Jedro

Ravnanj obrambe ni mogoče na splošno označiti za zavlačevalna, niti ni mogoče v številčnosti obrambnih ravnanj na splošno prepoznati prispevek obrambe k trajanju pripora. Hkrati tudi ocena, ali pripor traja (ne)razumno dolgo, ne sporoča, da nekatera od obrambnih prizadevanj niso prerasla v zlorabo procesnih pravic (in da se sodišča nanje niso dolžna odzvati; 15. člen ZKP). Presoja razumnosti trajanja pripora sporoča le, ali so se sodišča na obrambna procesna dejanja – zavlačevalna ali ne – odzvala s skrbnostjo, ki jo narekuje dejstvo, da je obdolženec v priporu.

Prepoved nadaljnjega dela sodnika, katerega izločitev se zahteva, ne pomeni neizogibno tudi zastoja kazenskega postopka. ZKP namreč dopušča, da procesna dejanja, s katerimi ni mogoče odlašati, opravi drug sodnik v skladu s prvim odstavkom 43. člena in tretjim odstavkom 40. člena ZKP.

Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave), kar sporoča, da Vrhovno sodišče pripora, ki na podlagi odločb drugih sodišč ne bo trajal tri mesece, ne sme podaljšati.

Izrek

Predlog za podaljšanje pripora se zavrne.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 14. 5. 2023 s sklepom I Kpd 32662/2023 za obdolženca odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepi I Ks 32662/2023 z dne 16. 5. 2023, 18. 5. 2023 in 31. 5. 2023 zavrnil pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče je s sodbo XI Ips 3662/2023 z dne 23. 6. 2023 zavrnilo zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi so sklep o odreditvi pripora izpodbijali obdolženčevi zagovorniki.

2. Obdolženec je v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 32662/2023 z dne 12. 6. 2023, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 32662/2023 z dne 28. 6. 2023. Pripor je bil obdolžencu podaljšan do 10.33 ure dne 12. 8. 2023. 3. Preiskovalna sodnica je s sklepom XX Kpr 32662/2023 dne 22. 6. 2023 zoper obdolženca uvedla preiskavo zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja terorizma po prvem odstavku 108. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Okrožno sodišče je dne 13. 7. 2023 in 25. 7. 2023 zavrnilo pritožbe zoper navedeni sklep; sklep o uvedbi preiskave je zato pravnomočen.

4. Okrožna državna tožilka svétnica je dne 24. 7. 2023 (s popravkom dne 26. 7. 2023) vložila predlog, naj se obdolžencu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podaljša za tri mesece, do 12. 11. 2023. S predlogom so bili seznanjeni obdolženec in njegovi zagovornik. Odvetnik F. F., odvetnik G. G., odvetnik mag. H. H. in obdolženec so na predlog odgovorili. Obdolženčevi zagovorniki predlogu odločno nasprotujejo, obdolženec pa (smiselno povzeto) navaja, da se o 24-stranskem predlogu za podaljšanje pripora v roku 24 ur ni mogoče izjaviti.

5. V pojasnilu, podanem na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZKP, je preiskovalna sodnica navedla, da je bilo dne 3. 8. 2023 pridobljeno izvedensko mnenje zdravnika – psihiatra za obdolžencu in že poslano strankam v pripombe. V preiskavi je treba zaslišati še šest prič in predstavnika dveh medijskih hiš, ki so prejeli sporna elektronska pisanja.

6. Zoper obdolženca teče na podlagi sklepa o uvedbi preiskave postopek zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja, za katerega je mogoče izreči od 3 do 15 let zapora (prvi odstavek drugi odstavek 205. člena ZKP). Pri odločanju o podaljšanju pripora pa je treba presoditi tudi, ali so še izpolnjeni vsebinski pogoji za pripor. Poleg dokaznega standarda in pripornega razloga je treba presoditi tudi sorazmernost pripora, kar vključuje tudi presojo sorazmernosti njegovega nadaljnjega trajanja.

7. Pri presoji sorazmernosti trajanja pripora zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga (ponovitvene nevarnosti) po poteku določenega časa ne moreta več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora. Priprtega obdolženca je treba izpustiti, če trajanja pripora ni več mogoče oceniti kot razumnega. Razumnost trajanja pripora se presoja po utrjenih merilih, med katera spadajo: dolžina pripora; primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; posledice pripora za obdolženca; prispevek obdolženca k trajanju pripora; zapletenost primera ter ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Če se ob upoštevanju navedenih meril ter dejanskih okoliščin konkretnega primera ugotovi, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen, je treba pripornika izpustiti na prostost, četudi so še vedno podani priporni razlogi (sledeč merilom Evropskega sodišča za človekove pravice, npr. odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-336/13 z dne 16. 5. 2013 in Up-45/16-15 z dne 17. 3. 2016).

8. V obravnavani zadevi so pomembna naslednja procesna dejstva: ◦ zahteva za uvedbo preiskave zoper (edinega) obdolženca je bila vložena 14. 5. 2023, preiskava pa je bila uvedena 1 mesec in 1 teden kasneje, dne 22. 6. 2023; ◦ sklep o uvedbi preiskave se opira izključno na gradivo, ki je bilo priloženo kazenski ovadbi in zahtevi za preiskavo; ◦ v sklepu o uvedbi preiskave je preiskovalna sodnica napovedala, da bo „zaslišala priče A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in predstavnika dveh medijskih hiš, ki sta tudi prejemnici elektronskih sporočil z grozilno vsebino. Za obdolžena pa bo pridobila tudi izvedensko mnenje medicinske stroke“ (10. točka sklepa o uvedbi preiskave); ◦ preiskovalna sodnica je odredbo na list. št. 1777 – 1778 (2 strani, vključno z uvodom odločbe), s katero je postavila izvedenca, izdala skoraj 3 tedne kasneje, 11. 7. 2023; ◦ v času odločanja o predlogu za podaljšanje pripora v spisu ni ne odredb in še manj vabil na zaslišanje prič, ki jih je napovedala preiskovalna sodnica v sklepu o uvedbi preiskave. Preiskovalna sodnica niti v pojasnilih k predlogu za podaljšanje pripora ni ponudila predvidene časovnice izvedbe preostalih preiskovalnih dejanj.

9. Te okoliščine mora Vrhovno sodišče vrednotiti v luči zahteve, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku pa je, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Zato ni mogoče spregledati časovnega razkoraka med vložitvijo zahteve za preiskavo in izdajo sklepa o uvedbi preiskave. Četudi rok, v katerem naj bi preiskovalni sodnik odločil o zahtevi za preiskavo, ni določen v ZKP, je takšen rok – četudi instrukcijske narave – določen v devetem odstavku 169. člena ZKP in zavezuje zunajobravnavni senat, kadar odloča o zahtevi, s katero se ne strinja preiskovalni sodnik. Rok 48 ur sporoča zakonodajalčevo razumevanje časovnih vidikov odločanja o zahtevi za uvedbo preiskave. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je obseg prekoračitve tega roka pomemben za presojo skrbnosti sodišč pri zagotavljanju varstva obdolženčevega položaja, upoštevajoč okoliščine posameznega primera, vključno s pasivnostjo preiskovalnega sodnika (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 170/2007 z dne 18. 11. 2008, 17. in nasl. točke obrazložitve). V tej luči je zato mogoče vrednotiti tudi postopanje preiskovalnega sodnika, ko odloča o zahtevi za preiskavo. V obravnavani zadevi je bila zahteva za preiskavo vložena zoper enega obdolženca, predloge za preiskovalna dejanja pa je že oblikovala državna tožilka (list. št. 34). O obdolženčevem priporu, ki vključuje tudi presojo utemeljenosti suma (ki je hkrati pogoj za uvedbo preiskave; prvi odstavek 167. člena ZKP), je bilo odločeno istega dne, kot je bila vložena zahteva za preiskavo (14. 5. 2023).

Preiskovalna sodnica je po izdaji sklepa o uvedbi preiskave dne 22. 6. 2023 šele dne 11. 7. 2023 odredila izvedenstvo psihiatrične stroke, ki ga je 3. 8. 2023 (pred iztekom 30-dnevnega roka) tudi prejela. Hkrati pa ni videti razloga za opustitev dejanj, potrebnih za zaslišanje prič, za katere se je odločila (in ki jih navaja v pojasnilih k predlogu za podaljšanje pripora). Sodna preiskava in s tem kazenski postopek se začne z izdajo sklepa o uvedbi preiskave, morebitne pritožbe pa ne zadržijo njegove izvršitve (šesti odstavek 169. člena ZKP). Od odvzema prostosti pa do odločitve Vrhovnega sodišča je bilo – poleg zaslišanja obdolženca ob privedbi – tako opravljeno le eno preiskovalno dejanje.

10. Za postopek v obravnavani zadevi je značilna izjemno aktivna obramba. Obdolženec, ki se tudi osebno brani, ima štiri zagovornike, številne vloge pa je vložil tudi njegov oče. Vloženo je izjemno število obrambnih vlog, med njimi tudi večje število zahtev za izločitev preiskovalne sodnice (pred in po izdaji sklepa o uvedbi preiskave). Breme sodišč, da v takšnem postopku izpolnjujejo dolžnosti, ki jim jih nalagata ZKP in Ustava, je izjemno. Na eni strani so sodišča dolžna zagotavljati sodno varstvo obdolženčevih pravic, ki jih uveljavljajo vložniki, na drugi strani pa kljub temu ravnati posebej hitro, ker je obdolženec v priporu. Zaradi te okoliščine je presoja razumnosti trajanja postopka in skrbnosti ravnanja sodišč vendarle posebej stroga in lahko odstopa od običajnih meril presoje, ali teče postopek brez nepotrebnega odlašanja.

Vrhovno sodišče je ob teh izhodiščih upoštevalo naslednje okoliščine. Prvič, okoliščina, da bodo sodišča soočena z izjemno obrambno aktivnostjo, je bila predvidljiva in se je izkazala že v prvih dneh po odreditvi pripora in vložitvi zahteve za preiskavo.

Drugič, ravnanj obrambe ni mogoče na splošno označiti za zavlačevalna, niti ni mogoče v številčnosti obrambnih ravnanj na splošno prepoznati prispevek obrambe k trajanju pripora. Hkrati tudi ocena, ali pripor traja (ne)razumno dolgo, ne sporoča, da nekatera od obrambnih prizadevanj niso prerasla v zlorabo procesnih pravic (in da se sodišča nanje niso dolžna odzvati; 15. člen ZKP). Presoja razumnosti trajanja pripora sporoča le, ali so se sodišča na obrambna procesna dejanja – zavlačevalna ali ne – odzvala s skrbnostjo, ki jo narekuje dejstvo, da je obdolženec v priporu.

Tretjič, med obrambnimi procesnimi dejanji, s katerimi so bila sodišča soočena, ZKP le v primeru zahtev za izločitev sodnika (z izjemami) predpisuje, da mora sodnik prenehati z vsakim nadaljnjim delom v zadevi, v katerih je zahteva podana (prvi odstavek 43. člena ZKP). V tej zadevi je bilo, kot rečeno, vloženo več zahtev za izločitev preiskovalne sodnice in drugih sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vrhovnemu sodišču se na tem mestu ni treba opredeljevati o časovnih mejah prepovedi nadaljnjega dela iz prvega odstavka 43. člena ZKP. Upoštevati pa je treba: – da so bile prve zahteve za izločitev vložene 9. 6. 2023, kar ne pojasnjuje zastoja pri odločanju o zahtevi za preiskavo, vloženi 14. 5. 2023; – da zahteve, ki so zavlačevalne narave, očitno neutemeljene ali uperjene v spodkopavanje avtoritete sodišča, ne povzročijo zastoja pri delu sodnika, katerega izločitev je zahtevana (prvi odstavek 43. člena ZKP); preiskovalna sodnica je zavrgla zahteve za izločitev z dne 14. 7. 2023, predsednik sodišča pa zahteve za izločitev vseh sodnikov okrožnega sodišča; – da prepoved nadaljnjega dela v zadevi ne pomeni neizogibno tudi zastoja kazenskega postopka. ZKP namreč dopušča, da procesna dejanja, s katerimi ni mogoče odlašati, opravi drug sodnik v skladu s prvim odstavkom 43. člena in tretjim odstavkom 40. člena ZKP. Te možnosti sodišča niso izkoristila, hkrati pa – vsaj ob odreditvi izvedenstva 11. 7. 2023 – niso prepoznala ovir, da ne bi pristopila k opravljanju preiskovalnih dejanj.

Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča vodijo v sklep, da podaljševanje pripora ne bi bilo razumno.

11. Končno, trajanje pripora je treba presoditi tudi s primerjavo med naravo kaznivega dejanja in dolžino pripora. Obdolžencu se na ravni utemeljenega suma očita kaznivo dejanje terorizma po prvem odstavku 108. člena KZ-1. Zanj je zagrožena kazen od 3 do 15 let zapora. Vendar pa je treba upoštevati, da je z izvršitvijo dejanj, naštetih v navedeni določbi, izenačena tudi grožnja z njihovo izvršitvijo. To se obdolžencu tudi očita, tj. grožnja z izvršitvijo terorističnih dejanj, s pošiljanjem elektronskih sporočil na različne naslove med 15. 12. 2022 in 4. 5. 2023. Sodišča so naravo kaznivega dejanja (v konkretnem primeru torej verbalni delikt) vrednotila zlasti v okviru ugotavljanja nevarnosti, da bo svoje grožnje uresničil. To so utemeljevala z najdbo ročnega zapisa „...“ pri hišni preiskavi dne 6. 6. 2022 (eno leto pred prijetjem v obravnavani zadevi) in dejstvom, da je obdolženec po izpustitvi iz prej odrejenega pripora v septembru 2022 z grožnjami ponovno pričel (14. in 15. str. sklepa o odreditvi pripora; 12. točka sklepa o podaljšanju pripora z dne 12. 6. 2023). To sta okoliščini, na kateri je senat okrožnega sodišča v sklepu o podaljšanju pripora oprl oceno, da je uresničitev groženj, ki jih je zapisal obdolženec, realna. Očitno je torej, da so sodišča ugotovitve o pripornem razlogu oprla tudi na obdolženčevo ravnanje, preden naj bi pristopil k izvrševanju sedaj očitanega dejanja. Zato je enako pomembno tudi, da je bil obdolženec na prostosti od septembra 2022 pa do prijetja, 13. 5. 2023. V spisu ni podatka o tem, da bi v tem času storil korak v smeri realizacije ravnanj, ki jih je napovedoval. To pa pomeni, da tudi tehtanje predlagane dolžine pripora in narave kaznivega dejanja, upoštevajoč navedene okoliščine, ne govori v prid ugoditvi predloga za podaljšanje pripora.

12. Presoja, ali bo obdolženec storil „kaznivo dejanje, s katerim grozi“ (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) – in v tem okviru tudi vrednotenje narave očitanega dejanja - je v spoznavnem smislu nujno nepopolna in tvegana. Kazenska sodišča se namreč lahko opirajo le na obdolženčeva pretekla ravnanja. Ta negotovost, ki ob odreditvi pripora neposredno bremeni le pripornika, se mora prav zaradi varstva obdolženčevega položaja zrcaliti v skrbnem vodenju kazenskega postopka; s tem se hkrati skrbno zagotavlja tudi kazenskopravno varstvo dobrin, v katere naj bi pripornik posegel. Okoliščine, ki jih je ugotovilo Vrhovno sodišče, kažejo, da v obravnavani zadevi temu ni tako.

13. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi dejstvo, da je bil Vrhovnemu sodišču v odločanje predložen predlog za podaljšanje pripora, ne da bi bilo mogoče pričakovati, da bo obdolženec tri mesece dejansko v priporu na podlagi predhodnih odločb o priporu. Ta zahteva izhaja neposredno iz Ustave: Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave), kar očitno sporoča, da Vrhovno sodišče pripora, ki na podlagi odločb drugih sodišč ne bo trajal tri mesece, ne sme podaljšati (glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Kr 14214/2023 z dne 31. 5. 2023 in sodbo XI Ips 25329/2021 z dne 19. 5. 2022). V mesecih (in ne dnevih, kot zapiše v sklepu o odreditvi pripora preiskovalna sodnica) je trajanje pripora določeno tudi z 205. členom ZKP. Ker je bila obdolžencu prostost odvzeta 13. 5. 2023 (ob 10.33 uri), bi bil ta pogoj izpolnjen šele, če bi bil obdolženec v priporu (v katerega se všteva čas odvzema prostosti) do 13. 8. 2023. Pripor na podlagi prejšnjih odločb o priporu bi trajal do 12. 8. 2023. 14. Glede na navedene razloge Vrhovno sodišče ugotavlja, da predlogu za podaljšanje pripora ni mogoče ugoditi in je zato predlog zavrnilo.