Jedro

Sodišče ima dolžnost, da ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v prvem odstavku izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno vzdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. 1 I 2001/04970 z dne 3.12.2002, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 225,33 EUR (prej 54.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2001 do plačila in izvršilne stroške v višini 46,74 EUR (prej 11.200,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2002 do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Navedeni sklep o izvršbi pa je razveljavilo za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje 19.1.2000 do 16.11.2001 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka z laično pritožbo. Sodbo je v celoti izpodbijala smiselno zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti in kršitev določil čl. 23 in 25 Ustave RS. Zatrjuje, da ni dobila vabila na glavno obravnavo in da je sodišče prav gotovo vedelo, da je že dolga leta bolna in se nesposobna sama zagovarjati. Sodišče bi ji lahko priskrbelo pooblaščenca oziroma drugo pravno pomoč ali vsaj preverilo njeno zdravstveno stanje po psihiatričnem izvedeniškem mnenju, torej smiselno zatrjuje svojo pravdno nesposobnost. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala tekom postopka, to je zaslišanje gospe M. iz Z. A. d.d. in ni zaslišalo uslužbenca bolnišnice, ki je pri hospitalizaciji otroka predlagal, da pritožnica ostane z njim v bolnišnici, saj ji to krije njeno zavarovanje. V koliko bi pritožnica vedela, da njeno zavarovanje ne krije sporne storitve, zagotovo ne bi ostala v bolnišnici zraven svojega bolnega otroka, saj je že desetletje brezposelna in ne bi mogla poravnati teh storitev.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala. Ker se tožeča stranka zoper zavrnilni del ni pritožila je postala sodba v tem delu pravnomočna.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT) kot to določa čl. 443/I Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. V sporih majhne vrednosti imajo pravdne stranke omejene pritožbene razloge. Določilo čl. 458/I istega zakona določa, da se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/II ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V novem sojenju ne velja določba čl. 362/II tega zakona.

Spor se nanaša na neplačan račun za koriščenje bolnišničnih storitev. Tožena stranka je bila kot mati bolnega hospitaliziranega otroka, njegova spremljevalka. Pri tožeči stranki je zato bivala od 3.-13.12.1999. Ker je Z. A. d.d., pri kateri je imela tožena stranka sklenjeno zavarovanje, zavrnila plačilo računa za koriščene storitve, je po neuspešnem pozivu na plačilo računa in po opominu toženi stranki, tožeča stranka vložila predlog za izvršbo. Po ugovoru tožene stranke (tedaj dolžnice) se je postopek nadaljeval v pravdi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna poravnati obveznost do tožeče stranke.

Tožena stranka s pritožbo smiselno izpodbija svojo pravdno sposobnost. Določilo čl. 80 Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, in ali ima njen zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v določilu čl. 86/III ZPP oziroma v določilu čl. 87/III ZPP. Pravdna oziroma procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja. Ta sposobnost procesnega prava ustreza poslovni sposobnosti v materialnem pravu in tudi ZPP za obstoj pravde oziroma procesne sposobnosti v celoti veže na obstoj poslovne sposobnosti v materialnem pravu. Kdor je poslovno sposoben, je tudi procesno (pravdno) sposoben in v pravdi lahko samostojno opravlja procesna dejanja. Obstoj procesne sposobnosti je procesna predpostavka in na to sodišče pazi po uradni dolžnosti. Iz tega, da se obstoj poslovne in procesne sposobnosti domneva, sicer nedvomno izhaja, da stranke niso dolžne prilagati dokazil o svoji poslovni sposobnosti, prav tako pa izhaja, da tudi sodišče v primeru, ko nima razlogov za sum o obstoju procesne sposobnosti, ni dolžno ugotavljati okoliščin v tej smeri. Če pa sodišča iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, je treba o obstoju oziroma neobstoju procesne sposobnosti odločiti s stopnjo zanesljivosti. Sodišče opravi poizvedbe ter izvede dokaze (postavi izvedenca medicinske stroke) po uradni dolžnosti. Ni pravilno sklepanje, da se poslovna in pravdna sposobnost domnevata in da je na tožeči stranki breme, da dokaže nasprotno. V obravnavanem primeru se je po oceni pritožbenega sodišča tekom postopka pojavljal vsaj dvom o pravdni nesposobnosti tožene stranke. Tožena stranka je sicer podala ugovor z dne 13.12.2003 zoper sklep o izvršbi z dne 3.12.2002, vendar je to tudi vsa njena aktivnost v postopku, kasneje je bila popolnoma pasivna in je vseskozi navajala kot razlog njeno psihično stanje, kar izhaja tudi iz spisovne dokumentacije. Ko je sodišče prve stopnje toženi stranki vročalo sklep z dne 4.9.2003, s katerim je razveljavilo sklep o izvršbi z dne 3.12.2002 na podlagi njenega ugovora, je po prvi neuspešni vročitvi, sodno pisanje prevzel mož tožene stranke, ki je z dopisom z dne 21.10.2003 sodišču pojasnil, da tožena stranka zaradi odsotnosti iz razloga bolnišničnega psihiatričnega zdravljenja, zaradi fizičnega in psihičnega stanja, ne more in ne sme sprejemati pošte, ki bi jo vznemirjala in še bolj poslabšala njeno psihično stanje. Iz napotnice z dne 19.9.2003 (priloga ...), izhaja, da jo je K. Ž., dr. med., napotila v psihiatrično bolnišnico zaradi odvisnosti od BZD. Sodišče prve stopnje je nato dne 12.1.2006 vročilo toženi stranki vabilo za glavno obravnavo, mož tožene stranke pa je sodišče ponovno obvestil in opravičil izostanek tožene stranke zaradi zdravstvenih in psihičnih težav za nedoločen čas, priložil pa je tudi mnenje M. V. V., dr. med., specialistke psihiatrinje z dne 23.2.2006 (l. št. 11) iz katerega izhaja, da se tožena stranka zdravi ambulantno psihiatrično, da ima tudi kognitivne motnje – koncentracije in spomina, zato v takem stanju ni sposobna za vključitev v delovni proces. Sodišče prve stopnje je nato toženi stranki ponovno vročalo vabilo za glavno obravnavo za dne 9.10.2006, ki ga tožena stranka ni dvignila, sodišče prve stopnje pa je tega dne opravilo obravnavo v njeni odsotnosti in istega dne izdalo sedaj izpodbijano sodbo. Glede na navedeno je očitno, da je tožena stranka vsa leta, kolikor je trajal postopek na prvi stopnji, imela hude psihične težave, zaradi katerih je bila tudi hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici. Tožena stranka ni sama predlagala izvedbe dokazov za ugotovitev njene pravdne sposobnosti, zato mora sodišče v takšnem primeru, ko iz okoliščin primera očitno izhaja pomanjkanje pravdne sposobnosti stranke, po uradni dolžnosti postopati v smeri ugotovitve strankine pravdne sposobnosti in nato ustrezno postopati. Kršitev pravil o procesni sposobnosti je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določilu čl. 339/II, tč. 11 ZPP. Na to kršitev pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa je bila pritožbeno izpodbijana.

Pritožbeno sodišče je tako razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (določilo čl. 354 ZPP), saj je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V novem postopko bo moralo sodišče najprej razčistiti okoliščine, navedene zgoraj in šele na to bo lahko meritorno odločalo.

Izrek o stroških odpade, ker jih tožena stranka ni priglasila.