Jedro

Prestavitev mejnika predstavlja poseg, ki objektivno otežuje nadaljnje določanje ali ugotavljanje že določene meje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo K 264/2009 z dne 10. 4. 2009 obsojenega A. Č. spoznalo za krivega kaznivih dejanj preprečitve dokazovanja po drugem in prvem odstavku 290. člena in samovoljnosti po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni dveh mesecev zapora za vsako dejanje, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovano A. Ž. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo Kp 244/2009 z dne 30. 3. 2010 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 213. člena KZ in mu za kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po drugem in prvem odstavku 290. člena KZ v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da je zasebna tožilka A. Ž. dolžna po drugem odstavku 96. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obsojenca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, in sicer tiste, ki so nastali v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ. Zagovornikovo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču zahteva napada ugotovljeno dejansko stanje v obsegu, ki se nanaša na namen otežitve dokazovanja. Ocenjuje tudi, da subjektivnih elementov kaznivega dejanja ni treba konkretizirati v tenorju obtožbe in sodbe. V tej zadevi je odločilno, da je obsojenec prestavil mejnik in pri tem ravnal po svoji lastni presoji ne glede na pravilne ali napačne odločitve pri določitvi ali označitvi meje.

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Obsojencu je očitano, da je z namenom otežitve dokazovanja, dne 28. 3. 2005 okoli 17.00 ure na meji med parcelama last A. Ž., št. ... k.o. Š. in parcelama last A. in M. Č., št. ... iste k.o., odstranil mejnik, ki ga je na dogovorjeno mesto postavil geodet na podlagi sklenjene poravnave in ga prestavil iz točke 23 skice na katastrsko mejo zaradi nestrinjanja s takšno postavitvijo mejnika in z namenom dodatnega dokazovanja.

7. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklepalo, da je obsojenec mejnik z meje, dogovorjene s poravnavo, postavil na katastrsko mejo. Utemeljilo je, da njegovo dejanje predstavlja poseg, ki objektivno otežuje nadaljnje določanje ali ugotavljanje že določene meje. Oteženo dokazovanje, kot se očita obsojencu, se v skladu s sodno prakso ne navezuje na večjo ali manjšo zapletenost dokazovanja določenega dejstva, temveč pomeni določene dodatne aktivnosti udeležencev postopka, ki ne bi bile potrebne, če mejnik kot dokaz o lastninski pravici na nepremičnini ne bi bil premaknjen, le te pa bi bile v konkretnem primeru potrebne kljub obstoječi skici oziroma natančnim podatkom in sodobnim meritvenim napravam.

8. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Ocenilo je, da je opis v zvezi z navedbo o prestavitvi mejnika na katastrsko mejo povsem zadosten. Prav tako je sprejelo presojo sodišča prve stopnje, da je obsojenec dejanje storil z namenom oteževanja dokazovanja meje z utemeljitvijo, da bo njena ponovna vzpostavitev povezana z novim delom geometra in z njegove strani opravljenimi meritvami.

9. Vložnik zahteve po eni strani trdi, da v izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje sploh ni kaznivo dejanje, po drugi strani pa navaja, da je opis dejanja sam s seboj v nasprotju. V ostalem ocenjuje, da dokazovanje v tej zadevi s postavitvijo mejnika ni bilo mogoče otežiti in da obsojenec s postavitvijo mejnika na katastrsko – uradno mejo ni ravnal protipravno ter da zaradi tega ni storil nobenega kaznivega dejanja.

10. Dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, vsebuje navedbo o obsojenčevem namenu otežitve dokazovanja ter nato navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno njegovo ravnanje, povezano s premaknitvijo mejnika z dogovorjene na katastrsko mejo. Takšen opis obsojenčevega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 290. člena KZ. Skladno z njim je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo dejansko stanje ter utemeljeno sklepalo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje. Očitek, da je obsojenec ravnal z namenom otežitve dokazovanja, je sodišče v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato ni mogoče zaključiti, da je nepravilno presodilo odločilna dejstva, ki predstavljajo konstitutivne znake tega kaznivega dejanja. V takem položaju ni podlage za sklepanje, da gre za kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP).

11. Prav tako ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ni nasprotja med navedbo v izreku napadene sodbe, da je obsojenec ravnal z namenom otežitve dokazovanja in navedbo, da je prestavil mejnik zaradi nestrinjanja s takšno postavitvijo mejnika in z namenom dodatnega dokazovanja. S slednjim opisom je namreč opredeljen obsojenčev motiv za dejanje, kar ne ustvarja zatrjevanega nasprotja.

12. V ostalem obsegu zahteva ne soglaša z zaključki sodišča, povezanimi z zakonskim znakom oteženega dokazovanja. Pri tej presoji je sodišče izhajalo iz v sodni praksi že sprejete razlage (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 114/1999 z dne 7. 2. 2002). Sodišče prve stopnje je povzelo takšno razlago v razlogih svoje sodbe in obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo, da gre tudi v tem primeru za oteženo dokazovanje. Ko zahteva trdi, da obsojenec ni ravnal protipravno, prezre, da je s sklenjeno poravnavo bila na novo določena meja in da v tako nastalem položaju obsojenec ni bil upravičen brez ponovno izvedenega uradnega postopka prestaviti mejnik na katastrsko mejo.

13. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, odločilo, da je dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).