Jedro

Z odklonitvijo preložitve naroka tožencu ni bila kršena pravica do obravnavanja, saj ga je na naroku zastopal odvetnik, ki se je v imenu in za račun toženca izjavil o vseh spornih dejstvih in dokazih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožeče stranke tako, da preneha z dovozom in parkiranjem vozila na nepremičnini, vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku št. 826 k.o. T., parc. št. 2198 in 2200 (I. točka izreka) ter da se toženi stranki prepoveduje v bodoče s takšnimi ali drugačnimi ravnanji vznemirjati tožečo stranko na nepremičnini, vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku št. 826 k.o. T., parc. št. 2198 in 2200 (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 855,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Sodišču očita, da je toženi stranki kršilo pravico do obravnavanja in do izjave s tem, ko ni omogočilo, da bi bil toženec kot stranka tudi osebno prisoten na glavni obravnavi. Tožena stranka je sicer prejela vabilo na obravnavo, vendar pa je sodišču pred obravnavo poslala opravičilo in prošnjo, da se obravnava zaradi bolezni preloži. Toženec je namreč prav takrat dobil pljučnico in se tako iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti glavne obravnave. Tožena stranka je pri tem predložila tudi zdravniško potrdilo. Iz potrdila sicer ni razvidna celotna diagnoza, saj takrat še ni bila z gotovostjo potrjena, bilo pa je zapisano, da je toženec zaradi bolezni nezmožen za delo. Pri tem lečeča zdravnica v tistem trenutku, to je pred obravnavo, ni mogla izdati konkretnejšega potrdila. Tega bi lahko podala po končanem zdravljenju in po pozivu sodišča. Sodišče je kljub temu glavno obravnavo izvedlo in se sklicevalo na to, da ima toženec pooblaščenca. To pa ni zadosten razlog, saj ima stranka pravico do spremljanja glavne obravnave ter navajanja dejstev in dokazov tudi osebno. Poleg tega je sodišče navedlo, da glede na naravo zadeve prisotnost toženca ni bila potrebna, vendar pa je to stališče v nasprotju z izjavo sodišča dano na zapisnik, da bi v primeru, da bi toženec na obravnavo prišel, tega tudi zaslišalo. Poleg tega gre pri omenjeni pravici za absolutno pravico oziroma za s strani sodišča absolutno bistveno kršitev pravil postopka, kjer vprašanje, ali bi sicer prišlo do drugačne odločitve, ni bistveno.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti. Ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je v pravdnem postopku konkretizirano v 5. členu ZPP. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V tej pravdi tožencu pravica do izjave oziroma možnost obravnavanja ni bila odvzeta. Res sodišče prve stopnje naroka za glavno obravnavo dne 09. 09. 2010 ni preložilo, kot je predlagal toženec, ampak je izvedlo dokaze in zadevo zaključilo. Vendar pa za preložitev naroka ni bilo upravičenih razlogov oziroma potrebe (prvi odstavek 115. člena ZPP). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je toženca v obravnavanem postopku zastopal odvetnik, po katerem je toženec na naroku dne 09. 09. 2010 podajal trditve in dokazne predloge ter se izrekel o trditvah in dokaznih predlogih nasprotne stranke. Glede na navedeno in ker toženec v pritožbi niti ne trdi, da bi se sam pred sodiščem drugače izrekel o dejstvih in dokazih, kot se je njegov odvetnik, oziroma da bi navedel kaj dodatnega, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila kontradiktornost spoštovana, kljub temu, da toženec ni bil osebno prisoten na naroku. Ob tem velja še dodati, da ima sicer stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, pravico vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca (drugi odstavek 86. člen ZPP), vendar pa ta njena pravica ni absolutna in je njena omejitev upravičena zlasti takrat, ko bi prišlo zaradi strankine želje, da na narok pride tudi osebno, do zastoja v postopku oziroma do prelaganja naroka, saj v takšnem primeru praviloma pretehta načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP).

Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo toženca, čigar zaslišanje je predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da toženca ni zaslišalo, ker njegova izpoved, kakršnakoli bi že bila, glede na obstoječo trditveno podlago (kot izhaja iz obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje štelo ugovorne navedbe tožene stranke za pomanjkljive in nesklepčne), ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, to je do zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker navedeno predstavlja upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga, tožena stranka pa v pritožbi konkretizirano ne trdi, da upravičen razlog ne obstaja, tožena stranka ne more uspeti s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje toženca moralo zaslišati. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje na zapisnik dalo izjavo, da bi toženca zaslišalo, če bi prišel na obravnavo, pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da navedeno sicer drži, vendar pa to ni bistveno, še zlasti glede na to, da iz zapisnika izhaja, da je sodišče prve stopnje takoj zatem navedlo, da toženčeva izpoved v tej zadevi ni relevantna (list. št. 35), kar je nato tudi obrazložilo v izpodbijani sodbi.

Ne glede na navedeno pa velja v zvezi s toženčevim opravičilom in prošnjo, da se obravnava preloži zaradi bolezni, še pojasniti, da je toženec sicer dva dni pred narokom na sodišče prve stopnje poslal vlogo, v kateri je prosil za preložitev naroka zaradi bolezni, vendar pri tem ni predložil zdravniškega opravičila, kar pa je bil dolžan skladno z drugim odstavkom 115. člena ZPP. Zdravniško potrdilo je predložil šele hkrati z obravnavano pritožbo, torej prepozno, pri čemer navedeno potrdilo tudi ne izkazuje, da je bil tožencu zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni onemogočen prihod na sodišče, saj je v njem zgolj navedeno, da toženec od 18. 08. do 10. 09. 2010 ni bil zmožen za delo iz zdravstvenih razlogov.

Pritožbeno sodišče upoštevaje vse navedeno zaključuje, da sodišču prve stopnje pri vodenju predmetnega postopka ni mogoče očitati nobene bistvene kršitve določb postopka, s katero bi bilo tožencu onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, in ker sodišče tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tožbeni zahtevek pa je po materialnem pravu utemeljen (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).