Jedro

Revident je poroštveno izjavo podpisal prostovoljno in hkrati pristal na podpis izjave v nemškem jeziku. Neuspešno je revidentovo sklicevanje na zmoto, ki naj bi bila podana ob nastanku enostranskega in pravočasno nikoli izpodbijanega pravnega posla, saj so roki iz 117. člena ZOR že potekli.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da so tožene stranke nerazdelno dolžne poravnati tožeči stranki 69.740,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je toženim strankam naložilo še nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 6.074,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve in druge tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz revizije je povzeti, da se revident ne strinja s pravnomočno odločitvijo v zadevi. Navaja, da sta sodišči prezrli, da so toženci pogojevali podpis sporne listine z izstopom družbenika K. S. ter ostalih štirih družbenikov, ki so zavirali oziroma otežkočali poslovanje družbe E. d.o.o.. Takrat je bilo ustno izrecno govora le o tem, da toženci ter med njimi tudi revident, ne odgovarjajo in ne jamčijo z osebnim premoženjem, revident pa je dal celo vedeti, da s svojo hišo jamči (s hipoteko) za najem kredita družbe E. d.o.o., ki je bil pri Krekovi banki najet za poplačilo vtoževanega zneska. V pogovoru ter tolmačenju listine je bilo torej izključeno jamstvo z osebnim premoženjem toženih družbenikov. Tožnik spornega zapisa ni podpisal, podpisali pa so ga toženci in zapisa, po mnenju revidenta, ni mogoče šteti za pogodbo, niti za pristop k dolgu. Navaja okoliščine zakaj je izpovedba revidenta, zaslišanega kot stranke, bolj verodostojna kot izpovedba H. T. in graja sodišči, ker sta slednjemu "brez zadržkov" poklonili vero. Sodišči do "povedanega" (navedenega že v odgovoru na tožbo) nista zavzeli nobenega stališča in zaradi tega sodb ni mogoče preizkusiti. Revident zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave, ker sta sodišči "spregledali", da je obrazložena sodna odločba bistven del sodnega postopka. Revident dvomi v zavezujoč učinek svojega podpisa s tožnikove strani vnaprej sestavljene listine v nemškem jeziku, še posebej, ker je revident že od vsega začetka zatrjeval, da nemškega jezika sploh ne razume, sama listina pa je bila prevedena šele za potrebe tega pravdnega postopka. To pomeni, da revident že od vsega začetka, torej pred podpisom, ni bil seznanjen z vsebino temeljne dokazne listine, na kateri sloni ves postopek. Kljub temu, da pred podpisom listine ni zatrjeval, da nemškega jezika ne razume ter zahteval prevoda, meni, da je bila podana kršitev postopka, na katero je bil, po njegovem mnenju, dolžan paziti H. T.. V nadaljevanju smiselno uveljavlja kršitev 213. in 8. člena ZPP v smislu relativne kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj se revizijski stroški upoštevajo kot stroški pravdnega postopka.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na med pravdnimi strankami sklenjeni "Pogodbi o delnih plačilih" z dne 4.1.1995, v kateri je ugotovljena višina zapadle denarne obveznosti podjetja E. d.o.o. napram tožeči stranki kot pravni osebi, obveza dolžnika, da bo do vsakega desetega v mesecu nakazal najmanj nekdanjih 70.000 ATS, s pričetkom v februarju 1995 ter, da v kolikor se tega dogovora ne bo držal, zapade v plačilo celoten znesek. Za navedeno plačilno obveznost pa nastopajo kot poroki in plačniki osebno vsi trije toženci, ki so na tej listini evidentno podpisani (in česar v postopku niso prerekali).

Sodišči prve in druge stopnje sta predmetno listino pravno pravilno opredelili kot poroštveno pogodbo (izjavo) iz 997. člena ob sklenitvi pogodbe še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V skladu z tretjim odstavkom 25. člena ZOR se namreč določbe tega zakona, ki se nanašajo na pogodbe, smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle (tudi enostranske). Poroštvo je enostransko obligacijsko razmerje, ker je samo porok zavezan opraviti izpolnitev. Upnik ima pravico to izpolnitev terjati, sam pa nasproti poroku ni zavezan k izpolnitvi. Tožene stranke so pisno poroštveno izjavo podpisale. Na učinkovanje te izjave ne more imeti vpliva revidentovo navajanje, da so tožene stranke podpis izjave pogojevale z izstopom K. S.. Do podpisa listine je nedvomno prišlo, v sami listini pa ni navedenih nobenih pogojev, ki bi lahko vplivali na njeno učinkovanje. Revident izpostavlja, da je bila izjava napisana v nemškem jeziku, da nemškega jezika ni razumel in da so se s predstavnikom tožnika ob podpisu te izjave pogovarjali le v smislu moralne obveze in ne osebnega poroštva. V skladu z 10. členom ZOR udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Revident je torej poroštveno izjavo podpisal prostovoljno in hkrati pristal na podpis izjave v nemškem jeziku. Neuspešno je revidentovo sklicevanje na zmoto, ki naj bi bila podana ob nastanku enostranskega in pravočasno nikoli izpodbijanega pravnega posla, saj so roki iz 117. člena ZOR že potekli. Sicer pa se revizijsko sodišče strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, da revident glede predmeta pogodbe ni bil v opravičljivi zmoti, saj je šlo za obveznost iz gospodarskega posla, vsi podpisniki listine so v družbi aktivno sodelovali, zato je nesprejemljivo, da bi toženci listino podpisali zgolj iz neke moralne zaveze. Takšna dokazna ocena po prepričanju revizijskega sodišča ni obremenjena s kršitvijo 8. ali 213. člena ZPP.

Tudi dejstvo, da je bila izjava sestavljena v nemškem jeziku, ne pomeni kršitve same po sebi. Sodišči prve in druge stopnje sta v dokaznem postopku ugotovili, da sta M. in F. nemško razumela in sta revidentu vsebino listine tudi prevedla. Tudi če tožene stranke nemškega jezika niso popolnoma razumele, morajo posledice svoje premajhne skrbnosti (da niso zahtevale prevoda listine) nositi same. V skladu z 10. členom ZOR stranke lahko podredijo pravno razmerje tujemu pravnemu redu in se pravno veljavno zavezujejo tudi v tujem jeziku. Izostanek prevoda listine, če je stranka ne zahteva, torej ne predstavlja kršitve procesnega ali materialnega prava.

Neutemeljen je tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta se opredelili do vseh bistvenih okoliščin zadeve - tudi do navedb toženih strank v odgovoru na tožbo, sodišče druge stopnje pa je odgovorilo tudi na vse pritožbene očitke.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo prve tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.