Jedro

Ker je glede na navedeno o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o dejanskem stanju, kot naj bi ga ugotovilo sodišče prve stopnje, in dejanskim stanjem, kot ga je na podlagi listin in zaslišanja prič ugotovilo sodišče prve stopnje, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom petih delavcev tožene stranke in razveljavilo sklepe o opredelitvi kot trajno presežnih delavcev in prenehanju delovnega razmerja. Odločilo je, da jih mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, jim vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jim plačati vse neizplačane plače za čas od prenehanja delovnega razmerja, vključno z davki in prispevki. Po presoji sodišča je program ugotavljanja presežnih delavcev sprejel pristojni organ, vendar pri določitvi presežnih delavcev niso bili upoštevani vsi primerljivi delavci. Sodišče je ugotovilo, da vsi delavci pri toženi stranki delajo na takih delovnih mestih, da jih je možno medsebojno razporejati, saj vsi opravljajo opravila čiščenja. Zato vsi sodijo v isto primerljivo kategorijo in ne samo delavci, ki so delali na delovnih mestih čistilca v Šolskem centru V., kjer je tožena stranka prenehala opravljati storitve. Na drugačno odločitev ne more vplivati zahteva pogodbenih partnerjev, za katere je tožena stranka opravljala storitve, da delo opravljalo točno določeni delavci. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbe 44. in 45. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Uradni list RS, št. 6/2000 - v nadaljevanju: Kolektivna pogodba).

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (pravilno zahtevke) v celoti zavrnilo. Strinjalo se je sicer, da je program razreševanja trajnega viška delavcev sprejel pristojni organ in o pravni podlagi za razreševanje viškov delavcev pri toženi stranki. Po presoji sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče pravilno štelo organizacijsko enoto Šolski center V. za "profitni center" v smislu določbe tretje alinee 45. člena Kolektivne pogodbe, vendar je to določbo napačno razlagalo. Iz gramatikalne razlage določbe, da se presežni delavci lahko ugotavljajo na nivoju profitnega centra oziroma organizacijske enote, če je ta dislocirana oziroma če ni mogoče uporabiti kriterijev za razporejanje delavcev iz kraja v kraj, izhaja, da sta navedena pogoja določena alternativno in ne kumulativno. Ker je bila organizacijska enota Šolski center V. dislocirana enota, je tožena stranka lahko ugotavljala presežne delavce zgolj na nivoji te organizacijske enote. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno štelo kot nepomembno dejstvo, kakšne so bile zahteve pogodbenih strank toženke na drugih organizacijskih enotah. Izguba naročil pomeni resen operativni razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcem prav v organizacijski enoti, kjer so delale tožnice, ne pa tudi v drugih dislociranih enotah.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlagajo štiri tožnice revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da so napačne navedbe v izpodbijani sodbi, da je prvostopno sodišče utemeljeno štelo organizacijsko enoto Šolski center V. za "profitni center" v smislu tretje alinee 45. člena Kolektivne pogodbe. Nikjer v sodbi sodišča prve stopnje ni omenjena nobena organizacijska enota, še manj profitni center. Govora je le o deloviščih, kar pa je nekaj povsem drugega. Sodišče prve stopnje določila tretje alinee 45. člena Kolektivne pogodbe pravilno sploh ni uporabilo in je pravilno ugotovilo, da delajo vsi delavci tožene stranke na takih delovnih mestih, da jih je možno medsebojno razporejati. Napačna naj bi bila tudi presoja obeh sodišč, da je program razreševanja presežnih delavcev sprejel pristojni organ.

Zakon določa kot pristojen organ le organ upravljanja, kar pa direktor kot poslovodni organ ni. Če je ista oseba sprejela program kot ustanovitelj, bi moral izrecno navesti, v kateri vlogi ga sprejema.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Po izrecni prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Dejansko stanje ugotavlja sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa ima v primeru dvoma v pravilnost ali popolnost ugotovljenega dejanskega stanja dve možnosti. Kolikor je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti že izvedene dokaze, lahko to stori le tako, da razpiše obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Kolikor pa je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva ali izvesti nove dokaze, vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje lahko sodbo sodišča prve stopnje spremeni le ob nespremenjenem dejanskem stanju ali ob drugačnem dejanskem stanju, ki ga ugotovi samo na podlagi obravnave (358. člen ZPP).

V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje sodbo prvostopnega sodišča spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP ker je menilo, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje (na tako ugotovljeno dejansko stanje) zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar ima revizija prav, da dejansko stanje, kot naj bi ga po razlagi v izpodbijani sodbi ugotovilo prvostopno sodišče, ni dejansko stanje, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo - in tudi ugotavljalo ni - da je delovna mesta v Šolskem centru V. šteti kot "profitni center" ali kot posebno organizacijsko enoto. Prvostopna sodba govori o deloviščih, na katerih so delavci tožene stranke opravljali enako delo. Zato trditev v izpodbijani sodbi, da je že sodišče prve stopnje delovišče, na katerem so delale tožnice, štelo za profitni center, nima podlage v izvedenih dokazih in je tudi v nasprotju z razlogi prvostopne sodbe. Tako tudi ni jasno, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih je delovišče v Šolskem centru V. treba šteti kot "profitni center" in katere so tiste odločilne okoliščine, ki ta nedoločni pravni pojem sploh opredeljujejo. Najprej je zato treba ugotoviti, kaj pomeni "profitni center", pojem ki ga uporablja, ne pa tudi definira, Kolektivna pogodba. Šele po ugotovitvi, da je neka skupina delovnih mest na isti lokaciji profitni center (ali gre v notranji organizaciji pri toženi stranki tudi za posebno organizacijsko enoto, sodišče prve stopnje prav tako ni ugotavljalo), pride v poštev možnost, ki jo dopušča 45. člen Kolektivne pogodbe: ugotavljanje presežnih delavcev le v okviru te profitne enote, ne pa v okviru celotne organizacije. Če ne gre za profitni center, je nepotrebno ugotavljanje še dodatnega pogoja: da je profitni center dislociran oziroma ni mogoče uporabiti kriterijev za razporeditev delavcev iz kraja v kraj brez njihovega soglasja.

Ker je glede na navedeno o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o dejanskem stanju, kot naj bi ga ugotovilo sodišče prve stopnje, in dejanskim stanjem, kot ga je na podlagi listin in zaslišanja prič ugotovilo sodišče prve stopnje, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Podana je zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje bo moralo ponovno odločiti o pritožbi tožene stranke ob upoštevanju dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki ga sodišče druge stopnje lahko spreminja samo v primerih in po postopku, izrecno določenih v ZPP.

Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati še do zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Glede direktorja kot pristojnega organa za sprejem programa reševanja presežnih delavcev pa opozarja le na svoje že sprejete odločitve: na primer sklep opr. št. VIII Ips 69/2001 z dne 15. 1. 2002 (objavljen v Zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS 2001 - 2002, GV Založba, 2003, str. 349).

Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.