Jedro

Nastop zavarovalnega primera - bolniškega staleža spremeni razlog delavčeve odsotnosti. Delavka tožene stranke zaradi bolezni tako začasno ni več mogla opravljati obveznosti iz delovnega razmerja, ki ji jih je odredil delodajalec (čakati na delo in biti pripravljena vrniti se na delo po pozivu). Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, tj., da bi morala tožena stranka za spremembo razloga delavkine odsotnosti delavki osebno vročiti poziv na delo, tudi po presoji višjega sodišča ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 48.669,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (I. točka izreka), tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožeča stranka) naložilo, da je dolžna toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožena stranka) plačati 5.987,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2019 (II. točka izreka) in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.239,92 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ter zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vztraja, da bi morala tožena stranka izkazati, da je svoji delavki pred začetkom spornega obdobja osebno vročila pisni poziv na delo, s čimer bi dokazala, da ji je našla ustrezno delovno mesto. Šele s tem dejanjem bi se institut čakanja na delo prekinil, razlog za delavkino odsotnost pa bi postala začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni. V odsotnosti tega je bila delavka še vedno na čakanju na delo.

6. Kot je, sklicujoč se na primerljivo odločbo višjega sodišča I Cpg 291/2019 z dne 11. 7. 2019, pojasnilo že sodišče prve stopnje, (že) nastop zavarovalnega primera – bolniškega staleža spremeni razlog delavčeve odsotnosti. Delavka tožene stranke zaradi bolezni tako začasno ni več mogla opravljati obveznosti iz delovnega razmerja, ki ji jih je odredil delodajalec (čakati na delo in biti pripravljena vrniti se na delo po pozivu). Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, tj., da bi morala tožena stranka za spremembo razloga delavkine odsotnosti delavki osebno vročiti poziv na delo, tudi po presoji višjega sodišča ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Višje sodišče poudarja, da dejanski razlog za odsotnost delavke med pravdnima strankama v konkretnem primeru ni sporen. V takšnih okoliščinah pa opustitev formalnega poziva nazaj na delo, čeprav je tožena stranka vedela za delavkino nezmožnost za delo v spornem obdobju zaradi bolniškega staleža, ne more pomeniti, da se ni spremenil tudi razlog delavkine odsotnosti v smislu odgovornosti za izplačilo v tem postopku obravnavanih obveznosti.

7. Določba prvega odstavka 94. člena Zakona o javnih uslužbencih – ZJU, da mora javni uslužbenec pri svojem delu upoštevati navodila nadrejenega, za presojo v obravnavani zadevi ni relevantna. Tudi citirani sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1246/2013 z dne 25. 2. 2014 po presoji višjega sodišča ni primerljiv z obravnavano zadevo, saj obravnava bistveno drugačno dejansko stanje in tudi drugačno pravno vprašanje.

8. Sodišče se je dolžno opredeliti le do pravno odločilnih navedb pravdnih strank, pri čemer lahko opredelitev do strankinih navedb izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je nastop bolniškega staleža spremenil razlog delavkine odsotnosti, pri čemer dejanski razlog odsotnosti med strankama ni bil sporen. Zato ni sledilo argumentu tožeče stranke, da bi se v pravnem smislu razlog lahko spremenil šele po vročitvi poziva na delo. Glede na navedeno presoja, ali je bil poziv osebno vročen ali ne, na kar se tožeča stranka sklicuje v vlogi 17. 9. 2020, ni odločilna, zato tudi ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo s tem očitkom po vsebini uveljavlja tožeča stranka.

9. Tožeča stranka se zoper odločitev o stroških postopka pritožuje zgolj v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Enako pa velja tudi za toženo stranko. Pritožba je po vsebini pravzaprav izpodbijala le materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, na kar pa višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede na navedeno odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.