Jedro

Tožnik ni izkazal, zakaj je požarna nevarnost na njegovih nepremičninah večja zaradi prisotnosti bližnjega gradbišča. Ob tehtanju položajev obeh strank ni mogoče zaključiti, da bi tožniku v primeru neizdaje začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice od tistih, ki bi nastale tožencem zaradi izdaje začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal, da so mu toženci na parcelah ID znak 0000 1185/2, ID znak 0000 1185/4 in ID znak 0000 1185/3 dolžni takoj naslednji dan po prejemu sklepa omogočiti prosto in nemoteno vožnjo z vsemi vozili ter hojo za dostop, uporabo in vzdrževanje oziroma za potrebe nepremičnin: ID znak 0000 1186/3, ID znak 0000 1187, ID znak 0000 1184 in ID znak 0000 1183, stavba ID znak 0000 3071. Zahteval je tudi, da so se toženci dolžni v bodoče vzdržati vseh nadaljnjih motilnih ravnanj, s katerimi bi tožniku na prej navedenih parcelah onemogočali ali omejevali prosto vožnjo z vsemi vozili ter hojo za dostop, uporabo in vzdrževanje oziroma za potrebe prej navedenih nepremičnin tožnika.

2. Zoper ta sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da tožnik zatrjuje onemogočen edini dostop do svojih nepremičnin, to pa v skladu s sodno prakso že samo po sebi predstavlja težko nadomestljivo škodo. Zaklenjena gradbiščna ograja onemogoča edini dostop do nepremičnin tožnika. V primeru požara je sklicevanje na orodja za vdiranje neprimerno. Toženci so za zaklepanje uporabili ključavnico, zato odpiranje brez ključa ni niti tako enostavno niti tako hitro, kot to želijo prikazati toženci, čemur je neupravičeno sledilo sodišče. Gre za delno lesen objekt, v in okoli katerega je naložen les, zaradi česar je požarna nevarnost sama po sebi večja. Toženci bi gradišče lahko zaščitili z ograjo neposredno na delovišču tako, da bi pot ostala prosta. Sodišče je vsebinsko že presojalo vloženo začasno odredbo in pri tem ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo (sklep opr. št. Z 115/2024). Tožnik z uporabo dovozne poti ne bi v ničemer znatno vplival oziroma posegal v gradnjo oziroma le-te ne bi onemogočal. Tožnik v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja ni pričakoval, da mu bodo toženci preprečili dostop do njegovih nepremičnin in mu ne bodo izročili niti ključa. Tožniku je bilo zagotovljeno, da bo imel dostop omogočen. Zato tožnik tega v tistem postopku ni mogel izpostaviti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v zvezi s predlogom za izdajo regulacijske začasne odredbe ni izkazal, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni izkazal, zakaj je požarna nevarnost na njegovih nepremičninah večja zaradi prisotnosti bližnjega gradbišča. Čeprav je na njegovih nepremičninah delno lesen objekt in les, zgolj to dejstvo ne utemeljuje večje požarne ogroženosti zaradi bližine gradbišča. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sporna gradbiščna ograja je zaklenjena z žabico, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja večje ali nepremagljive ovire za prihod gasilcev na nepremičnine tožnika. Na spornih nepremičninah tožnika pa tudi nihče ne prebiva oziroma se pogosto zadržuje. Zato se ta primer razlikuje od primerov, na katere se sklicuje pritožnik v pritožbi, kjer so v nepremičninah bivale osebe in je zato onemogočen dostop predstavljal težko nadomestljivo škodo. V obravnavanem primeru pa zgolj dejstvo onemogočenega dostopa do nepremičnine ne predstavlja težko nadomestljive škode. Tožnik namreč tudi ni konkretizirano pojasnil, kakšna poslovna škoda mu zaradi onemogočenega dostopa nastaja. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo iz fotografij v spisu, je na spornih nepremičninah tožnika objekt v zapuščenem stanju, z razbitimi okni, brez vrat, pohištvo je razmetano in polomljeno, pohodne poti okoli objekta in dovozna pot pa zaraščeni. Tako tudi ob tehtanju položajev obeh strank ni mogoče zaključiti, da bi tožniku v primeru neizdaje začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice od tistih, ki bi nastale tožencem zaradi izdaje začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno.

6. Sodišče prve stopnje v novem odločanju v ničemer ni bilo vezano na razloge iz sklepa opr. št. Z 115/2024, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

7. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo.