Jedro

Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi. Pri njih je treba upoštevati, da se v teh primerih odloča o najbolj občutljivih pravicah posameznika in njegove družine do osnovne socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za zagotavljanje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Zato za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in priložitev dokončnega akta, ki ga zavarovanec v sodnem postopku izpodbija.

Sodišča prve stopnje je napačno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi po 274. členu ZPP, ker tožnica za vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi. Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru imamo dajatveno tožbo, v okviru katere se tožnica ne strinja z dokončno odločbo tožene stranke. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 o sporu odločiti meritorno, v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ne pa tožbe zavreči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbo tožnice zavrglo, ugotovilo je, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje po 274. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Tožnica z vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnica s tožbo ne izpolnjuje pravnega interesa. Tožnici gredo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, njena delazmožnost je zmanjšana za več kot 50 %, toženka pa njenega zdravstvenega stanja ni pravilno ugotovila. Tožnica je uveljavljala, da je prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta tožene stranke. Tožnica ne soglaša z ugotovitvami in z odločbami tožene stranke z dne 22. 9. 2014 in z dne 7. 1. 2015, saj je odločitev, da je tožnica zmožna opravljati drugo delo izmenoma stoje in sede, občasno v prisiljenem položaju vratne in ledvene hrbtenice, z dvigovanjem bremen občasno do 5 kg, nerazumljiva. Ni razvidno, na podlagi katerih meril je toženka takšno odločitev sprejela in se odločbe niti ne da preizkusiti. Toženka ni upoštevala dela tožnice, niti njenih zdravstvenih težav, zaradi katerih dosedanjega dela ne more opravljati.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena ZPP, upoštevajoč 366. člen ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno štelo, da ni podan pravni interes tožnice.

5. Socialni spori so v skladu z 58. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v prej navedenih zadevah na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. EKČP v 6. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobne določbe vsebuje tudi Ustava RS v 15. in 23. členu. Navedeno je potrebno upoštevati tudi v sporih s področja socialne varnosti.

6. Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi. Pri njih je treba upoštevati, da v teh primerih odločamo o najbolj občutljivih pravicah posameznika in njegove družine do osnovne socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za zagotavljanje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. 7. Upoštevajoč zgoraj navedeno po prepričanju pritožbenega sodišča za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in priložitev dokončnega akta, ki ga zavarovanec v sodnem postopku izpodbija.

8. Tako ni mogoče slediti stališču prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi po 274. členu ZPP, ker tožnica za vloženo tožbo naj ne bi izkazovala pravne koristi. Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V danem primeru imamo dajatveno tožbo v okviru katere se tožnica ne strinja z dokončno odločbo tožene stranke. Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da dokončne odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ni medicinsko, strokovno utemeljena. Trdi, da toženka ni upoštevala pogojev dela in tožničinega poklica, kar ob zdravstvenih težavah (ki jih konkretizira), ki jih ima onemogoča opravljanje pridobitne dejavnosti.

9. Že zgolj iz navedenih razlogov ob navedeni trditveni podlagi bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 o sporu meritorno odločiti v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ne pa tožbe zavreči. Pri tožnici lahko v okviru iste kategorije invalidnosti pride tudi do določenih sprememb, v zdravstvenem stanju, ki predstavljajo eventualne stvarne ali morebitne časovne razbremenitve v okviru uveljavljanja iste pravice.

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.