Jedro

Kaznivo dejanje davčne zatajitve je storjeno na škodo državnega proračuna in zato ne predstavlja neposrednega ogrožanja varnosti ljudi.

Izrek

Zoper obdolženo O. Z. se podaljša pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku do vključno dne 11. 12. 2015 do 06.05 ure.

Obrazložitev

1. Zoper obdolženi O. Z. in A. Z. (ter obdolžene Ž. R., B. Z. in obdolženo pravno osebo O. d.o.o.) je bila s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpr 20524/2015 z dne 16. 7. 2015 uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem in prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1. Zoper obdolženo O. Z. je bil s sklepom istega sodišča z dne 14. 6. 2015 odrejen pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je bil podaljšan s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 20524/2015 z dne 10. 7. 2015 do 11. 9. 2015 do 06.05 ure.

2. Okrožna državna tožilka je v vlogi z dne 4. 9. 2015 predlagala podaljšanje pripora iz istih pripornih razlogov, iz katerih je bil za obdolženo O. Z. odrejen in kasneje podaljšan, in sicer za nadaljnje tri mesece. Iz predloga izhaja, da se glede obstoja utemeljenega suma storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj sklicuje na obrazložitev v sklepu o uvedbi preiskave Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpr 20524/2015 z dne 16. 7. 2015, kot tudi v citiranih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Državna tožilka meni, da sta pri obdolženi podana priporna razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki ju je obširno utemeljila, kot bo povzeto v nadaljevanju, in izpostavila neogibno potrebnost nadaljnjega podaljšanja pripora. V predlogu državna tožilka tudi ocenjuje, da preiskava ne bo mogla biti zaključena prej kot v nadaljnjih treh mesecih, saj je tožilstvo v zahtevi za preiskavo predlagalo zaslišanje številnih prič, pri čemer bodo nekatere zaslišane preko mednarodne pravne pomoči v Republiki Hrvaški in Republiki Italiji, potrebno pa bo tudi pridobiti mnenje izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke.

3. V predložitvenem poročilu z dne 9. 9. 2015 je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru navedla, da so okoliščine ugotovljene ob odreditvi in podaljšanju pripora pri obdolženi O. Z. še vedno podane, da utemeljenost suma storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter da bo treba v preiskavi zaslišati večje število prič, pridobiti odgovore na zaprosila za mednarodno pravno pomoč, nakar se bo državni tožilec šele lahko odločil o vložitvi obtožnice ali ustavitvi postopka. Čeprav se preiskovalna sodnica v smislu tretjega odstavka 205. člena ZKP ni konkretno opredelila o predvidenem času za zaključek preiskave, je njene navedbe razumeti kot strinjanje s predlogom okrožne državne tožilke za trimesečno podaljšanje pripora.

4. Preiskovalna sodnica je predlog za podaljšanje pripora predložila obdolženki in njenemu zagovorniku. V odgovoru na predlog je zagovornik obdolžene navedel, da so glede na drugi odstavek 205. člena ZKP, po katerem lahko Vrhovno sodišče podaljša pripor nad tri mesece, le v primeru kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen nad pet let zapora, vsi razlogi in okoliščine, ki se v predlogu državnega tožilstva nanašajo na kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 227. člena KZ-1 neupoštevni. Ponovitvena nevarnost pri obdolženi ni izkazana, saj ima FURS zadostno zakonito podlago, da prepreči obdolženki ustanavljanje novih podjetij oziroma storitev novih kaznivih dejanj davčne zatajitve. Obdolžena ima skupaj z možem zadostna sredstva za preživljanje, ima pa tudi prihodke od najemnine in poslovanja marketa E. in ji zato ni treba pridobivati sredstev z novo davčno utajo. Tudi koluzijska nevarnost ni podana, saj sta bila A. Ž. in P. D. že zaslišana, zaslišanje B. H. se ne nanaša na obdolženi očitano kaznivo dejanje davčne zatajitve, na vnuka Ž. R. in moža B. Z. pa obdolžena ne more vplivati, ker nista sostorilca pri kaznivem dejanju davčne zatajitve. Po mednarodnopravni poti pridobljeni dokazi od „italijanskih družb“ niso ključni, ker so ključne listine o tem poslovanju; domnevno komuniciranje z M. K. ne pomeni nedovoljenega vplivanja na priče; domnevni sežig poslovne dokumentacije pa ni mogoče pripisati obdolženki. Poleg tega pri kaznivem dejanju davčne zatajitve ne gre za eno izmed najhujših kaznivih dejanj, da bi to odtehtalo poseg v osebno svobodo priprte; to kaznivo dejanje ni niti povezano z nasiljem in glede na navedeno ne obstoji sorazmernost med zasledovanimi cilji – varnostjo ljudi pred istovrstnimi novimi kaznivimi dejanji obdolženke in posegom v njeno prostost. Predlog za podaljšanje pripora je zato, po oceni zagovornika obdolžene, neutemeljen in predlaga, da mu Vrhovno sodišče ne ugodi.

5. V skladu z določbo drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča, če zoper obdolženca teče postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, pripor podaljšati še za tri mesece. Za kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od enega do osmih let in je torej formalni pogoj za podaljšanje pripora podan. Ta pogoj glede kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem in prvem odstavku 227. člena KZ-1 ni izpolnjen in zato razlogi iz predloga za podaljšanje pripora v tem delu niso bili upoštevani.

6. Pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora mora sodišče opraviti vsebinsko enak preizkus kot ob njegovi odreditvi oziroma podaljšanju pred nižjimi sodišči. Ta obsega presojo, ali so še podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za postopek ali varnost ljudi.

7. Obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitana ji kazniva dejanja oškodovanja upnikov po drugem in prvem odstavku 227. člena KZ-1 in davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1, je bil obrazložen že v sklepu o uvedbi preiskave in sklepih o odreditvi ter sklepih o podaljšanju pripora (citiranih v točki 1 zgoraj), doslej izvedeni dokazi v preiskavi pa ga niso v ničemer omajali.

8. Pritrditi je treba okrožni državni tožilki, da so še vedno podane okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora obdolženki in da so dovolj tehtne, da opravičujejo še njegovo nadaljnje podaljšanje, vendar po oceni Vrhovnega sodišča le iz razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Predlog za podaljšanje pripora ne navaja ali utemeljuje razlogov, zaradi katerih naj bi bilo ob zatrjevani ponovitveni nevarnosti (priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP) pri obdolženki neogibno potrebno nadaljnje podaljšanje pripora zaradi varnosti ljudi, niti tega pogoja ne ugotavlja Vrhovno sodišče. Ob tem Vrhovno sodišče posebej izpostavlja stališče Ustavnega sodišča (točka 21 obrazložitve odločbe Up-71/99 z dne 13. 5. 1999), da je kaznivo dejanje davčne zatajitve storjeno na škodo državnega proračuna in zato ne predstavlja neposrednega ogrožanja varnosti ljudi. Vrhovno sodišče pa pritrjuje oceni okrožne državne tožilke, da je pri obdolženki podana koluzijska nevarnost. Upoštevati je namreč okoliščino dejanske povezanosti pri poslovanju družb obdolžene z njenim vnukom Ž. R. in možem B. Z., pri čemer je storitev kaznih dejanj davčne zatajitve po opisu v sklepu o uvedbi preiskave storjena preko družb D. d.o.o. in O. d.o.o., direktor slednje pa je bil Ž. R., podpisal pa naj bi tudi medsebojno kompenzacijo sklenjeno med družbama D. d.o.o. in P. d.o.o. (točka III sklepa o uvedbi preiskave). Zoper B. Z. pa je predlagana oprava posameznih preiskovalnih dejanj zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1, kar naj bi bilo storjeno v zvezi s poslovno dejavnostjo obdolžene. Navedeni razlogi utemeljujejo veliko verjetnost, da bi obdolženka v primeru izpustitve na prostost poskušala vplivati na navedena sorodnika in s tem ovirala izvedbo kazenskega postopka. Pri tem ni odločilna okoliščina, da nista v sklepu o uvedbi preiskave zajeta kot sostorilca kaznivega dejanja davčne zatajitve, kot zmotno meni zagovornik obdolžene. Nevarnost vplivanja na priči A. Ž. in B. H. je prav tako izkazana, glede na njuni vlogi, ki naj bi ju imela, prva v zvezi s poslovanjem družbe J. d.o.o. (kot direktorica - izdajanje računov družbi D. d.o.o. in P. d.o.o. z namenom izvršitve kaznivega dejanja davčne zatajitve) in drugi kot direktor družbe A. d.o.o. (prav tako zaradi uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja davčne zatajitve). Ravnanje v smeri vplivanja na priče je po oceni Vrhovnega sodišča tudi že izkazano z elektronskima sporočiloma z dne 22. 5. 2015 M. K., kot bivši računovodkinji v obdolženkinih podjetjih D. d.o.o. in O. d.o.o., da naj nikomur ne daje informacij o njihovem poslovanju in z naknadnim telefonskim klicem obdolžene dne 25. 5. 2015, da M. K. ne bodo škodovali pri nadaljnjem poslovanju. Taka sporočila so v luči kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolženi, vsekakor v predlogu državne tožilke pravilno ocenjena kot jasen poskus vplivanja na nadaljnje izpovedovanje priče v kazenskem postopku, ne glede na to, da skuša obdolženkin zagovornik to komunikacijo označiti kot povsem običajno pri tovrstnih poslovnih odnosih. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da so kriminalisti dne 22. 6. 2015 opravili v Miklavžu na Dravskem polju ogled dveh pogorišč, kjer so bili najdeni ostanki sežgane poslovne dokumentacije družb D. d.o.o. in P. d.o.o., kar vsekakor dopušča sklepanje o interesnem uničevanju dokumentacije, ki bi lahko služila tudi kot dokazno gradivo pri zadevnih kaznivih dejanjih davčne zatajitve.

9. Glede na navedeno so podane torej subjektivne in objektivne okoliščine, ki narekujejo podaljšanje pripora obdolženki in izkazujejo njegovo neogibnost za neovirano izvedbo preiskave. Hkrati pa je pripor v tem primeru tudi sorazmeren ukrep teži obravnavanih kaznivih dejanj na eni strani ter nadaljnjemu posegu v svobodo obdolženke na drugi strani. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče presodilo, da je nadaljnje podaljšanje pripora edini primeren in nujen ukrep za zagotovitev nadaljnje neovirane izvedbe preiskave in je bilo odločeno v prid predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora za tri mesece, to je do 11. 12. 2015 do 06.05 ure. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bo v tem času mogoče izvesti predlagana zaslišanja prič, pridobiti zaprošene dokaze po poti mednarodne pravne pomoči, državna tožilka pa bo imela dovolj časa, da preuči zadevo in odloči o vložitvi obtožnice oziroma o nadaljnjem postopku.