Jedro

Obstoj suma po 2. alineji prvega odstavka 124. člena ZTUj-2 je prvostopenjski organ oprl na več v postopku ugotovljenih okoliščin, in sicer: da je bil tožničin zakonec v Republiki Sloveniji že pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, da je bil obsojen zaradi hujših kaznivih dejanj, saj je bil (sicer z eno sodbo) obsojen zaradi 12 kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog, storjenih v hudodelski združbi in pri tem upoštevajoč tudi veliko škodljivost drog za zdravje ljudi, torej ni upošteval samo obsodbe za kazniva dejanja, kot to navaja tožba. Na podlagi ocene navedenih okoliščin pa sta oba upravna organa po presoji sodišča utemeljeno sklepala, da tujec tudi v prihodnosti (po prihodu iz zapora) ne bo spremenil svojega načina življenja in tudi v prihodnje ne bo upošteval predpisov slovenskega pravnega reda.

Pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se prošnja tožnice za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana, tujca A.A., rojenega ... 12. 1972, državljana Črne Gore, zavrne. Odločil je še, da v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka (2. točka izreka) in da mora A.A. zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe (3. točka izreka).

2. V svoji obrazložitvi organ navaja, da je tožnica ob podaji predmetne prošnje povedala, da se tujec, njen zakonec, trenutno nahaja na prestajanju zaporne kazni. Organ je z vpogledom v uradno evidenco FIO ugotovil, da je A.A. v njej zabeležen in da so v evidenci zavedena kazniva dejanja, zabeležena pod različnimi številkami dosjejev, posebnega oddelka Specializiranega državnega tožilstva (SDT). Zato je na SDT podal poizvedbo in iz njegovega odgovora je izhajalo, da je bila v zadevi že izdana pravnomočna sodba, s katero je bil imenovani tujec obsojen na večletno zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. Okrožno sodišče v Ljubljani je organu zadevno pravnomočno sodbo tudi posredovalo. Iz sodbe izhaja, da je bila A.A. zaradi kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 izrečena kazen sedem let in 11 mesecev zapora in stranska kazen 20.000,00 EUR in da je sodba postala pravnomočna in izvršljiva dne 19. 2. 2013. Organ je pridobil tudi mnenje Zavoda za prestajanje kazni zapora, kjer tujec prestaja kazen zapora; iz tega mnenja pa je razvidno, da je razporejen na delo v več izmenah, da ima odgovoren odnos do dela in korekten odnos do sodelavcev ter razvit čut za odgovornost in kvaliteto dela, zaradi česar so mu bile v novembru 2015 podeljene tudi zunajzavodske ugodnosti, ki jih redno koristi in pri tem ni bilo zaznati kršitev. V postopku sta bila tožnica in njen zakonec tudi zaslišana in organ njune navedbe tudi povzema.

3. Prvostopenjski organ je ob upoštevanju navedene pravnomočne sodbe odločil, da obstaja sum, da bo prebivanje tujca v državi povezano s proizvodnjo ali prometom z drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj in da tujec s storitvijo kaznivih dejanj ni upošteval pravnega reda, Ustave in zakonov RS, kar je njegova dolžnost po drugem odstavku 4. člena ZTuj-2. V zvezi s pravico do zasebnega in družinskega življenja je organ upošteval, da pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in da je v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) določeno, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti in ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Prvostopenjski organ je pravico do družinskega življenja tehtal z osebnimi okoliščinami tujca in njegove žene ter njunih dveh otrok in pri tem ugotovil, da kljub temu, da sta se tožnici v zakonu s tujcem rodili dve hčerki, ni mogoče mimo teže kaznivih dejanj, storjenih v zvezi s prepovedano drogo, ki so bila storjena v hudodelski združbi. Tujec kazen še vedno prestaja in je še vedno zabeležen v kazenski evidenci. Pravne posledice obsodbe pa prenehajo šele z izbrisom iz kazenske evidence in šele z izbrisom obsojenec ponovno velja za nebsojenega.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil in 3. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana št. 214-1446/2015-33 z dne 16. 8. 2016 spremenil tako, da se pravilno glasi, da mora A.A. zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega meseca, ki začne teči z dnem, ko bo odpuščen s prestajanja zaporni kazni v Republiki Sloveniji oziroma z dnem dokončnosti te odločbe, če bo odločba postala dokončna potem, ko bo že odpuščen s prestajanja zaporne kazni. Po mnenju drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ v postopku o tožničini prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje njenemu zakoncu pravilno ugotovil dejansko stanje, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialni predpis in tudi pravilno opravil presojo skladnosti posega v tožničino pravico, pravico njenega zakonca in pravico njunih dveh otrok do družinskega življenja v RS ter pri tem pravilno dal prednost pravici do zdravja ljudi, do javnega reda in varnosti.

5. Tožnica v tožbi uvodoma pojasnjuje, da je dne 6. 10. 2004 sklenila zakonsko zvezo s A.A., državljanom Črne Gore in da sta se jima v času zakonske zveze rodila dva otroka, B.B. (roj. leta 2005) in C.C. (roj. leta 2008), ki sta obe državljanki Republike Slovenije. Tožnica je redno zaposlena, poleg tega pa ima še honorarno zaposlitev. Tudi mož je kot tujec imel v Republiki Sloveniji svoj status urejen in je z družino prebival v Sloveniji na podlagi izdanega dovoljenja za začasno prebivanje kot družinski član slovenskega državljana. Meni, da obstoj suma, da bo tujčevo prebivanje v državi povezano s proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, ni utemeljen, ker odločba, razen dejstva, da je bil tujec pravnomočno obsojen, ne navaja nobenih drugih dejstev oziroma okoliščin, ki bi dajale podlago za obstoj takšnega suma. Ravno nasprotno, njen mož je bil obsojen na podlagi lastnega priznanja krivde in je svoje finančne obveznosti po sodbi tudi že izpolnil ter je v kazenskem zavodu tudi zaposlen in uživa zunajzavodske ugodnosti, kar kaže na to, da njegova rehabilitacija po obsodbi poteka uspešno. Z izpodbijano odločbo pa je bilo po mnenju tožnice tudi poseženo v 53. in 54. člen Ustave RS. Odločitev prvostopenjskega organa povzroča „razbitje“ družine z dvema mladoletnima otrokoma, zaradi česar bosta mld. hčeri tožnice in njenega moža odraščali brez navzočnosti očeta, saj bi do združitve družine prišlo le, če bi se tožnica z mladoletnima hčerama izselila iz Republike Slovenije v Črno Goro, da bi družina lahko ostala skupaj. V Črni Gori pa njen mož, razen enega brata, nima drugih bližjih sorodnikov, niti ne prebivališča, kot tudi ne sredstev za preživljanje. Upravni organ v razlogih svoje odločbe tudi napačno uporablja institut pravnih posledic obsodbe iz Kazenskega zakonika RS in relevantnost določb o pravnih posledicah obsodbe, kar tudi opredeljuje. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih tožbi ugodi in izpodbijano odločbo upravne enote Ljubljana z dne 16. 8. 2016 odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v svoji odločbi z dne 22. 9. 2016 pojasnila, zakaj je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnice za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za njenega zakonca, državljana Črne Gore.

9. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Zakon o tujcih (ZTuj-2) je v prvem odstavku 128. člena določal pogoje, pod katerimi se dovoljenje za začasno prebivanje lahko izda družinskemu članu, ki ni državljan EU. V 7. alineji prvega odstavka 128. člena ZTuj-2 je navedeno, da je eden od pogojev tudi ta, da niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2., 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka 124. člena tega zakona. Druga alineja prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 pa določa, da se potrdilo o prijavi prebivanja državljanu EU ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo resno in dejansko nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Tujec mora namreč med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte v Republiki Sloveniji ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov (drugi odstavek 4. člena ZTuj-2).

10. Prvostopenjski organ je svojo odločitev o zavrnitvi prošnje tožnice za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana, njenega zakonca, oprl na drugo alinejo prvega odstavka 124. člena ZTuj-2, da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Drugostopenjski organ je odločitev prvostopenjskega organa potrdil in spremenil 3. točko izreka prvostopenjske odločbe.

11. Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna in zakonita. Sodišče lahko sledi utemeljitvi, navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi, zato, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v izogib ponavljanju, razlogov za odločitev ne bo ponavljalo, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev odločb obeh upravnih organov. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja naslednje:

12. Obstoj suma po 2. alineji prvega odstavka 124. člena ZTUj-2 je prvostopenjski organ oprl na več v postopku ugotovljenih okoliščin, in sicer: da je bil tožničin zakonec v Republiki Sloveniji že pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, da je bil obsojen zaradi hujših kaznivih dejanj, saj je bil (sicer z eno sodbo) obsojen zaradi 12 kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog, storjenih v hudodelski združbi in pri tem upoštevajoč tudi veliko škodljivost drog za zdravje ljudi, torej ni upošteval samo obsodbe za kazniva dejanja, kot to navaja tožba. Na podlagi ocene navedenih okoliščin pa sta oba upravna organa po presoji sodišča utemeljeno sklepala, da tujec tudi v prihodnosti (po prihodu iz zapora) ne bo spremenil svojega načina življenja in tudi v prihodnje ne bo upošteval predpisov slovenskega pravnega reda. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da v postopku ugotovljena dejstva obstoja takšnega suma ne potrjujejo. V predmetni zadevi tudi ne more biti relevantna tožbena navedba, da je bil tožnik obsojen na podlagi lastnega priznanja krivde in da je izpolnil vse finančne obveznosti po sodbi, kot tudi ne navedba, da je tožničin mož na prestajanju kazni zaposlen, da ima korekten odnos do sodelavcev, da so mu bile podeljene tudi zunajzavodske ugodnosti in da pri tem ni zaznati kršitev.

13. Prvostopenjski organ se je pri svoji odločitvi skliceval tudi na pravne posledice obsodbe. Po mnenju sodišča to, glede na to, da je tujec (še) na prestajanju zaporne kazni in torej obsodba še ni (bila) izbrisana iz evidence, ni bilo potrebno, ker za odločitev v zadevi ni relevantno, zato tudi ni relevantna tožbena navedba s tem v zvezi, torej glede pravnih posledic obsodbe.

14. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor kršitve človekovih pravic in svoboščin iz 53. in 54. člena Ustave RS. Prvostopenjski organ je, ob upoštevanju individualnih okoliščin na strani zakoncev, izhajajočih iz njunih izjav, danih v upravnem postopku, pravilno upošteval, da pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in je zaradi škodljivih učinkov prepovedane droge za zdravje ljudi, tudi pravilno odločil, da je treba zdravje ljudi postaviti pred pravico do zasebnega in družinskega življenja. Omejitev pravice do družinskega življenja namreč predvideva drugi odstavek 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), po katerem je navedeno pravico mogoče omejiti, če je to nujno v demokratični družbi, med drugim zaradi javne varnosti, da se zavaruje zdravje in svoboščine drugih ljudi. V konkretnem primeru je omejitev do družinskega življenja nujna, tako da se tujcu, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje (zaradi kaznivih dejanj v zvezi z drogo, storjenih v hudodelski združbi) zavrne podaljšanje dovoljenja za prebivanje, zato da se s tem zavaruje zdravje in svoboščine drugih ljudi. Zakonca pa (po prestani kazni tujca) tudi lahko živita v Črni Gori, saj za to po mnenju sodišča ni ovir, ki bi bile nepremagljive.

15. Ker je po presoji sodišča odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, torej ni sledilo predlogu tožnice za opravo glavne obravnave, ker predlagana dejstva in dokazi niso bili pomembni za odločitev.

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).