Jedro

Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Vendar pa je za zakonitost premestitve po 3. točki drugega odstavka 149. člena ZJU poleg zahteve po ustrezni obrazloženosti sklepov o premestitvi pomembno, da zatrjevani razlog za premestitev obstaja oziroma da ni navidezen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna zaradi zagotovitve bolj učinkovitega in bolj smotrnega dela organa, zato je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe, utemeljen.

Delovno sodišče ni pristojno za odločanje v sporih v zvezi z imenovanjem javnih uslužbencev v naziv. Sodno varstvo pravic in obveznosti javnih uslužbencev v državnih organih in organih lokalnih skupnosti v petem in šestem odstavku 24. člena ZJU ni določeno zgolj z vidika vrste oziroma poimenovanja dokončne odločitve v predhodnem postopku pri delodajalcu, temveč je vezano tudi na vsebino pravic in obveznosti, na katere se odločitev nanaša. Za določitev stvarne pristojnosti sodišča je treba upoštevati, ali gre za odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ali gre za odločitev, ki ima značaj upravnega akta (upravne odločbe). Na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU se uradnik imenuje v naziv z odločbo, za odločanje o tem pa je pristojno sodišče v upravnem sporu glede na določbo 2. člena ZUS-1 v zvezi s šestim odstavkom 24. člena ZJU. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in III. in IV. točko sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo v nadaljnjem postopku moralo postopati skladno z določbami ZPP o stvarni nepristojnosti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - delno razveljavi v III. in IV. točki izreka sodbe in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, - delno spremeni v VI. točki izreka tako, da se prisojeni stroški zvišajo na 911,95 EUR.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 70,27 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo: sklep Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 30. 3. 2011 (I. točka izreka), sklep tožene stranke z dne 18. 1. 2011 (II. točka izreka), odločbo Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 30. 3. 2011 (III. točka izreka) in odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2010 (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto kriminalist - specialist I (šifra delovnega mesta ...) v oddelku A., Sektorja B., PU C., v uradniškem nazivu XIII. stopnje - kriminalist - specialist I. Kar je bilo zahtevanega več ali drugače (izdajo sklepa o premestitvi na delovno mesto višji kriminalist specialist II in izdajo odločbe o imenovanju v uradniški naziv XI. stopnje - višji kriminalist specialist II, sicer sklep in odločbo nadomesti sodba), je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 399,25 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka v povezavi s popravnim sklepom z dne 6. 5. 2015).

2. Zoper sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) pravočasno po zakonitem zastopniku vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Glede odločitve o III. in IV. točki izreka, s katerima je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi tožene stranke o imenovanju v naziv, navaja, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu zahtevka zaradi česar bi moralo tožbo v tem delu zavreči oziroma se s sklepom izreči za stvarno nepristojno in tožbeni zahtevek tožnika v tem delu odstopiti stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je premestitev tožnika nezakonita, ker tožena stranka ni ustrezno vsebinsko obrazložila sklepov o premestitvi, niti ni med sodnim postopkom dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna zaradi zagotovitve učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. Zavrača ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je sklicevala le na obrazložitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ter da priče, ki jih je predlagala, o razlogih za premestitev tožnika niso vedele ničesar izpovedati. Sklicuje se na predlog za premestitev, iz katerega izhaja, da ima tožnik specifična znanja na področju preprečevanja in odkrivanja kriminalitete prepovedanih drog in da so prav ta znanja in izkušnje tiste, ki jih je treba uporabljati in prenašati na policiste v enotah, kjer je treba zagotoviti učinkovitejše delo na tem področju (tudi na Policijski postaji D.). Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, v zvezi z delovnimi potrebami ter učinkovitejšim in smotrnejšim delom posameznih enot in organa. Sklicuje se na izpoved priče E.E., da so na Policijski postaji D. potrebovali policista zaradi povečanega števila kaznivih dejanj, predvsem s področja prepovedanih drog na tej policijski postaji in so tožnika premestili zato, ker je imel znanje in bogate izkušnje tega specifičnega področja dela. Sklicuje se tudi na izpovedi prič F.F., G.G. in H.H., ki jih sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni upoštevalo, enako tudi ne listinskih dokazov, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tudi materialno pravo. Vztraja, da premestitve tožnika ni izvedla zaradi subjektivnih razlogov ali okoliščin na strani delavca, temveč je zgolj zasledovala interese posamezne enote in organa kot celote. Navaja, da je odločitev o tem, kaj je bolj učinkovito in smotrno za delo v posamezni enoti in v organu kot celoti v pristojnosti generalnega direktorja policije in ne v pristojnosti posameznih zaposlenih v organu. Poudarja, da tudi sodišče ni pristojno in ne more ocenjevati, kako bo oziroma je konkretna premestitev vplivala na učinkovitost dela organa, v zvezi s tem pa se sklicuje tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014. Meni, da je v dokaznem postopku dokazala, da je bila tožnikova premestitev izvedena na podlagi objektivnih in ne subjektivnih razlogov, ter da v izvedbi postopka premestitve ni bilo formalnih nepravilnosti.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo po pooblaščencu odgovarja, ter predlaga njeno zavrnitev.

3. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v drugem odstavku V. točke izreka sodbe pa vlaga po pooblaščencu pritožbo tožnik. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve, da so neizkazane trditve tožnika o tem, da bi pridobil naziv višji kriminalist specialist II, če bi ves čas nezakonite premestitve delal v I., ker je tožnik le pavšalno zatrjeval, da je pridobil višješolsko izobrazbo in da je trenutno imenovan v uradniški naziv višji policist III. V zvezi s tem po njegovem mnenju sodišče ni upoštevalo določb drugega odstavka 214. člena ZPP, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, navedeno dejstvo pa s strani tožene stranke v postopku ni bilo prerekano. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da ni pristojno naložiti delodajalcu izdaje sklepov in odločb. Meni, da gre pri odločanju, ali se toženi stranki naloži, da reintegrira tožnika na delovno mesto, ki ga je zasedal pred premestitvijo, za odločanje o pravici. Odprava ene odločbe in posledična naložitev izdaje ustrezne odločbe pomeni po njegovem mnenju restitucijo v stanje pred nezakonito premestitvijo, kot če nezakonite premestitve ne bi bilo. Poudarja, da bi bile odločbe o uradniškem nazivu drugačne, če tožnik ne bi bil nezakonito premeščen. Meni, da je naložitev reintegracije delavca na neko delovno mesto delodajalcu enaka naložitvi izdaje odločbe z določeno vsebino. Pove, da odprava odločb učinkuje ex tunc, šteje se torej, da tožnik ni bil nikoli premeščen in je tako upravičen do tudi do ustreznega uradniškega naziva. Predlaga spremembo V. točke izreka sodbe v drugem odstavku tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v VI. točki izreka iz pripravljalne vloge z dne 14. 10. 2014 ugodi, s stroškovno posledico. Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel le s 60 % svojega zahtevka. Meni, da je bil zavrnjen samo majhen del tožbenega zahtevka. Navaja, da je bila po vsebini vseskozi v ospredju nezakonita premestitev in razlogi zanjo, zahtevek za odpravo odločb, ki se nanaša na nezakonito premestitev in posledična vrnitev na prejšnje delovno mesto pa zajemata po mnenju tožnika vsaj 90 % odločanja in dokaznega postopka, kar pomeni, da je tožnik v pretežnem delu uspel. Nadalje navaja, da tožena stranka ugovora stvarne nepristojnosti ni podala, kar po njegovem mnenju pomeni, da v oporekanje temu delu zahtevka tožena stranka ni vložila nobenega truda, pri čemer priznani stroški zastopanja predstavljajo denarno odmeno za prizadevanje pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika. Predlaga, da se VI. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se toženi stranki naloži plačilo celotnih stroškov postopka tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po zakonitem zastopniku pravočasno odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnika za odpravo sklepov o premestitvi tožene stranke (prvostopenjskega sklepa tožene stranke v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, nadaljevanju: Komisija). Po oceni sodišča prve stopnje iz izpodbijanih sklepov ne izhaja nikakršna ocena predstojnika, na kakšen način naj bi se s premestitvijo tožnika zagotovilo učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Zavzelo je stališče, da morata za zakonito premestitev delodajalec in delavec ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje se z njo zasleduje, zgolj navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev izvedena zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, pa ne zadostuje. Ugotovilo je, da tožena stranka tudi v postopku pred sodiščem ni dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in bolj smotrnega dela organa. Zaključilo je, da premestitveni razlog ni utemeljen, saj tožena stranka ni izkazala, da je s premestitvijo tožnika bilo delo na PP D. bolj učinkovito ali smotrno.

8. V 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU) je določeno, da se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

9. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno (primerjaj z odločitvami Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015, Pdp 360/2015 z dne 3. 9. 2015 in Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014). Sodišče torej ne ugotavlja, ali je bila odločitev za premestitev smotrna oziroma, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo organov oziroma, ali je bilo delo po premestitvi bolj smotrno oziroma učinkovito. Vendar pa je za zakonitost premestitve po 3. točki drugega odstavka 149. člena ZJU poleg zahteve po ustrezni obrazloženosti sklepov o premestitvi pomembno, da zatrjevani razlog za premestitev obstaja oziroma da ni navidezen.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna zaradi zagotovitve bolj učinkovitega in bolj smotrnega dela organa. Kot razlog za zagotovitev bolj učinkovitega oziroma bolj smotrnega dela je v sklepu z dne 30. 3. 2011 tožena stranka navedla, da ima tožnik specifična znanja na področju preprečevanja in odkrivanja kriminalitete prepovedanih drog ter izkušnje, ki jih je pridobil z delom v oddelku A., ta znanja in izkušnje pa je treba prenašati na policiste enot, kjer je problematika prepovedanih drog najtežje obvladljivo področje dela (tudi na PP D.). Kot priča zaslišani E.E., ki je bil v času odločanja o tožnikovi premestitvi direktor Policijske uprave C., je sicer izpovedal, da je bil tožnik premeščen na PP D. zaradi delovnih potreb v zvezi s povečanim številom kaznivih dejanj predvsem s področja prepovedanih drog na tej policijski postaji ter da naj bi imel tožnik znanja s tega specifičnega področja dela. Vendar pa je izpovedal tudi, da ne ve, ali je bil tožnik za kaj posebej specializiran, ker imajo policisti v oddelku A. zelo širok spekter nalog, ter da za področje prepovedanih drog ne rabiš nobenih posebnih specifičnih znanj, poznavanje drog pa ima vsak policist - kriminalist I. Priče F.F. (vodja Službe ... Policijske uprave), H.H. (vodja oddelka A. v letu 2011), J.J. (vodja Sektorja B. v C. v času od 15. 1. 2010 do 1. 10. 2011) in G.G. (v času tožnikove premestitve komandir PP K.) pa o navedenem razlogu za premestitev na PP D. niso izpovedali ničesar. V zvezi s posebnimi kvalitetami tožnika na področju preiskovanja prepovedanih drog je priča J.J. izpovedal le, da je bil tožnik kot delavec proaktiven. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da torej ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da so navedene priče potrdile obstoj razloga za premestitev, ki je bil naveden v drugostopenjskem sklepu o premestitvi (prenašanje specifičnih znanj za odkrivanje kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog). Tudi iz listinskih dokazov ne izhaja, da bi tožnik imel taka specifična znanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala zatrjevanega razloga za premestitev. Do trditev obeh strank glede udeležbe tožnika v dogodku pred lokalom L. se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati, saj to ni bilo navedeno kot razlog za premestitev v (drugostopenjskem) sklepu o premestitvi. V sodnem postopku se namreč presoja zakonitost sklepa o premestitvi oziroma razlogov za premestitev, ki so v njem navedeni, in ne morebitnih drugih razlogov za premestitev, čeprav bi obstajali in bi jih tožena stranka tudi dokazala. Prav tako za odločitev v zadevi niso pravno pomembne trditve, ki se nanašajo na začasno premestitev tožnika na PP K., saj sta predmet presoje sklepa v zvezi s trajno premestitvijo tožnika na PP D..

11. Pritožba tožene stranke zoper III. in IV. točko izreka pa je utemeljena, in sicer zato, ker delovno sodišče ni pristojno za odločanje v sporih v zvezi z imenovanjem javnih uslužbencev v naziv. Sodno varstvo pravic in obveznosti javnih uslužbencev v državnih organih in organih lokalnih skupnosti v petem in šestem odstavku 24. člena ZJU sicer ni določeno zgolj z vidika vrste oziroma poimenovanja dokončne odločitve v predhodnem postopku pri delodajalcu, temveč je vezano tudi na vsebino pravic in obveznosti, na katere se odločitev nanaša. Za določitev stvarne pristojnosti sodišča je tako treba upoštevati, ali gre za odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ali gre za odločitev, ki ima značaj upravnega akta (upravne odločbe). Na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU se uradnik imenuje v naziv z odločbo, za odločanje o tem pa je pristojno sodišče v upravnem sporu glede na določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS 105/06 in nasl. – ZUS-1) v zvezi s šestim odstavkom 24. člena ZJU (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča št. VIII R 20/2010 z dne 2. 11. 2010, sodbo Upravnega sodišča št. I U 398/2013 z dne 19. 11. 2014 in s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 915/2015 z dne 10. 12. 2015). V tem delu je pritožbeno sodišče zato pritožbi tožene stranke ugodilo in III. in IV. točko sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo v nadaljnjem postopku moralo postopati skladno z določbami ZPP o stvarni nepristojnosti.

12. Neutemeljena je pritožba tožene stranke zoper prvi odstavek V. točke izreka izpodbijane sodbe, s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delovno mesto kriminalist-specialist I v oddelku A. Sektorja B., PU C. v uradniškem nazivu XIII. stopnje kriminalist - specialist I. Ker je pravilna odločitev o odpravi sklepov o premestitvi tožnika, je posledično pravilna tudi odločitev o tem, da se tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto, na katerem je delal pred nezakonito premestitvijo.

13. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek za izdajo sklepa o premestitvi na delovno mesto višji kriminalist specialist II in izdajo ustrezne odločbe o imenovanju v uradniški naziv. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj sodišče v okviru odločanja o nezakonitosti premestitve lahko odloči le, da se delavec vrne na delovno mesto, na katerem je delal pred nezakonito premestitvijo, ne pa na neko drugo delovno mesto. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je delovno sodišče v individualnem delovnem sporu pristojno le za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja oziroma za presojo zakonitosti odločitev delodajalca (prvi odstavek 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1), zato sodišče delodajalcu ne more nalagati izdaje sklepov in odločb, katerih neizdajo bi nadomestila sodba. Na to ne more vplivati pritožbena navedba, da bi izdaja takih odločb tožene stranke pomenila restitucijo v stanje pred nezakonito premestitvijo.

14. Utemeljeno pa se tožnik pritožuje zoper odločitev o stroških. Cilj, ki ga je tožnik zasledoval v tem postopku, je ugotovitev nezakonitosti trajne premestitve tožnika na PP D.. Ta cilj je že z odločitvijo v I. in II. točki izreka (odprava sklepov o premestitvi) dosegel, tako da procesna zavrnitev ostalih zahtevkov, ki so po njegovem mnenju posledica nezakonite premestitve (dejansko pa niso v pristojnosti (delovnega) sodišča), ne more vplivati na njegov uspeh v tem postopku. Tožnik je v celoti uspel s svojim zahtevkom glede nezakonitosti premestitve na PP D., saj sta sklepa o premestitvi (prvostopenjski in drugostopenjski) odpravljena. Glede na to bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati celotne stroške postopka, s preostankom zahtevka pa niso nastali nobeni stroški (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je stroške postopka tožnika odmerilo na 911,95 EUR in jih priznalo v sorazmernem delu glede na ugotovitev o delnem uspehu (60 %) ter pobotalo s priznanimi stroški tožene stranke. Ker je nepravilno štelo, da je tožnik uspel le s 60 % tožbenega zahtevka, je treba sodbo v izpodbijani VI. točki v povezavi s popravnim sklepom z dne 6. 5. 2015 spremeniti tako, da se stroški tožnika zvišajo na 911,95 EUR, tožena stranka pa svoje stroške postopka na prvi stopnji krije sama.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in razveljavilo III. in IV. točko izreka sodbe in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP). Pritožbi tožnika pa je pritožbeno sodišče delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje tako, da mu je priznalo celotne stroške (peta alineja 358. člena ZPP). V zvezi s preostalim delom izpodbijane sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v preostanku kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (353. člen ZPP).

16. V postopku pred pritožbenim sodiščem sta tožena in tožeča stranka uspeli deloma. Tožena stranka v pritožbi stroškov ni priglasila, tožnik pa je priglasil stroške svoje pritožbe. Tožena stranka mu je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Glede na to, da je tožnik uspel le glede razlike v prisojenih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, je kot vrednost spornega predmeta za odmero stroškov pritožbe treba upoštevati 512,70 EUR (911,95 EUR - 399,25 EUR). V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT) mu je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 48,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 9,60 EUR ter 22 % DDV v višini 12,67 EUR. Za višji zahtevek iz naslova pritožbenih stroškov, pa ni podlage v ZOdvT. Tožena stranka mu je tako dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 70,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, svoje stroške odgovora na pritožbo pa nosi sama, saj odgovor na tožnikovo pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).