Jedro

Po ZTLR je lahko posest posredna ali neposredna (1. in 2. odst. 70. člena ZTLR), obe vrsti posesti pa uživata posestno varstvo po 75. členu ZTLR. Glede na zatrjevanja toženca je mogoče zaključiti, da so bili v posesti spornih nepremičnin tožeča stranka kot posredni posestnik, najemnik nepremičnin kot neposredni posestnik, prav tako pa tudi toženec kot soposestnik. Skladno z določbo 80. člena ZTLR tudi soposestnik uživa varstvo po 75. členu ZTLR in sicer tako v razmerju do tretjih oseb kot tudi v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih drugemu onemogoča dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da jo je toženec motil v neposredni posesti nepremičnine s tem, ko je v času od 23. do 25. 7. 1998 na celotno površino parc. št. ... in ... navozil več kupov zemlje in da je zato dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje, hkrati pa da se mu prepove v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem in obnašanjem posegati v neposredno posest teh nepremičnin. Zavrnjen pa je bil tudi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Pri tem prvostopno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka pred zatrjevanim posestmotitvenim dejanjem ni imela neposredne posesti spornih nepremičnin, medtem ko posredne posesti po oceni sodišča več ni zatrjevala, zato je njen zahtevek za varstvo neposredne posesti v celoti zavrnilo. Pri tem se je sodišče oprlo na izpovedbo zastopnika tožeče stranke, ki je izpovedal, da tožeča stranka ni nikoli izvrševala neposredne posesti na spornih zemljiščih in da ima na teh zemljiščih le posredno posest, neposredno pa še sedaj izvršuje J.. Glede nepremičnine - parc. št. ..., za katero je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, pa je sodišče zaključilo, da tožeča stranka z rekonstrukcijskimi deli na javni cesti ne posega na sporno zemljišče, hkrati pa motenje posesti na javni cesti tudi ni predmet tega postopka in bo zato morala tožeča stranka varstvo posesti na tej parceli zahtevati v posebnem postopku. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP/77. Kot bistveno kršitev določb postopka navaja nasprotje med tem kar sodišče v razlogih sklepa navaja o vsebini vlog tožnice s tožbenimi navedbami ter zahtevkom in samo vsebino teh vlog. Bistveno je, da je tožeča stranka v postopku zatrjevala posest, kar je pojem, ki krije tako neposredno kot posredno posest in so tako zaključki sodišča, da je tožnik zatrjeval zgolj neposredno, ne pa tudi posredne posesti v nasprotju z vlogami tožnika. Kršeno je bilo tudi načelo neposrednosti in ustnosti, ker je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na pričevanje priče J. J. iz drugega pravdnega spisa in tega dokaza ni izvajalo neposredno in ustno, kar je predpogoj, da bi lahko na ta dokaz oprlo sklep. Dejansko stanje je bilo zaradi navedenega zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnica je namreč z dopisom dne 22.4.1997 J. opozorila, da naj predmetnih nepremičnin ne uporablja več v kmetijske namene, ker mu morebitne škode oz. stroškov ne bo poravnala, namen tega dopisa je bil preprečiti njegove posevke na njivi ne pa tudi same košnje trave. Tako je J. ves čas za njo, kot posredno posestnico, še naprej izvajal neposredno posest, tožnica pa je uveljavljala posestno varstvo na spornih parcelah, ne pa neposredno na javni cesti. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj pri obravnavi posestmotitvenih dejanj ni pomembna pravica do posesti. Navedeno velja le načeloma ne pa tudi v primerih, ko je v času posestmotitvenega sojenja že izdana sodba, ki odloča o sami pravici do posesti. Glede na takšno napačno odločitev, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, je sodišče preuranjeno zaključilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ker terjatev naj ne bi bila verjetno izkazana. Sodišče je začasno odredbo po 266. čl. ZIZ dolžno izdati tudi v primerih, ko postopek o glavni stvari, to je glede parcelne številke 1197/3, sploh še ni začet. Toženec je na takšno pritožbo odgovoril in v celoti prerekal pritožbene navedbe tožeče stranke. Meni, da je prvostopno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Upoštevaje določbo I. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in pritožbo tožeče stranke zoper njega obravnavalo po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi je podano v Zakonu o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju: ZTLR), ki v V. poglavju obravnava posest. Citirani zakon je v določbi I. in II. odst. 70. čl. sprejel objektivno koncepcijo posesti: da je posest dejanska, fizična, gospodarska oblast nad stvarjo in da zanjo ni nujno, da obstaja med posestnikom in stvarjo trajen fizičen kontakt. Tako zakon poleg neposredne posesti pozna tudi posredno posest. Po zakonu ima posest stvari vsak, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, ki je predpostavka neposredne posesti in mora biti takšen posestnik v nekem trajnejšem prostorskem razmerju do stvari, imeti možnost na stvar vplivati, rabiti in uživati ter z njo razpolagati. Pri posredni posesti pa posredni posestnik uresničuje svojo oblast nad stvarjo preko nekoga drugega in je njegov odnos do te stvari le posreden. Zanj ima namreč dejansko oblast nad stvarjo nek drug pravni subjekt, ki je neposredni posestnik stvari. Posredna posest tako vedno predpostavlja obstoj neposredne posesti. Posredni posestnik je oseba, ki svojo stvar prepusti drugi osebi, pri tem pa ne preneha njegova pravica do stvari. Za določen čas preneha le njegova dejanska oblast nad stvarjo, ki ponovno zaživi, ko preneha to pravno razmerje, ki je bilo podlaga za nastanek posredne posesti. Po ZTLR uživata posestno varstvo tako neposredni kot tudi posredni posestnik (75. čl. ZTLR). To da uživata varstvo pa ne pomeni, da je med njima dejanska oblast nad stvarjo razdeljena. Vsa dejanja, ki se kvalificirajo kot posest, opravlja neposredni posestnik, ki ima stvar v dejanski oblasti, medtem ko posredni posestnik te neposredne dejanske oblasti nad stvarjo nima, ima le nek ekonomski interes, da se stvar ohrani, ker ima od nje ekonomsko korist in da po preteku dogovorjenega časa lahko zahteva vrnitev stvari v neposredno posest in je tako posredna posest brez neposredne dejanske oblasti nad stvarjo. Pri tem neposredni posestnik uživa posestno varstvo ne le proti tretjim ampak tudi proti posrednemu posestniku. Bistvenega pomena za obravnavano zadevo pa je ravno vprašanje obstoja posredne oziroma neposredne posesti. Pri tem prvostopno sodišče zaključuje, da je J. A. na podlagi najemne pogodbe pridobil neposredno posest, in sicer, kot naj bi bilo to iz spisovnega gradiva razvidno od tožeče stranke, ki na tak način nedvomno izvaja posredno posest. Pri tem je sodišče, na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke zaključilo, da je tožeča stranka posredno posest na tem zemljišču opustila. Takšnemu stališču pa ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče ne more v celoti slediti. Tožeča stranka je z listinskimi dokazi v tožbenih izvajanjih, pa tudi z izpovedjo zakonitega zastopnika skušala izkazati posest na spornih nepremičninah, kar ji je po oceni pritožbenega sodišča tudi uspelo. Ob, po prvostopnem sodišču, ugotovljenem dejanskem stanju, namreč ni mogoče trditi, da je J. A., ki je izvrševal neposredno posest spornih nepremičnin, le-to izvrševal samostojno-samovoljno brez domnevne posredne posesti. Podlaga za njuno razmerje je bila namreč najemna pogodba za sporne nepremičnine. Ne glede na navedeno pa se vendarle pritožbenemu sodišču pojavlja še dodatno vprašanje. Toženec je namreč v postopku zatrjeval, da je bil tudi on v posesti spornih nepremičnin. Upoštevaje določbo 78. čl. ZTLR, daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer pa se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika. Če tej določbi v celoti sledimo bi bilo potrebno v obravnavanem primeru upoštevati in obravnavati tudi ugovore toženca, namreč, da je imel v času spornega motenja posesti tudi sam v posesti sporne nepremičnine. Tega sodišče ni ugotavljalo. Prav mogoče je namreč, da je bil tudi toženec v času motilnega dejanja v posesti teh nepremičnin, kar bi dejansko lahko pomenilo, da sta bila v neposredni posesti teh nepremičnin dva, to je toženec in pa J. A. in v posredni posesti tožeča stranka. Ob upoštevanju 80. čl. ZTLR soposestnik uživa varstvo po 75. čl. tega zakona v razmerju do tretjih oseb in v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki,če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v njegovi posesti. Morebitnih zaključkov o tem, pa izpodbijani sklep ne vsebuje. Tako bo primarno potrebno upoštevati, da posredni posestnik uživa sodno varstvo posesti proti neposrednemu posestniku in proti tretjim osebam glede na zadnje stanje posesti,ki lahko temelji na nekem pravnem poslu z neposrednim posestnikom, pri čemer se veljavnosti pravnega posla (na katerem temelji posest), ne upošteva, prav tako pa se tudi ne upošteva okoliščina, da je tretja oseba motila posredno posest s privolitvijo neposrednega posestnika. Po dopolnjenem dokaznem postopku bo tako potrebno razmerje med pravdnimi strankami obravnavati tudi v smislu 80. čl. ZTLR torej ali med strankami obstoji kakršnakoli vrsta soposesti in potem v okviru takšnega razmerja presojati morebiten obstoj motilnega ravnanja. Motenje soposesti je namreč podano le v primeru, če eden od soposestnikov s svojim ravnanjem drugega popolnoma izključi iz soposesti ali mu v znatni meri otežkoči izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v soposesti. Ob upoštevanju navedenega je bilo tako potrebno izpodbijani sklep razveljaviti (točka 3 380. čl. ZPP/77) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka in novo odločanje. Glede predlagane začasne odredbe pa je potrebno opozoriti še na določbo 277. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki omogoča izdajo začasnih odredb tudi v primeru, obstoja bodočih terjatev. V tem postopku predlagano začasno odredbo bo tako, po oceni pritožbenega sodišča, potrebno obravnavati tudi ob upoštevanju citirane določbe.