ustavne odločbe (U-I-239, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015) učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 1. 12. 2016 in 12. 7. 2016 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 31. 12. 2001, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe ter sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka. Pomembno je, da tožniku ni mogoče priznati razlike med izplačano in ponovno odmerjeno starostno pokojnino za nazaj, to je za obdobje od upokojitve dne 31. 12. 2016 do dneva pred začetkom učinkovanja prvostopenjske odločbe z dne 9. 6. 2015, saj je takšen zahtevek, upoštevaje pravno naravo pravice do pokojnine, nima pravne podlage v materialnem pravu. Sledilo je odločitvi Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015, na podlagi katere je toženec izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ker je to v 5. točki izreka med drugim določilo, da odločba o ponovni odmeri pokojnine, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Vztraja pri tem, da odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ne daje materialno pravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem postopku, ker je interpretacija 5. točke odločbe Ustavnega sodišča RS nepravilna, saj Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnost uveljavljanja zahtevkov za plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero pokojnine po odločbi tožene stranke v letu 2001 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Pritožba poudarja, da tožnikova pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja in da je pravica iz pokojninskega zavarovanja nezastarljiva, ni je mogoče odvzeti, zmanjšati ali omiliti. Tožnik pri prejemu odločbe iz leta 2001 ni bil seznanjen z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup pri izračunu pokojninske osnove, odločitev tožene stranke ni bila obrazložena, tožnik tudi ni bil poučen v skladu s 7. členom ZUP. Odločba tožene stranke iz leta 2001 je bila očitno napačna in tako je bil tožnik prikrajšan za pravico do zakonito odmerjene pokojnine. Situacija je nedopustna, posega v ustavno varovano pravico do pokojnine, ta ni bila odmerjena na podlagi plačanih prispevkov in prejetih plač. Pravnomočna odločba o odmeri pokojnine tako ni ovira za ponovno odmero pokojnine tudi za nazaj, glede na to, da gre za pridobljeno pravico iz materialnega zakona, ki je zajamčena ustavna pravica. Meni, da je prišlo do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 23. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z 8. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 1. členom Protokola Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj so bili zavarovanci najprej prikrajšani pri odmeri pokojnine, na kar sploh niso bili opozorjeni in jim je bila s tem kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, nato pa se jim še odreka pravica do učinkovite poprave nezakonitosti, s sklicevanjem na pravno določilo, ki ponovno razlikuje med samimi zavarovanci predlaganih zahtev za ponovno odmero pokojnine in to kljub temu, da podlage za podane zahtevke v času veljavnosti ZPIZ-1 ni bilo. Meni, da sodišče ni pravilno interpretiralo določilo 183. člena ZPIZ-2. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz sodnega spisa izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 13. 12. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 232.456,61 SIT na mesec od 31. 12. 2001 dalje. Na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 je toženec po uradni dolžnosti tožniku izdal odločbo z dne 9. 6. 2015 in odločil, da se starostna pokojnina od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmeri in znaša 1.711,76 EUR na mesec. Tožnik je 3. 12. 2015 podal predlog za novo odmero pokojnine, pri kateri naj se upoštevajo tudi zneski iz naslova delnic, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek je toženec zavrnil z odločbo z dne 12. 7. 2016 in odločitev potrdil z dokončno odločbo z dne 1. 12. 2016. 6. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožnik upravičen do višje starostne pokojnine že od 31. 12. 2001 dalje, torej do izplačila razlik za nazaj skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, kot ga ureja ZPIZ/92 in ponovno ZPIZ-2 v določbi 183. člena. Zato v primerih, ko je bilo o pravici do pokojnine dokončno oziroma pravnomočno odločeno, pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98, ni bilo mogoče zahtevati ponovne odmere pokojnine in odpravo morebitnih prikrajšanj, ki so nastali zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Z odločbo št. U-I-392/98 je namreč Ustavno sodišče RS odločilo, da je 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki je kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni dovoljevala upoštevanje plač, ki so bile izplačane iz naslova delnic za notranji odkup v pokojninsko osnovo, protiustavna. Zavarovanci, pri katerih so v času veljavnosti ZPIZ-1 nastale okoliščine, ki bi lahko v času veljavnosti ZPIZ/92 ali v času veljavnosti ZPIZ-2 omogočile uporabo navedenih izrednih pravnih sredstev, so bili v neenakem položaju z drugimi zavarovanci. Tem zavarovancem ni bila dana možnost doseči ponovno odločanje o njihovi dokončno in pravnomočno priznani in odmerjeni pravici z uporabo posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker po stališču Ustavnega sodišča RS za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, je ugotovilo, da je ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

8. Ustavno sodišče RS ni ugotovilo zgolj neskladnost s ZPIZ-1 z ustavo, temveč je naložilo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil štet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Hkrati je tožencu naložilo, da mora odločbo o novi odmeri pokojnine izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (od 1. do 4. točke izreka). Pri tem je odločilo tudi, kako takšna odločba v posameznih primerih oziroma v pravnih situacijah, učinkuje. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva.

9. Upoštevaje navedeno ustavno odločbo je toženka v konkretni zadevi, glede na to, da je bila odločba pri prvostopenjskem organu izdana po uradni dolžnosti, skladno z 4. točko izreka ustavne odločbe, učinkovala od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, to je od 1. 7. 2015. 10. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da gre tožniku višja pokojnina vse od upokojitve dalje, ker takrat niso bili upoštevani vsi prejemki. Tožniku je bila z odločbo v letu 2001 priznana pravica do starostne pokojnine, ki je postala formalno in materialno pravnomočna. Taka odločba pravno učinkuje dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, pa čeprav je nezakonita. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo ali v korist ene ali druge stranke. V konkretnem primeru to pomeni, da tudi če je bila osnova za odmero pokojnine določena napačno in ni temeljila na vseh plačanih prispevkih, ki se sicer vštevajo vanjo, odločbe ni mogoče spremeniti drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi. Možnost za spremembo pravnomočne odločbe je v času priznanja pravice do starostne pokojnine določal Zakon o splošnem upravnem postopku v četrtem odstavku 225. člena, kar pa tožnik ni izkoristil. 11. Na podlagi 4. točke izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča RS je ponovna odmera omogočena v primerih, v katerih niso izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju o odmeri pravice. Ustavno sodišče RS je vseh primerih določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje za naprej, torej od vložene zahteve. S to odločitvijo je Ustavno sodišče RS zagotovilo enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ki jim je bila pokojnina kadarkoli odmerjena nepravilno. Prav to za tožnika predstavlja pozitivni odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo po prej veljavnem ZPIZ-1. 12. Glede navedb tožeče stranke o kršitvi EKČP in 14. ter 33. člena Ustave RS pritožbeno sodišče poudarja, da je pravnomočnost ustavna kategorija. Njeno bistvo je ureditev pravnih razmerij zaradi zaupanja v pravo kot dela načela pravne države. Prav zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in materialnih predpisov je zakonodajalec v 158. členu Ustave RS določil delni odstop od tega načela. Ustavno sodišče RS na tej podlagi zaradi zagotovitve enake obravnave zavarovancev določa izvršitev odločbe tudi za primere, ko poseg v pravnomočno odločbo zaradi poteka procesnih rokov, ni bil več možen. Zato navedena ureditev ni ustavno sporna, saj gre za tehtanje več različnih načel Ustave RS, ki so bila pravilno uporabljena in očitane kršitve niso podane.

13. O enakem materialnem vprašanju je bilo tako s strani pritožbenega kot revizijskega sodišča že večkrat enako odločeno in tudi v konkretni zadevi odločitev od že sprejetih stališče ne odstopa (Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017, VIII Ips 244/2017 z dne 24. 4. 2018 itd.).

14. Do sedaj navedeno je odločilnega pomena v predmetni zadevi, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, krije sam svoje stroške pritožbe.