Jedro

ZUS aktivne tožbene legitimacije ne veže samo na stranke v upravnem postopku, pač pa jo priznava tudi osebi, ki sicer v upravnem postopku ni sodelovala, pa izdani akt posega v njene pravice ali pravne koristi. Če se v skladu z določbo 2. odstavka 54. člena ZUP/86 upravni postopek nadaljuje po smrti vlagatelja zahteve, ima njegov pravni naslednik legitimacijo za vložitev tožbe po ZUS, četudi ni sodeloval v upravnem postopku in mu odločba upravnega organa ni bila vročena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1049/99-10 z dne 12.5.1999 se razveljavita in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo A.B. (pravne naslednice pokojnega A.B., vlagatelja zahteve za denacionalizacijo) proti odločbi tožene stranke z dne 12.5.1999, z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka) pa na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbo D.B. zoper isto odločbo tožene stranke. Z njo je tožena stranka ob reševanju pritožbe A.B. odpravila delno odločbo Upravne enote v L., Izpostave B. z dne 19.6.1998 (1. točka izreka), in odločila, da se zavrne zahteva A.B. za denacionalizacijo nepremičnin, parc. št. 63/1, vl. št. 437 in dela parc. št. 63/2, vl. št. 172, obe k.o. B. (2. točka izreka). Organ prve stopnje je z navedeno delno odločbo vzpostavil lastninsko pravico v korist A.B. na zemljišču parc. št. 63/1, vl. št. 437 k.o. B., zahtevo za vzpostavitev lastninske pravice na delu zemljišča parc. št. 63/2, vl. št. 172 k.o. B., pa zavrnil iz razloga, ker je A.B. vztrajala pri zahtevku za vrnitev v naravi, kljub temu, da je bila pisno opozorjena na ovire za vrnitev v naravi in na posledice vztrajanja pri takšnem zahtevku. Po stališču tožene stranke pri nepremičnini parc. št. 63/1, vl. št. 437 k.o. B. ne gre za denacionalizacijo, pač pa za lastninjenje v skladu z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZLNDL), za denacionalizacijo nepremičnin dela parc. št. 63/2, vl. št. 172 k.o. B., pa ni pogojev, ker A.B. nikoli ni bil njihov lastnik.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta bili predmetni nepremičnini (v času podržavljenja nepremičnina parc. št. 95/3, vl. št. 420, k.o. K.p.) nacionalizirani F.B. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZ). Imenovana je zadržala pravico uporabe po 39. in 40. členu ZNNZ in jo leta 1960 s pogodbo prenesla na sina A.B. Ta je na zemljišču parc. št. 63/1, vl. št. 437 k.o. B., zgradil stanovanjsko hišo in se v zemljiško knjigo vpisal kot njen lastnik, zemljišče parc. št. 63/2, vl. št. 172 k.o. B., pa mu je bilo leta 1964 odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine B. (in dodeljeno za stanovanjsko gradnjo v korist takratnega Državnega sekretariata za narodno obrambo, ki je na tej parceli tudi zgradil stanovanjsko hišo). Po presoji sodišča prve stopnje A.B. ni denacionalizacijski upravičenec, ker njemu ni bila odvzeta lastninska pravica. V primerih, ko je bila nepremičnina nacionalizirana z ZNNZ, je prejšnjemu lastniku prenehala lastninska pravica, zemljišče pa mu je ostalo v posesti, dokler ga ni bil dolžan izročiti v posest občini ali komu drugemu, do takrat pa ga je imel pravico brezplačno uživati ali brezplačno dati komu drugemu. Pravica, ki jo je prejšnji lastnik obdržal na podržavljenem premoženju, je vsebovala upravičenja, ki so identična lastninski pravici. Če pa je prejšnji lastnik s premoženjem razpolagal in s pogodbo prenesel pravico uporabe, je podržavljeno premoženje prešlo po njegovi volji na drugega, kar je način, po kakršnem denacionalizacija ni mogoča. Tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka bistveno kršila pravila postopka s tem, ko je v celoti odpravila odločbo organa prve stopnje, čeprav je bil s pritožbo izpodbijan le njen zavrnilni del, je neutemeljen. Odločitev v škodo pritožnika Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) dopušča pod pogoji 244. člena. Da tožena stranka te določbe ni izrecno navedla, pa ni vplivalo niti moglo vplivati na odločitev.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da D.B. ni vložil pritožbe zoper navedeno prvostopno odločbo. Zato so podani razlogi za zavrženje njegove tožbe po 5. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.

V pritožbi navajata A.B. in D.B., da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ni pravilno stališče, da ni mogoča denacionalizacija predmetnih zemljišč že zato, ker A.B. nikoli ni bil njihov lastnik. Imenovani je dedič F.B., kateri je bilo premoženje nacionalizirano. Predmet pogodbe med njim in F.B. ni bila lastninska pravica, ampak pravica uporabe. Sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je zavrglo tožbo D.B., ki je tako kot A.B. tudi dedič po sedaj že pokojnem A.B.. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka odločila na škodo pritožnika. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo in sklep.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002) odločilo o ustavnosti 4. člena, 9.točke 3. člena in 31. in 32. člena ZDen in zavzelo stališča v zvezi z razlago navedenih določb. Po teh stališčih bi moral od uveljavitve ZDen dalje biti upravičenec do denacionalizacije tudi tisti, ki mu je bila odvzeta pravica uporabe na zemljišču, ne glede na to, ali gre za prejšnjega lastnika ali tistega, ki je od prejšnjega lastnika pridobil pravico uporabe na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije. Glede na takšno razlago določb ZDen je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na stališče, da ni mogoča denacionalizacija predmetnih zemljišč že zato, ker A.B. nikoli ni bil njihov lastnik. Zmotna uporaba materialnega prava je vplivala na pravilnost in zakonitost izpobijane sodbe in s tem v zvezi na pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje tožbe D.B. po 5. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. Po podatkih upravnih spisov D.B. res ni vložil pritožbe, vendar je razvidno tudi, da ni sodeloval v upravnem postopku in da mu odločbi upravnih organov nista bili vročeni. ZUS pa aktivne tožbene legitimacije ne veže samo na stranke v upravnem postopku, pač pa jo priznava tudi osebi, ki sicer v upravnem postopku ni sodelovala, pa izdani upravni akt posega v njene pravice ali pravne koristi. Po podatkih upravnih spisov je A.B. umrl dne 6.9.1997, torej pred izdajo navedene prvostopne odločbe. Po smrti stranke, na zahtevo katere se je začel upravni postopek, pa se ta nadaljuje v skladu z določbo 2. odstavka 54. člena ZUP/86, če to dopušča narava stvari, kar pomeni, če gre za stvar, ki lahko učinkuje na pravice, obveznosti ali pravne koristi njegovih pravnih naslednikov. Obravnavana zadeva denacionalizacije je vsekakor takšna zadeva. Da je oseba z imenom D.B. pravni naslednik A.B., izhaja iz oporoke A.B. z dne 21.3.1972, ki je v upravnih spisih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 76. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS, razveljavilo izpodbijano sodbo in sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ponovno obravnavati zadevo in odločiti s pravilno uporabo materialnega prava v skladu s stališči Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi z dne 23.5.2002. Ker v upravnih spisih ni podatka, da bi bila A.B. odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču parc. št. 63/1, vl. št. 437. k.o. B., se bo glede tega zemljišča moralo opredeliti do tega, ali je bila v tem delu lastninska pravica že vzpostavljena na podlagi ZLNLD. Stališče Ustavnega sodišča RS iz iste odločbe je namreč tudi, da so z uveljavitvijo ZLNLD imetniki pravice uporabe na zemljiščih postali njihovi lastniki in da je zaradi ex lege lastninjenja stavbnih zemljišč postala določba 31. člena ZDen brezpredmetna. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti o tožbi D.B., kolikor bo ugotovilo, da gre za dediča A.B.