13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 197/2004 z dne 27. 7. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. In 2003/00067 z dne 13. 4. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugovor ustavnega pritožnika (dolžnika) zoper sklep o izvršbi št. In 2003/00067 z dne 5. 5. 2003 zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo tudi njegovo pritožbo. Ocenilo je, da je pritožnik šele v pritožbi uveljavljal ugovor zastaranja, pa še to le pavšalno, zato ga ni upoštevalo. V zvezi z domnevno opravljenimi plačili pa se je v celoti strinjalo s sodiščem prve stopnje, da jih ni mogoče upoštevati, ker obstaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil o plačilu.

2.Po mnenju ustavnega pritožnika je izpodbijana odločitev arbitrarna. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati ugovor zastaranja, ker ne gre za novo dejstvo. Višjemu sodišču očita, da ni navedlo pravne podlage za neupoštevanje ugovora zastaranja. Onemogočanje uveljavljanja ugovora zastaranja v pritožbi naj bi bilo v nasprotju z načelom pravne države. Nasprotuje tudi odločitvi sodišč o neupoštevanju potrdil o plačilih in višini upnikove terjatve. Iz potrdila banke, ki naj bi ga našel po izdaji sklepa Višjega sodišča, naj bi namreč izhajalo, da je njegov dolg bistveno nižji. V zvezi s spornimi potrdili o plačilih pa vztraja, da so verodostojna, saj naj bi bilo po njegovem mnenju jasno, da potrdila o plačilu pri banki nimajo žiga in podpisa. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da upnik ne more biti poplačan za tolarsko protivrednost EUR na dan plačila in ob tem še za zakonske zamudne obresti od tako preračunane glavnice. S temi navedbami utemeljuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik sicer v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar je z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Pritožnikovi očitki, ki se nanašajo na višino njegovega dolga, na zatrjevana plačila in na z njimi povezano oceno sodišča, da potrdila o teh plačilih niso verodostojna in jih zato ne more upoštevati, namreč po vsebini pomenijo zatrjevanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Ustavno sodišče tudi ni presojalo pavšalne navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da upnik ni upravičen poleg glavnice v tolarski protivrednosti še do zakonskih zamudnih obresti. Po vpogledu v izvršilni spis št. In 2003/00067 je Ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnik tega očitka ni uveljavljal niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi niti v pritožbi in s tem po vsebini ni izčrpal pravnih sredstev.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek pritožnika, da je odločitev Višjega sodišča, da ne bo upoštevalo ugovora zastaranja, arbitrarna. Ta očitek pa ni utemeljen. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Višje sodišče je namreč svojo odločitev utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti, pri tem navedlo pravno podlago za svojo odločitev in pojasnilo, zakaj ugovora zastaranja ni upoštevalo.

5.Ker očitno ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić