Jedro

Pojem stranke v zapuščinskem postopku je širši od formalnega pojmovanja stranke v pravdnem postopku. Čeprav sodišče ugotovi, da predmetov, s katerimi je zapustnica v oporoki razpolagala v korist oporočne dedinje, ni več, je na zapuščinsko obravnavo dolžno povabiti tudi oporočno dedinjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po pok. W. K., ki jo sestavljajo sredstva na računu pri X. v višini 55.259,59 EUR ter kot dediče na podlagi zakonitega dedovanja proglasilo zapustničini nečakinji J. K. in D. M. B., vsako do ¼ zapuščine, ter zapustničinega nečaka M. G., nečakinjo N. S. ter nečaka S. G., vsakega do 1/6 zapuščine. Upoštevalo je tudi, da je D. M. B. svoj dedni delež odstopila v korist S. G., ki ga je sprejel. Po sprejetju zakonitih dednih deležev so zakoniti dediči sklenili dedni dogovor z oporočno dedinjo J. B., v katerem so se zavezali, da le-tej izplačajo 9.000,00 EUR.

Zoper sklep o dedovanju se pritožuje dedič M. G. Navaja, da je sodišče kršilo določbo 175. člena Zakona o dedovanju, ki določa, kdo so stranke postopka, ko je status stranke priznalo oporočni dedinji J. B.. Ker v zapuščini ni bilo več nobene premičnine niti nepremičnine, ki bi bila navedena v oporoki, J. B. pa tudi ni priglasila do zapuščine nobene terjatve, v zapuščinskem postopku ne bi mogla biti nosilka nobenih pravic ali obveznosti. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali dedni dogovor nasprotuje prisilnim predpisom oziroma morali družbe. Ker J. B. do zakonitih dedičev ni imela nobene terjatve, bi lahko sklenila le darilno pogodbo, vendar pa ni podala izjave, da sprejema darilo. Zato je šteti, da J. B. ponudbe ni sprejela in darilna pogodba v obliki sodne poravnave ni bila sklenjena. Prav tako je dedni dogovor v nasprotju z moralo in je kot tak ničen, saj J. B. zoper zakonite dediče ni imela nobene terjatve. Pritožnik je na zapuščinsko obravnavo zamudil, ni bil seznanjen s potekom obravnave, zaradi stresa pa ni mogel pozorno slediti dogajanju. Mislil je, da je bila na zapisnik vzeta njegova izjava, da dednemu dogovoru ne nasprotuje, vendar pa ne namerava sodelovati z denarjem za poplačilo. Zapisnik je podpisal v zmoti.

Na pritožbo je odgovorila W. K. in opozorila, da so bili v zapuščinski zadevi razpisani trije naroki, na vseh pa se je obravnavala možnost sklenitve ustreznega dogovora med zakonitimi in oporočnimi dediči, da bi se spoštovala tako volja zapustnice kot tudi dejstvo, da ne bi bili prikrajšani zakoniti dediči. Zato je vedel tudi pritožnik. Sicer pa ima dedni dogovor značaj sodne poravnave, ki jo je mogoče razveljaviti samo s tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve 175. člena Zakona o dedovanju (ZD). Ta določa, da se za stranko štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Zapuščinski postopek je nepravdni postopek, zato izraz stranki ne ustreza formalnemu načinu pojmovanja strank v pravdnem postopku, temveč gre za oznako udeležencev, na katere se nanaša sodna odločba oziroma bi bil z njo prizadet njihov pravni interes, ker so subjekti materialnopravnega razmerja, o katerem se odloča o zapuščinskem postopku. Med drugimi so to tudi oporočni dediči. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče ne bi smelo dopustiti nadaljnje udeležbe J. B. v postopku po tem, ko se je izkazalo, da ni več predmetov, s katerimi je zapustnica v oporoki razpolagala v njeno korist. Po določilu 205. člena ZD mora sodišče na narok povabiti vse prizadete osebe, v primeru oporoke tako zakonite kot oporočne dediče. Pritrditi je mogoče pritožbi, da ima dedni dogovor značaj sodne poravnave, hkrati pa predstavlja pogodbo civilnega prava. Ta nastane s soglasjem volj pogodbenih strank, ki je v obravnavani zadevi iz zapisnika poravnave jasno razvidna. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je poravnava v nasprotju s prisilnimi predpisi, ker ne vsebuje izjave oporočne dedinje, da se z obogatitvijo strinja. Pogodba pa tudi ni v nasprotju z moralo zgolj zato, ker oporočna dedinja nima terjatve do zapuščine. Pravdne stranke so namreč s poravnavo razrešile medsebojno negotovost glede dedovanja in hkrati upoštevale zapustničine želje. Pritožnik pa v pritožbi tudi ne more uveljavljati morebitne zmote pri podpisu poravnave, saj lahko v primeru, če je bila njegova izjava podana z napako volje, to uveljavlja zgolj v pravdi.

Ker glede na navedeno v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, prav tako pa tudi ne po uradni dolžnosti upoštevni razlogi, je višje sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.