Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil objekt, v katerem se nahaja tožnikov poslovni prostor, zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 15. 1. 1997 in dopolnilnega gradbenega dovoljenja z dne 8. 4. 1999, in da je bilo za objekt, zgrajen na njuni podlagi, izdano uporabno dovoljenje z dne 15. 10. 2004. To pomeni, da tožnik s sklicevanjem na omenjeni gradbeni dovoljenji ni mogel zahtevati izdaje novega uporabnega dovoljenja, ampak bi moral zaradi gradbenih del, zaradi katerih je menil, da potrebuje novo uporabno dovoljenje, pred tem pridobiti gradbeno dovoljenje. Kot ugotavlja prvostopenjski organ, tožnik pa tega ne izpodbija, tega dovoljenja ni pridobil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja za poslovni prostor – restavracijo v objektu ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana na podlagi 3. točke prvega odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Izvedena gradnja po predloženih projektih namreč predstavlja neskladno gradnjo, zato ni izpolnjen pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da upravni organ ni navedel, za katera dodatno izvedena dela, s katerimi naj bi bilo poseženo v konstrukcijo obstoječega objekta, ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Zato ni jasno, zakaj naj bi vložil morebitno zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Poleg tega v zadevi ni bil izveden tehnični pregled v skladu z 90. členom ZGO-1. Le na podlagi dejstev, ki bi jih ugotovila komisija, bi lahko upravni organ sprejel odločitev. V ponovljenem postopku tudi ni bil pozvan, naj se izreče o neskladni gradnji, s čimer je bila kršena določba 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Pojasnjuje, da je tožnika z dopisom z dne 12. 9. 2007 seznanila s svojimi ugotovitvami, ki so izhajale iz predložene dokumentacije, med drugim, da je bilo za objekt že izdano uporabno dovoljenje, zato naj tožnik na podlagi izvedenih sprememb, ki so razvidne iz predložene tehnične dokumentacije, vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Pojasnjuje, da je bil tožnikov zahtevek, ki se je nanašal na izvedbo gradbenih posegov (preboj plošče med kletjo in restavracijo ter izvedbo plinske instalacije in opreme), s sklepom z dne 3. 6. 2009 zavržen, saj tožnik ni predložil listin o pravici graditi. Meni še, da v zadevi ni bilo treba izvesti tehničnega pregleda. Z njim se ugotavlja skladnost z gradbenim dovoljenjem, ki pa je bila v obravnavanem primeru že ugotovljena v postopku izdaje uporabnega dovoljenja z dne 15. 10. 2004. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2013 ponavlja tožbene navedbe in vztraja pri tožbenem zahtevku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo III U 189/2012 z dne 4. 7. 2013 tožnikovi tožbi ugodilo in sklep toženke z dne 21. 5. 2012 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V sodbi je ugotovilo, da je upravni organ tožnikovo vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja za predmetni poslovni prostor napačno zavrgel kot nepopolno. Dejstvo, da poslovni prostor ni zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, investitor pa ugotovljenih pomanjkljivosti ne odpravi, namreč pomeni neizpolnjevanje pogojev za izdajo uporabnega dovoljenja. Glede na navedeno je sodišče toženki naložilo, da v ponovljenem postopku po vsebini odloči o zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja.

Sodišče se strinja z izpodbijano odločitvijo, vendar iz drugih razlogov, kot so v njej navedeni.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da se je postopek za izdajo uporabnega dovoljenja za poslovni prostor (restavracijo) začel s tožnikovo vlogo z dne 27. 8. 2007. V tem času veljavni ZGO-1 je v prvem odstavku 89. člena ZGO-1 določal, da investitor pri upravnem organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje, vloži zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, ko skupaj z nadzornikom ugotovi, da je objekt ali njegov del zgrajen oziroma rekonstruiran v skladu z gradbenim dovoljenjem tako, da ga je možno uporabljati in da je izdelan projekt izvedenih del. Smiselno enako določa tudi prvi odstavek sedaj veljavnega 89. člena ZGO-1. V skladu s četrtim odstavkom 89. člena je bilo treba v zahtevi navesti, da je objekt zgrajen oziroma rekonstruiran v skladu z gradbenim dovoljenjem, številko in datum gradbenega dovoljenja /.../ (enako sedanji četrti odstavek istega člena).

Iz navedenih določb izhaja, da se uporabno dovoljenje izda za objekt ali njegov del, za katerega je bilo predhodno izdano gradbeno dovoljenje, objekt pa zgrajen na njegovi podlagi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja – to v zadevi ni sporno, razvidno pa je tudi iz predloženih upravnih spisov –, da je bil objekt, v katerem se nahaja tožnikov poslovni prostor, zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 15. 1. 1997 in dopolnilnega gradbenega dovoljenja z dne 8. 4. 1999, in da je bilo za objekt, zgrajen na njuni podlagi, izdano uporabno dovoljenje št. 351-04-95/2004 VC z dne 15. 10. 2004. To pomeni, da tožnik s sklicevanjem na omenjeni gradbeni dovoljenji ni mogel zahtevati izdaje novega uporabnega dovoljenja, ampak bi moral zaradi gradbenih del, zaradi katerih je menil, da potrebuje novo uporabno dovoljenje, pred tem pridobiti gradbeno dovoljenje. Kot ugotavlja prvostopenjski organ, tožnik pa tega ne izpodbija, tega dovoljenja ni pridobil. Glede na navedeno ni bistvenega pomena za odločitev v zadevi, ali in v kakšnem obsegu so bila v delu objekta, to je v tožnikovi restavraciji, izvedena dela, ki niso bila predvidena z omenjenima gradbenima dovoljenjema, in zaradi katerih je tudi tožnik (očitno) štel, da se nanje že izdano uporabno dovoljenje ne nanaša, ampak to, da na podlagi istih dovoljenj za gradnjo ni mogoče izdati zahtevane odločbe – novega, čeprav delnega, uporabnega dovoljenja. Zato za odločitev tudi ni bistveno, ali gre z vidika pogojev gradbenih dovoljenj iz leta 1997 in 1999 za neskladno gradnjo poslovnega prostora, saj za objekt ali njegov del, za katerega je bilo uporabno dovoljenje že izdano, niti ni mogoče pridobiti spremenjenega gradbenega dovoljenja (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 35/2007 z dne 9. 10. 2008). Z izdajo uporabnega dovoljenja je namreč pravica, ki jo je dalo pravnomočno gradbeno dovoljenje, izkoriščena oziroma gradbeno dovoljenje izvršeno, zato po naravi stvari sprememba pravnomočnega gradbenega dovoljenja ni možna.

Glede na navedeno je neutemeljeno tudi tožbeno stališče, da bi upravni organ lahko tožnikovo zahtevo zavrnil le na podlagi ugotovitev komisije za tehnični pregled. V obravnavanem primeru do položaja, v katerem bi omenjena komisija morala ugotavljati, ali je poslovni prostor izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem (prvi odstavek 95. člena ZGO-1), sploh ni moglo priti.

Neutemeljeno pa je tudi tožbeno stališče o kršitvi 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke), ki v prvem odstavku določa, da je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V skladu s prej navedenim tožniku ni bila kršena omenjena pravica, s tem ko mu v ponovljenem postopku ni bila dana možnost, da se izreče o – za odločitev pravno nepomembni – neskladni gradnji. Dejstva in okoliščine glede izdanih gradbenih dovoljenj in uporabnega dovoljenja pa izhajajo že iz tožnikove zahteve oziroma njej predloženih listin.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).