Jedro

Istovetnost je nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V tem primeru tožnik takega dokumenta ni predložil, zato je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

V času izdaje izpodbijanega sklepa je obstajal tudi razlog za ukrep omejitve gibanja iz 16. alineje 55. člena ZMZ, vendar je ta razlog zaradi spremembe ZMZ na podlagi samega zakona prenehal obstajati. V obravnavanem primeru pa sta kljub odpravi te točke še vedno podana dva razloga za omejitev gibanja.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se tožniku začasno omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od dne 16. 12. 2010 od 14:15 ure do dne 16. 3. 2010 do 14:15 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri tem ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost. 75. člen Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 64/2009 - UPB), na katerega napotuje 2. odstavek 43. člena ZMZ, določa, da tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanega v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tožena stranka sama ne more pridobiti podatkov o istovetnosti, saj jo 129. člen ZMZ zavezuje, da vse zaupne podatke, ki jih tožnik poda v Republiki Sloveniji v postopku po tem zakonu, varuje pred organi njegove izvorne države. Ker ni predložil nobene listine, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Omejitev gibanja pa je tudi v skladu z namenom tega ukrepa, ki je preprečiti, da se tujci, katerih identiteta ni nesporno izkazana, prosto gibljejo po državi. Upravno sodišče RS je v sodbi opr. št. U 1308/2008-14 z dne 11. 6. 2008 že zavzelo stališče, da ni bistvenega pomena, zakaj je tožnik brez dokumentov in je z dejstvom, da je brez osebnega dokumenta, izpolnjen pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, tako odločitev pa je podprlo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. I Up 352/2008 z dne 16. 7. 2008. Nadalje se tožena stranka sklicuje tudi na razlog za omejitev gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov 5. in 16. alineje 55. člena ZMZ. Gre za to, da prosilec brez utemeljenega razloga ne izrazi namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. alineja) ter če je prosilec že pred odločitvijo pristojnega organa skušal nezakonito vstopiti v drugo državo in bil pri tem prijet s strani policije oziroma je že nezakonito vstopil v drugo državo in bil vrnjen v Republiko Slovenijo (16. alineja). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik že 16. 12. 2009 v Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Dne 16. 1. 2010 pa je azilni dom samovoljno zapustil, zaradi česar je tožena stranka postopek ustavila. Na podlagi prošnje za priznanje mednarodne zaščite je tožena stranka ugotovila, da je tožnik Republiko Slovenijo samovoljno zapustil tako, da se je z vlakom odpeljal v Avstrijo, kjer ga je že drugega dne prijela avstrijska policija in ga odpeljala v azilni dom izven Dunaja, kjer je bil en mesec. Za mednarodno zaščito ni zaprosil. Nato je po enem mesecu Avstrijo samovoljno zapustil in z vlakom odšel v Italijo, kjer se je prijavil policiji v mestu Brindizi in zaprosil za mednarodno zaščito. V Brindiziju je bil vse do vrnitve v Republiko Slovenijo dne 2. 12. 2010, ko so italijanski organi tožnika vrnili Republiki Sloveniji. Vendar je tožnik šele 4. 12. 2010 podal izjavo drugemu tujcu, ki je bival v Centru za tujce, da želi zaprositi za mednarodno zaščito iz razloga, ker ne zna pisati. Zahtevka pa ni podal pri slovenski policiji dne 2. 12. 2010 ob predaji s strani italijanskih organov, ker je mislil, da ga bo policija odpeljala direktno v Azilni dom. Na podlagi tožnikovih dejanj pred postopkom za priznanje mednarodne zaščite tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru obstaja sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu, da tožnik ni izrazil namena za vložitev ponovne prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost in je ta inštitut dobro poznal, saj je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji enkrat že zaprosil. Tožnik je bil od dne 2. 12. 2010 v stalnem stiku s policisti v Republiki Sloveniji tako ob predaji s strani italijanskih organov kot tudi od nastanitve naprej v Centru za tujce. Če bi bil v matični državi resnično preganjan, bi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil že dne 2. 12. 2010 ob vrnitvi iz Italije ali istega dne po nastanitvi v Centru za tujce oziroma bi ostal po podaji prve prošnje, ki jo je podal dne 16. 12. 2009, v Sloveniji in Azilnega doma ne bi samovoljno zapustil. Ob podaji prve prošnje je imel zakonito zastopnico in pooblaščenko in je bil tako poleg uradne osebe tožene stranke popolnoma seznanjen s postopkom posledicami lažnih izjav in morebitne samovoljne zapustitve Azilnega doma. Razen tega je v ponovni prošnji navedel drugačne razloge, zaradi katerih je zapustil matično državo, kot v prvi prošnji za mednarodno zaščito. Rekel je, da takrat ni povedal resnice, da je povedal nekaj kar tako, ker ni prej nikoli slišal za Slovenijo in ni imel namena ostati v njej. Tožena stranka je odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, saj njegovo ravnanje kaže na begosumnost, zato meni, da bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti nadaljnje zlorabljanje postopka mednarodne zaščite, saj je bil prvotni tožnikov namen oditi v Italijo. Razen tega je Republiko Slovenijo enkrat že samovoljno zapustil, enako pa je storil tudi v Avstriji.

Tožnik v tožbi poudarja, da že dejstvo, da prihaja iz Afganistana, kjer traja že več let vojna, dovolj pojasnjuje težavne okoliščine, ki so podane, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države. V takih okoliščinah ni pričakovati, da bi imel ob sebi kakšne osebne dokumente. Neutemeljen je očitek, da je samovoljno zapustil azilni dom in ob vrnitvi iz Italije ni ponovno podal prošnje za azil, saj sploh ni vedel, da je šel v Italijo in je bil prepričan, da potuje le po Sloveniji, nikoli ni samovoljno zapustil azilnega doma, le policija ga je zadrževala, da se ni mogel vrniti. Predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo, ga zasliši ter izpodbijani sklep odpravi. Ker ima status prosilca za azil in je brez sredstev za preživljanje, prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 28. 12. 2010 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v Afganistanu imel dokumente, ko pa so nastali problemi, je moral pobegniti iz države in je odšel brez dokumentov. V njihovo hišo je bila izstreljena raketa, ubit je bil oče in dva brata, v tem času ni bilo priložnosti vzeti dokumente. Azilni dom je v Sloveniji zapustil, ker je takrat prvič slišal za Slovenijo in ni bil prepričan, ali bodo sprejeli njegovo prošnjo za azil. Vesel je bil, ko je v Italiji slišal, da ga bodo vrnili Sloveniji. Iz Azilnega doma v Sloveniji je odšel najprej v Avstrijo, kjer je bil prijet s strani policije, tam je prebival v Azilnem domu, vendar ne ve, če je zaprosil za azil. Po enem mesecu je zapustil Avstrijo in odšel v Italijo. Tam je najprej mesec ali dva preživel na cesti in v cerkvi, potem pa je odšel v Brindizi v azilni dom. Po tem, ko je prišel v Brindizi, je zaprosil za azil. Zaprosil je na ta način, da je to povedal policistom na cesti po mesecu ali dveh bivanja v Italiji. Ob predaji slovenskim policistom ni zaprosil za azil, ker je mislil, da bo odpeljan v Azilni dom in se bo to samo zgodilo. Za azil je prosil v Centru za tujce naslednji dan ali dan po tem. V Afganistanu nima nobenega in predel, kjer živi, ni varen. V Afganistanu je veliko problemov, enkrat je eksplodirala bomba in je umrlo veliko ljudi. V Evropo je prišel zato, ker je mislil, da je svobodna, ni pričakoval, da bo ves čas zaprt. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 2. alinejo 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 16. alinejo 55. člena ZMZ.

ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (1. alineja 51. člena ZMZ) ali suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena tega zakona. Iz citirane določbe 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., ali 3. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 51/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je pojasnila, da je v tem primeru potrebno ugotoviti istovetnost tožnika ter da je podan tudi razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 16. alinejo 55. člena ZMZ.

Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je istovetnost tožnika nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od listin, določenih po Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V tem primeru tožnik takega dokumenta ni predložil, zato je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Tožnik v tožbi navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države ter da ob takih okoliščinah ni možno pričakovati, da bi imel ob sebi kakšne osebne dokumente. Ne glede na to, iz katerih razlogov tožnik nima dokumentov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti istovetnost, je treba upoštevati dejstvo, da brez dokumentov tožena stranka ne more ugotoviti njegove identitete in zato ni imela nobene druge možnosti, kot da je tožniku iz tega razloga omejila gibanje. Ker tožnik trenutno nima nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, to pomeni, da istovetnost ni izkazana in je edina možnost, ki jo ima tožena stranka v takem primeru, da do ugotovitve istovetnosti izreče ukrep omejitve gibanja. V 5. alineji 55. člena ZMZ v povezavi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ je določeno, da se za sum zavajanja in zlorabe postopka šteje tudi, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede tega razloga, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke, ki je pravilno ugotovila, da je bil tožnik v Brindiziju vse do vrnitve v Republiko Slovenijo dne 2. 12. 2010, ko so italijanski organi tožnika vrnili Republiki Sloveniji, vendar je šele 4. 12. 2010 podal izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, pri čemer zahtevka ni podal pri slovenski policiji dne 2. 12. 2010. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je bil tožnik od dne 2. 12. 2010 v stalnem stiku s policisti v Republiki Sloveniji tako ob predaji s strani italijanskih organov kot tudi od nastanitve naprej v Centru za tujce. Za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji bi lahko zaprosil že dne 2. 12. 2010 ob vrnitvi iz Italije ali istega dne po nastanitvi v Centru za tujce. Sodišče glede na tožnikove lastne navedbe tudi ugotavlja, da tudi v Italiji ni takoj zaprosil za azil, ampak šele po mesecu ali dveh bivanja v tej državi. Tožnik v tožbi navaja, da sploh ni vedel, da je šel v Italijo in da je bil prepričan, da potuje le po Sloveniji. Sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti, saj je celo sam povedal, da je bil v Italiji. Sicer pa že samo dejstvo, da je moralo priti do predaje slovenskim organom s strani italijanskih, kaže na to, da je tožnik moral vedeti, da je iz ene države prešel v drugo državo.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal tudi razlog za ukrep omejitve gibanja iz 16. alineje 55. člena ZMZ, vendar je ta razlog zaradi spremembe ZMZ, ki je stopila v veljavo 22. 12. 2010, na podlagi samega zakona prenehal obstajati. Izpodbijani sklep je bil izdan 17. 12. 2010, ko je bil to še eden izmed razlogov za omejitev gibanja. Ker se ugotavlja pravilnost upravnega akta na dan njegove izdaje, je zaradi tega sklep tudi pri ugotavljanju tega razloga pravilen. S tem v zvezi pa sodišče ugotavlja, da je dne 22. 12. 2010 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 99/2010 z dne 7. 12. 2010), ta zakon pa v 1. odstavku 99. člena določa, da se postopki, začeti po Zakonu o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in 58/09) nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. To pa pomeni, da je potrebno v času odločanja sodišča že upoštevati spremenjeni 51. in 55. člen ZMZ, po katerih pa navedeni razlog za omejitev gibanja ne obstaja več. Iz navedenega izhaja, da je ta razlog za omejitev gibanja prenehal obstajati z dnem veljavnosti spremembe ZMZ, na samo pravilnost odločitve tožene stranke pa to nima nobenega vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno, se pravilnost akta presoja v času njegove izdaje, razen tega pa za sam ukrep omejitve gibanja zadostuje tudi obstoj že enega samega razloga, določenega z ZMZ. V obravnavanem primeru pa sta še vedno podana dva razloga.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/2008 in nadaljnji). Pri tem je upoštevalo, da je tožnik brez sredstev za preživljanje in da ima status prosilca za azil ter je ocenilo, da bi bilo s plačilom takse ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine.