Jedro

Varnostni ukrep iz 73. člena KZ-1B (odvzem predmetov) se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, da znova stori kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je obdolžencu odvzelo zaseženo pištolo, ker je njegova last, pa tudi ker so sicer tak ukrep narekovali tudi razlogi splošne varnosti, torej da obdolženec ne bi ponovno storil kaznivega dejanja. Glede na dejstvo, ki zagotovo izhaja iz podatkov spisa, sta obdolženec in oškodovanec v hudem sporu, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstaja večja nevarnost za obdolženčevo ponavljanje kaznivega dejanja. Pritožba obdolženca zoper odločbo o izrečenem varnostnem ukrepu je torej iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega T.C. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega T.C. za krivega, ker je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in mu ob uporabi 47. člena KZ-1B izreklo denarno kazen 25 dnevnih zneskov po 43,00 EUR oziroma 1.075,00 EUR, katero je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti te sodbe. V kolikor se denarna kazen ne bi dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1B je obdolžencu odvzelo zaseženo mu pištolo znamke Crvena Zastava, kalibra 7,65 s serijsko številko C-124430. Z uporabo določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer sodno takso po tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 140,00 EUR ter 35,00 EUR po tar. št. 71110 ZST-1. 2. Proti taki sodbi sta se pritožila: - obdolženec T.C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter višine odmerjene denarne kazni, zasega pištole Crvena Zastava in plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe in - okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov, hkrati pa tudi odvzame zaseženo pištolo znamke Crvena Zastava, kalibra 7,65 s serijsko številko C-124430. - Na pritožbo okrožne državne tožilke je obdolženec T.C. odgovoril ter pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne in pri tem upošteva relevantna dejstva in predlagane dokaze iz njegove pritožbe z dne 23. 12. 2016 in izda oprostilno sodbo ter naloži sodišču prve stopnje, da mu vrne zaseženo pištolo in obdolženca še oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje namreč pritožnik očita, da je krivdorek gradilo na nezakonito pridobljenem dokazu, ko je policist H. brez kakršnegakoli neposrednega dokaza o uporabi orožja - pištole, kot se mu to očita v prijavi, hišno preiskavo opravil brez odredbe sodišča in pod pretvezo, da pogleda kako je shranjeno njegovo orožje, nato pa mu pištolo brez ustreznega naloga zasegel, čeprav ni bil nihče ogrožen. V pritožbi poudarja, da so lažne navedbe policista H., kar pa povzema nekritično tudi sodišče prve stopnje, in sicer da je policista povabil v hišo, mu izročil pištolo, nato pa zaradi nasilno in nezakonito vodenega postopka ni podpisal zapisnika. Sodišče prve stopnje zato dokaza, in sicer nezakonito zaseženega orožja - pištole ne bi smelo uporabiti in bi ga moralo iz spisa izločiti.

5. Z navedenimi pritožbenimi navedbami se ni moč strinjati, kajti ravnanje policista H. ni moč oceniti kot nezakonito opravo hišne preiskave, ampak kot ravnanje v fazi zbiranja obvestil in ko je obdolženec pri tem dejanju ravnal tako, da je sodeloval s policistoma, ju povabil v hišo in jima prostovoljno pokazal in nato izročil svojo pištolo. Takšni podatki namreč izhajajo iz spisa. Policist M.H. je bil dne 5. 10. 2016 zaslišan kot priča na glavni obravnavi. Izpovedal je, da je oškodovanec Š.K. kritičnega dne prijavil policiji obdolženca za kršitev javnega reda in miru, ker je streljal s pištolo, zaradi česar ga je bilo zaradi starih sporov med njim in obdolžencem strah. Ker je bilo uporabljeno strelno orožje, ni več šlo za prekršek, ampak za kaznivo dejanje, se je takoj po klicu oškodovanca odpravil skupaj s policistom G. k osumljencu. Povedal je, da mu je sedaj obdolženi T.C. sam pokazal pištolo, iz katere je streljal in mu jo sam izročil, zaradi česar mu je izdal potrdilo o zasegu predmetov (list. št. 16), ki pa ga osumljenec ni hotel podpisati, zato je v rubriko pripombe zapisal, da „oseba odklanja podpis!“. Takšno izpovedbo priče Horvata je potrdil tudi kot priča zaslišani policist D.G. 6. Pooblastila, ki jih ima policija v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in njihovih storilcev, niso določena samo v ZKP, ampak tudi Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) in drugih predpisih. Tako je ena izmed nalog, ki izhajajo iz temeljnih dolžnosti policije (ZNPPol - II. naloge policije, opravljanje nalog policije in 4. člen - naloge policije) tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov... in zbiranje dokazov, kot to izhaja iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena ZNPPol. Zato sta se policista H. in G. na klice oškodovanca, da ga obdolženec ogroža, bila dolžna takoj odzvati, zaradi česar sta se najprej odpeljala do oškodovanca, ki jima je dejanje opisal in podpisal zapisnik o predlogu sprejema za pregon kaznivega dejanja (list. št. 10), ker se kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1B po četrtem odstavku istega člena pregon začne na predlog, nato pa sta se napotila k T.C. Ko mu je bila predočena (še vedno v fazi zbiranja obvestil) vsebina klica oškodovanca na policijo, ju je povabil v hišo, jima pokazal pištolo in jo nato prostovoljno izročil policistoma, ki sta mu izdala potrdilo o zasegu (list. št. 16). Policista sta torej ravnala v skladu z določbo prej omenjenega zakona, torej zbirala dokaze. Za svoje ravnanje sta imela pravno podlago, razen v 4. členu ZNPPol še v določbah 148. člena ZKP. Razlogi za sum, torej določna, čeprav najnižja stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, so bili podani. Temeljili so namreč na dejanskih indicih oziroma podatkih, ki jih je posredoval oškodovanec, torej podatkih, ki jih je bilo moč preveriti. Ali so v konkretnem primeru podani razlogi za sum, presoja policija sama, vendar pa ji zakon ne daje diskrecijsko pravico, da ukrepa za izsleditev storilca sama, če oceni, da je to smotrno. Do ocene, da so podani razlogi za sum, lahko pride policija na podlagi opravljanja svojih nalog po že omenjenem 4. členu ZNPPol in kar je že bilo obrazloženo. Policista torej nikakor nista opravljala hišne preiskave kot zatrjuje pritožnik, prav tako pa obdolžencu tudi nista nezakonito zasegla pištole. Sodišču prve stopnje zato ni moč očitati, da je bistveno kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej da je krivdorek utemeljilo na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov, kar je tudi bilo že obrazloženo.

7. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca pa še dodaja:

8. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnik ne strinja. Ponavlja svoj zagovor, da se orožja po 15.00 uri, ko je z njim enkrat ustrelil, ni več dotaknil ter da tudi fizično ni mogoče, da bi s tako hudo poškodovano nogo in sezut lahko v kratkem času šel v hišo, vzel dva ključa, šel v drugo sobo, odprl dva predala, vzel pištolo in naboje ter šel do kraja, kjer bi naj ogrožal oškodovanca K. V nadaljevanju pritožbe pritožnik razloži, kako so se v letu 2013 začeli krhati dobri medsosedski in sorodstveni odnosi z oškodovancem, ki je njegov bratranec in poudari, da je oškodovanec svoj vrhunec po maščevanju uresničil z lažno prijavo glede groženj z orožjem, ker ima potuho pri policiji. Priče, ki jih je navedel oškodovanec, niso bile navzoče pri sporu oškodovanca s S.C., njegovo partnerko, niti niso dogodka videle, saj to fizično ni mogoče zaradi zloženih drv ali zgrajene hiše. Priče, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo, pa so zato lagale po vnaprej dogovorjenem scenariju. Pritožba zaključi, da ga je oškodovanec ovadil zaradi prepovedi koriščenja zemljišča ob njegovem hlevu, saj ga ta njegov ukrep zelo moti.

9. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. 10. Obdolženčev zagovor je z obširnimi in povsem sprejemljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z njimi se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju nima kaj bistvenega dodati. Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vso gotovostjo potrjujejo, da oškodovanec obdolženca ni ovadil zaradi spora v zvezi z odpovedjo najema zemljišča, ampak ker je obdolženec v kritičnem času oškodovancu grozil in streljal s pištolo. Tako je sam obdolženec v svoj zagovor povedal, da je do spora med njegovo partnerko S.C. in oškodovancem prišlo v času nekje proti večeru. Prav to okoliščino pa zatrjuje tudi oškodovanec. Policista, ki sta po oškodovančevi prijavi dogodka prišla na dom oškodovanca, sta povedala, da je bil oškodovanec prestrašen, počutil se je ogroženega, zraven njega pa je bil njegov prijatelj B.Z., ki mu je pomagal pri kmečkih opravilih. Priča B.Z. je opisal spor med oškodovancem in obdolženčevo partnerko S.C. zaradi psa ter da je prišlo do kričanja oziroma prerekanja ter da je slišal pok. Zato je zapustil hlev, v katerem je delal in videl obdolženca, ki je imel v rokah orožje, usmerjeno v zrak. Ni pa priča mogla potrditi, da je predhodni pok, ki ga je slišala, posledica strela iz orožja ali pa je šlo za pokanje petard oziroma karbida. Kot priča zaslišana S.C., ki je sicer zanikala, da bi obdolženec streljal, je povedala, da je bilo proti večeru, ko je šla po drva in videla, da je k njim pritekla psica oškodovanca, ki je že večkrat pri njih delala škodo, saj je ubila njihovo muco. To okoliščino potrdi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tudi priča E.C. Povedal je, da je bilo med 18.00 in 19.00 uro, ko je bil zunaj hiše in videl, da obdolženčeva partnerka preganja s palico psa, nato pa je videl zunaj hiše tudi obdolženca, in sicer v bližini zloženih drv. V tistem času je slišal strel, kar lahko potrdijo tudi drugi vaščani, kot je povedal, vendar ne more povedati ali je šlo za strel iz pištole ali kakšnega drugega orožja. Priča A.N. je izpovedbo priče E.C. potrdil, saj je tudi sam slišal pok in kričanje, ni pa mogel potrditi groženj obdolženca oškodovancu, ker jih ni slišal. Na podlagi izpovedb teh prič torej ni nobenega dvoma, da je obdolženec bil zunaj svoje hiše in streljal prav v kritičnem času. Zato tudi ni mogoče sprejeti obdolženčevega zagovora, da se zaradi poškodbe noge ni mogel premikati oziroma ni mogel iz hiše. Zaključek sodišča prve stopnje, da je izpovedbam prič verjeti, ker so bile v izpovedbah prepričljive in določne ter so o dogodku izpovedale kar so videle in slišale in se njihove izpovedbe dopolnjujejo, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Strinja pa se pritožbeno sodišče tudi z nadaljnjim zaključkom, da oškodovanec dejanja ne bi prijavil, če se zares ne bi zgodilo, saj za takšen nasproten zaključek ni nobenega logičnega razloga, še posebej ker so priče; med njimi tudi S.C., povedale, da je prišlo do spora in prerekanja zaradi oškodovančevega psa in ko so priče, ki na zadevi niso zainteresirane, te okoliščine potrdile. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obdolženca, da se zasliši priča Š.P., za katerega je obdolženec sam povedal, da v času samega dejanja ni bil na kraju dogajanja, ampak bi lahko povedal samo o predhodnih odnosih med S.C. in oškodovancem v zvezi z zemljo, ki je predmet spora. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganega ogleda kraja dejanja, saj je bilo dejansko stanje z že izvedenimi dokazi dovolj razčiščeno. V odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke obdolženec še očita sodišču prve stopnje, da se je tulec naboja, ki bi ga naj izstrelil, ni iskal in ni našel, da nihče ni ugotavljal sledi smodnika na njegovih rokah in ni preveril vinjenosti z alkotestom. Obdolženec spregleda, da je sam povedal, da je iz pištole streljal v popoldanskem času, zaradi česar ni bilo potrebno iskanje naboja in tulca, niti ugotavljati sledi smodnika na njegovih rokah. Ali je obdolženec bil vinjen, ko je storil očitano kaznivo dejanje, pa ni odločilna okoliščina. V sami pritožbi obdolženec še zatrjuje, da je policistu H. predlagal, da se kot priča zasliši njegov sosed J.G., ki bi lahko izpovedal, da ni slišal nobenega kričanja ali poka - strela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna trditev pritožnika iz spisa ne izhaja, prav tako obdolženec sam priče G. tekom postopka ni predlagal za zaslišanje. V skladu z določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Slednjega obdolženec ni storil. Sicer pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi izpovedba te priče, ki bi potrdila obdolženčev zagovor, ne bi mogla spremeniti dejanskega stanja zadeve, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi drugih izvedenih dokazov. Dejansko stanje je zato bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

11. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženca ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njegova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

12. Na pritožbi obdolženca in okrožne državne tožilke je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi prvostopno odločbo o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju podanih obteževalnih in olajševalnih okoliščin obdolžencu izreklo povsem primerno kazen, tako po vrsti kot višini in da zato ni nobene podlage ne za znižanje denarne kazni, za kar se zavzema obdolženec, kot tudi ne za zvišanje le te, za kar se zavzema okrožna državna tožilka. Iz podatkov spisa in listin, ki jih je predložil obdolženec izhaja, da bo obdolženec izrečeno denarno kazen v roku treh mesecev zmogel plačati, ne da bi s plačilom bilo ogroženo njegovo vzdrževanje. Na podlagi takih ugotovitev pa tudi ni moč ugoditi pritožbi okrožne državne tožilke, saj je sodišče prve stopnje že upoštevalo vse okoliščine, ki jih navaja v pritožbi in je zato izrečena denarna kazen po višini povsem primerna.

13. Na pritožbi okrožne državne tožilke in obdolženca je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo še v odločbi o odvzemu zasežene pištole. Ugotovilo je, da je okrožna državna tožilka spregledala, da je sodišče prve stopnje pod točko III izreka izpodbijane sodbe obdolžencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1B odvzelo že zaseženo predmetno pištolo. Zato je njena pritožba v tej smeri odveč. Prvi odstavek 73. člena KZ-1B (odvzem predmetov) določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje, smejo vzeti, če so storilčeva last. Predmet je uporabljen za kaznivo dejanje takrat, ko je njegova raba vključena v konkreten način izvršitve kaznivega dejanja (instrumenta sceleris). Vprašanje, kaj pomeni uporaba predmeta, je treba presojati pri vsakem izvršitvenem dejanju posebej glede na njegovo naravo (na primer strelno orožje se uporabi pri kaznivem dejanju telesne poškodbe s samim streljanjem, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti s kazanjem oškodovancu, pri veliki tatvini pa že s samim nošenjem ob storitvi kaznivega dejanja). Predmeti, uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje, se nedvoumno pojavljajo pri naklepnih kaznivih dejanjih, torej tudi pri kaznivem dejanju, kot ga je storil obdolženec(1).

- Varnostni ukrep iz 73. člena KZ-1B (odvzem predmetov) se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, da znova stori kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je obdolžencu odvzelo zaseženo pištolo, ker je njegova last, pa tudi ker so sicer tak ukrep narekovali tudi razlogi splošne varnosti, torej da obdolženec ne bi ponovno storil kaznivega dejanja. Glede na dejstvo, ki zagotovo izhaja iz podatkov spisa, sta obdolženec in oškodovanec v hudem sporu, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstaja večja nevarnost za obdolženčevo ponavljanje kaznivega dejanja. Pritožba obdolženca zoper odločbo o izrečenem varnostnem ukrepu je torej iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena.

14. Obdolženec se pritožuje tudi glede odločbe o stroških kazenskega postopka in navaja, da sodne takse v določenem znesku ne bo zmogel plačati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega, zaradi česar mora v tej posledici plačati tudi stroške kazenskega postopka. Sodna taksa, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, pa po višini ni takšna, da je obdolženec ne bi mogel poravnati.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka (o plačilu sodne takse) temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da mora obdolženec plačati izrečeno denarno kazen ter sodno takso za kazenski postopek na prvi stopnji, zaradi česar bi še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek ogrozilo vzdrževanje obdolženca. Pritožbeno sodišče je obdolženca zato plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo.

Op. št. (1) Primerjaj Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, Komentar točka 2, stran 402 in 403.