Jedro

Pravica dostopa do nepremičnine ni izkazana že zgolj s tem, da je ta dostop predviden po kategorizirani poti, če ta pot poteka po zasebnem zemljišču. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja ugotavljanje priposestvovanja služnosti poti ni mogoče.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Domžale je z izpodbijano odločbo razveljavila gradbeno dovoljenje št. 351-170/2006-25232, ki ga je 5. 5. 2006 izdala tožniku za nadzidavo in prizidavo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 204/4 k. o. … (1. točka izreka) in zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo tega gradbenega dovoljenja (2. točka izreka). Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi navaja, da je bila obnova postopka dovoljena s sklepom z dne 16. 11. 2007 v obsegu, da se postopka kot stranka udeležuje tudi predlagateljica obnove A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu). V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ker glede na določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list 110/02 in spremembe – v nadaljevanju ZGO-1) nima izkazane pravice graditi za zemljišče parc. št. 207/3 k. o. … , po katerem je predviden dostop do objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ki je predmet obnove postopka. Kopija služnostne pogodbe iz leta 1976, ki naj bi bila po tožnikovih navedbah podlaga za izkazano pravico do dostopa, ni vpisana v zemljiško knjigo in je ni mogoče šteti kot dokaz o pravici do dostopa, ker ni sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Samo dejstvo, da je bila zemljiška parcela 207/3 k. o. ... z občinskim odlokom o kategorizaciji občinskih cest opredeljena kot javna pot, pa po mnenju upravnega organa ne vpliva na lastninsko pravico posameznika. Država ali lokalna skupnost morata namreč pred posegom v lastninsko pravico posameznika ustrezno ukrepati z v zakonu določenim aktom.

Drugostopenjski upravni organ je po napotilih, ki jih je Upravno sodišče dalo v sodbi št. I U 190/2010 z dne 7. 10. 2010, ob ponovnem reševanju tožnikove pritožbe to zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. Primarno meni, da je stališče toženke, da nima izkazane pravice graditi, zmotno. Dostop do objekta naj bi bil zagotovljen po javni poti, ki je bila kot taka opredeljena z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Trzin (Uradni vestnik Občine Trzin št. 4/99 in 7/05 – v nadaljevanju Odlok), ki med drugim poteka tudi po parc. št. 207/3 k. o. ... V zvezi s tem se sklicuje na opredelitev javnih cest oziroma javnih poti po prvem in drugem odstavku 2. člena Zakona o javnih cestah in na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 807/2005 z dne 18. 2. 2009. Tožnik dodaja še, da so lastniki zemljišč ves čas želeli urediti odkup zemljišč, po katerih poteka javna pot JP 574126, vendar do odkupa ni prišlo, ker temu nasprotuje predlagateljica obnove postopka. Občina Trzin naj bi nameravala sprejeti spremembo navedenega odloka o kategorizaciji občinskih cest. Podredno se tožnik sklicuje na obstoj služnosti na zemljišču parc. št. 207/3 k. o. ... in na dejstvo, da se je do objekta, ki je bil zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 3. 8. 1976, vse od leta 1976 dostopalo prek tega zemljišča. Trdi, da se je stvarna služnost že priposestvovala po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Dostop do objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, naj bi bil del dejanskega stanja, vprašanje služnosti pa naj bi bilo samostojna pravna celota, ki jo je mogoče v upravnem postopku rešiti v skladu s 147. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe – v nadaljevanju ZUP). Toženki očita, da ni izvajala dokaznega postopka o tem, ali se je navedeno parcelo uporabljalo za dostop do parcele št. 204/4 k. o. ... v dobri veri toliko let, da se je stvarna služnost priposestvovala. Šlo naj bi za okoliščino, ki je po tožnikovem mnenju odločilna. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 290/2006 z dne 29. 1. 2009. Po mnenju tožnika naj bi toženka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Zato sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na odločitve Ustavnega sodišča, iz katerih jasno izhaja, da odloki o kategorizaciji javnih cest, ki brez podlage posegajo v zasebno lastnino, niso v skladu z Ustavo in navaja, da je tako stališče Upravno sodišče že upoštevalo v sodbi I U 190/2010, ki jo je izdalo v obravnavani zadevi. Meni, da tožnik ugovora o obstoju služnosti oziroma priposestvovanja služnosti ni uveljavljal ves čas postopka in da je pravilna odločitev, ki se opira na 56. člen ZGO-1. Tožnik v pripravljalni vlogi zanika, da bi pomenilo zatrjevanje služnosti tožbeno novoto in priposestvovanje služnosti utemeljuje enako kot v tožbi.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbeni organ o pritožbi odločal v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče s sodbo št. I U 190/2010 z dne 7. 10. 2010 odpravilo odločitev upravnega organa druge stopnje.

Po četrtem odstavku 54. člena ZGO-1 mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta pravica ni vpisana v zemljiško knjigo. Glede na opredelitev pojma dokazila o pravici graditi iz 6.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gre pri tej pravici za lastninsko ali drugo stvarno pravico ali katero drugo pravico, na podlagi katere lahko investitor na nekem zemljišču oziroma objektu izvaja gradnjo.

V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je dostop do objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, predviden po zemljiščih, med katerimi je tudi zemljišče s parc. št. 207/3 k. o. ..., na katerem ima solastninsko pravico prizadeta stranka, in da služnost, na katero se tožnik sklicuje, v zemljiško knjigo ni vpisana. Prav tako ni sporno, da je dostopna pot do objekta z Odlokom kategorizirana kot javna cesta. Sodišče je v obravnavanem primeru že v sodbi I U 190/2010 pojasnilo, da je Odlok, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, očitno neustaven v delu, ki se nanaša na parc. št. 207/3 k. o. ..., ne glede na to, da še ni bil predmet ustavno sodne presoje. Pojasnilo je tudi, da se podzakonskega predpisa, ki ni v skladu z Ustavo ali zakonom, pri odločanju ne sme uporabiti (t. i. exceptio illegalis).

Tožnik se kljub navedenemu v tožbi ponovno sklicuje na Odlok, sodišče pa tudi ob upoštevanju tožbenih navedb ne vidi razloga za drugačno odločitev. Pravica dostopa do nepremičnine po presoji sodišča ni izkazana že zgolj s tem, da je ta dostop predviden po kategorizirani poti, če ta pot poteka po zasebnem zemljišču. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 807/2005. Ta sodba je bila izdana v zadevi, o kateri se je odločalo še na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in spremembe – ZGO), poleg tega pa dejstvo, da je občina neko pot ali cesto kategorizirala kot javno, še ne pomeni, da gre za prometno površino splošnega pomena za cestni promet. Površine splošnega pomena so javne površine, zemljišča za te površine pa lahko občina ali država pridobi le na podlagi pravnega posla ali po postopku razlastitve. Da Občina Trzin do sedaj ni uspela pridobiti zemljišča, katerega solastnica je prizadeta stranka, tožnik sam navaja. Kategorizacija sama po sebi pa po ustaljeni ustavnosodni praksi ne more imeti razlastitvenega učinka. Tako je Ustavno sodišče tudi pred kratkim razveljavilo več občinskih odlokov o kategorizacijah cest v delih, ki se nanašajo na zasebna zemljišča (npr. odločbe št. U-I-61/11, U-I-200/10, U-I-113/10, U-I-172/10, U-I-278/10, U-I-211/10, U-I-220/10, vse z dne 6. 7. 2011).

Neutemeljeni so tudi „podredni“ tožbeni ugovori, čeprav sodišče na podlagi obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da ne gre za tožbene novote, kot to navaja prizadeta stranka. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja namreč reševanje predhodnega vprašanja, tj. v obravnavanem primeru ugotavljanje priposestvovanja služnosti poti, ni mogoče. Tožnikovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 290/2006 ni utemeljeno, ker ne gre za primer, kot je obravnavani. Navedena odločitev Vrhovnega sodišča se je namreč nanašala na postopek izdaje enotnega dovoljenja po ZGO, ki ni predpisoval dokazil o pravici graditi tako, kot je to določeno s sedaj veljavnim ZGO-1, ki je podlaga za odločanje v obravnavanem primeru. Tako četrti odstavek 54. člena ZGO-1 določa, da mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti dokazilo o pravici graditi. V 56. členu ZGO-1 pa je določeno, kaj velja za dokazilo o pravici graditi (izpisek iz zemljiške knjige, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis v zemljiško knjigo, sodna odločba ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi). Dokazila so v zakonu torej opredeljena določno in izčrpno, kar pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil. Takšna ureditev torej izključuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v zakonu izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja (enako Upravno sodišče tudi v sodbi št. I U 980/2010 z dne 25. 11. 2010).

Po navedenem je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito tudi s tem, ko obstoja pravice graditi glede dostopne poti ni obravnavala kot predhodno vprašanje, temveč se je omejila na ugotavljanje, ali je tožeča stranka uspela izkazati obstoj pravice graditi na katerega od načinov, ki jih izrecno predpisuje ZGO-1. Tožnik tudi v tožbi ne navaja, da razpolaga s katero izmed listin, navedenih v 56. členu ZGO-1. Omenja „služnostno pogodbo“ iz leta 1976, vendar ne trdi, da bi šlo za listino, ki je sposobna za zemljiškoknjižni vpis in da je tak vpis tudi predlagal. Obstoj gradbenega dovoljenja za objekt, ki je bil zgrajen leta 1976, pa ne more imeti pravnih posledic, ki bi presegale obseg, za katerega je bilo izdano.

Glede na navedeno, je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih je tožnik uveljavljal (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno določbo prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov tega postopka.